Jedro

Ugotovitev, da sta predmetni parceli navedeni v lokacijskem načrtu, ne zadosti vsem zahtevam, ki so kot pogoji določeni za ustanovitev služnosti v javno korist.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Sevnica, št. 478-8/2009 z dne 4. 12. 2009, se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Sevnica v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskim zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Obrazložitev

Upravna enota Sevnica (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo: (1. točka izreka) ugotovila, da je izkazana javna korist za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na nepremičninah s parc. št. 784/22 in 784/30, obe k.o. ...; (2. točka izreka) uvedla postopek omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz 1. točke izreka s služnostno pravico v korist gospodarske družbe A., kot izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja; (3. točka izreka) odredila, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sevnici pri nepremičninah iz 1. točke izreka zaznamuje začetek postopka omejitve lastninske pravice zaradi ustanovitve služnosti; (4. točka izreka) odločila, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami iz 1. točke izreka ali njihovo bistveno spreminjanje, razen s soglasjem služnostnega upravičenca, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen; (5. točka izreka) navedla, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je A. v predlogu za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist navedel, da je kot sistemski operater prenosnega omrežja električne energije začel projekt izgradnje daljnovoda 2x400 kV Beričevo-Krško; da je za izvedbo projekta potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, zahtevi za izdajo le-tega pa je treba priložiti dokazilo o pravici graditi; da dostopna pot trase omenjenega daljnovoda poteka tudi po zemljišču parc. št. 784/22 in 784/30, obe k.o. ..., ki so v lasti tožnika; da je bila tožniku 4. 11. 2008 ponujena v podpis pogodba o ustanovitvi služnosti, ki vključuje odškodnino za škodo zaradi trajne služnosti in gradnje daljnovoda, vendar vse do dneva sestave tega predloga ni dobil njegovega odgovora. Iz razloga, ker dogovor z lastnikom ni bil možen, na podlagi 59. člena Energetskega zakona, v povezavi s 110. členom Zakona o urejanju prostora predlaga na predmetnih nepremičninah omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist. V predlogu je navedel, da javne koristi ni potrebno posebej obrazložiti, ker 3. odstavek 93. člena ZUreP-1 določa, da se šteje, da je javna korist izkazana, če je gradnja daljnovoda predvidena v državnem lokacijskem načrtu, pa tudi 1. odstavek 59. člena EZ določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, v javno korist. Predlaga, da se upravni postopek vodi kot nujni v skladu s 104. členom ZUreP-1, kar obrazlaga z navedbami, da je predmetni visokonapetostni daljnovod DV 2x400 kV Beričevo-Krško objekt gospodarske javne infrastrukture, ki bo bistveno izboljšal preskrbljenost vseh uporabnikov v RS z električno energijo, hkrati pa bo povečal varnost in zanesljivost delovanja prenosnega omrežja v primeru povišanih pretokov električne energije, zaradi česar je treba omenjeni daljnovod zgraditi čim hitreje. Prvostopni organ navaja, da je pri izdaji odločbe, ki se nanaša na prvo fazo postopka, v skladu z določbo 100. člena ZUreP-1 v povezavi s 7. odstavkom 110. člena ZUreP-1 upošteval vsa dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe o uvedbi postopka, medtem ko bo o sami omejitvi lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist odločil v drugi fazi tega postopka s posebno odločbo. Prvostopni organ je v okviru ugotovitvenega postopka razpisal ustno obravnavo dne 1. 12. 2009, ki sta se je udeležila tožnik in zastopnik predlagatelja. Tožnik se na ustni obravnavi ni strinjal s cenitvijo in višino ponujene odškodnine in navedel, da se pooblaščenec upravičenca s tožnikom sploh ni hotel pogajati glede višine odškodnine oziroma se korektno dogovarjati o odškodnini in služnosti. Na podlagi vseh dejstev, dokazov in navedb strank v postopku je prvostopni organ prišel do zaključka, da so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za ustanovitev predmetne služnosti v javno korist po 1. odstavku 59. člena EZ ter 1. odstavku 93. člena ZUreP-1. V skladu z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo-Krško (Uradni list RS, št. 5/2006) predmetne nepremičnine spadajo v ureditveno območje državnega lokacijskega načrta, s čimer je izkazana javna korist v smislu 1. odstavka 100. člena ZUreP-1. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in kot pravilno in zakonito potrdil odločbo prvostopnega organa. Sklicuje se na 59. člen Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07-ur.p.b., 70/08, EZ), po katerem sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucije toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe 1. odstavka 93. člena ZUreP-1. Glede na to, da je v specialnem predpisu določeno, da gre v primeru gradnje in prevzema objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, za javno korist, investitorju javne infrastrukture javnega interesa in nujnosti postavitve omrežja ni potrebno posebej dokazovati, saj se smiselno uporabljajo določbe ZUreP-1 o razlastitvi. Tako se v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana, če je gradnja predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da ZUreP-1 ni bil pravilno uporabljen, saj upravni organ ni ugotavljal, ali je v predmetni zadevi omejitev lastninske pravice sploh dopustna. V 93. členu ZUreP-1 je določeno, da je javna korist izkazana, če je gradnja predvidena v lokacijskem načrtu, vendar pa je treba ugotavljati tudi, ali je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, kot je to določeno v 2. odstavku 92. člena ZUreP-1. Glede na to določbo mora upravni organ pri odločanju o dopustnosti razlastitve, kar pomeni pri odločanju o uvedbi samega postopka razlastitve, ugotoviti vse pogoje, ki so določeni v 2. odstavku 92. člena ZUreP-1 – nujnost in sorazmernost posega v lastninsko pravico tožnika, kar pa v predmetnem primeru ni bilo storjeno. Tožnik navaja, da je treba v zvezi z nujnostjo predlagane služnostne poti po njegovih nepremičninah upoštevati, da gre za spremljajočo pot, ki bi lahko potekala v okviru trase samega daljnovoda, pri čemer meni, da omejitev lastninske pravice na njegovih nepremičninah ni nujno potrebna. Tožnik nadalje navaja, da iz odločbe ni razvidno, ali je investitor gradnje zahtevi za omejitev služnosti v javno korist priložil vse listine, ki jih zahteva ZUreP-1. Tožnik se z listinami ni seznanil, na obravnavi dne 1. 12. 2009 pa je pojasnil, da ga investitor o postopku ni primerno obvestil, ter da niso bile izčrpane vse možnosti za sporazumno rešitev zadeve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

A. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da sta parceli št. 784/22 in 784/30, obe k.o. ... navedeni v 3. členu (obseg ureditvenega območja) Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo-Krško (Uradni list RS, št. 5/2006). V skladu s 3. odstavkom 93. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 in 58/03, ZUreP-1) se glede na to predpostavlja, da je javna korist za postavitev omrežja prenosa električne energije izkazana. Citirana določba namreč določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz 1. odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana (nepremičnine predvidene za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture), če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Prvi odstavek 59. člena EZ določa, da je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe 1. odstavka 93. člena ZUreP-1. Glede na citirane določbe je prvostopni organ mnenja (kar potrjuje tudi drugostopni organ), da dodatna utemeljitev nujnosti posega v lastninsko pravico tožnika v smislu obremenitve s služnostjo nepremičnin v javno korist ni potrebna. Sodišče se s takšnim stališčem prvostopnega in drugostopnega organa ne strinja in v tej zvezi pritrjuje tožniku, da v obravnavanem primeru ni bil upoštevan tudi 2. odstavek 92. člena ZUreP-1, ki določa, poleg tega, da je izkazana javna korist, še nadaljnji pogoj, in sicer, da je za dosego javne koristi omejitev ali obremenitev lastninske pravice tudi nujno potrebna, in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, kar je po presoji sodišča potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti in tudi utemeljiti v odločbi. Zato zgolj ugotovitev, da sta predmetni parceli navedeni v lokacijskem načrtu, ne zadosti vsem zahtevam, ki so kot pogoji določeni za ustanovitev služnosti v javno korist (110. člen ZUreP-1). Četrta točka 5. odstavka 110. člena ZureP-1 določa, da je zahtevi za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist potrebno predložiti obrazložitev javne koristi. V 7. odstavku 110. člena ZUreP-1 je določeno, da se glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi, kar po presoji sodišča pomeni tudi upoštevanje 2. odstavka 92. člena ZUreP-1. Ne pritrjuje pa sodišče tožbenim ugovorom, da se tožnik ni imel možnost pred izdajo odločbe seznaniti z dokumenti zadeve, saj je bil izpeljan ugotovitveni postopek, v okviru katerega je bila razpisana tudi ustna obravnava, na kateri je bila tožniku dana možnost, da se seznani z vsem dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev.

Sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta popolno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, zaradi česar je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopnega organa odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo prvostopni organ moral od investitorja gradnje A. d.o.o. zahtevati, da obrazloži, zakaj je za dosego javne koristi obremenitev predmetnih parcel nujno potrebna, ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu je priznalo stroške po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).