Jedro

Rekreacijsko igranje košarke ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi ne, če se odvija v okviru obveznega služenja vojaškega roka. Kajti vojaška obveznost sama po sebi ni nevarna. Nevarne so lahko le posamezne dejavnosti, ki potekajo v njenem okviru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 3,030.000 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri košarki med služenjem vojaškega roka.

Naložilo mu je, da mora toženi stranki povrniti 334.529 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da rekreacijsko igranje košarke ne predstavlja nevarne dejavnosti ter da toženi stranki (oziroma njenim ljudem) tudi ni mogoče očitati kake krivde za to, da je tožnik pri doskoku pristal na soigralčevi nogi.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo njegovih trditev, da mu ni bila nudena ustrezna medicinska pomoč. Tožbeni zahtevek je namreč temeljil tudi na dejstvu, da v vojašnici ni imel ustrezne pomoči in oskrbe. Kar 9 dni je ležal v sobi, kjer ga ni nihče negoval in se tudi nihče ni zanimal za njegovo zdravstveno stanje. Vozili so ga k vojaškemu zdravniku, ki se ni niti toliko zavzel, da bi postavil pravilno diagnozo. Nihče ga ni poslušal in nihče ni bil pozoren na otekanje noge. Zaradi tega so bile njegove telesne bolečine dolgotrajnejše in intenzivnejše, obsežnejši pa je bil tudi strah. Tožnika bi morali takoj pripeljati k specialistu, rentgensko slikanje pa bi pokazalo vsaj odlom sklepnega hrustanca skočnice (če že ne poškodbe mehkih delov).

Košarka sama po sebi sicer ni nevarna dejavnost, vendar le, če igralci spoštujejo pravila igre in če se za to igro prostovoljno odločijo. Obvezna rekreacija, ki je v nasprotju s trenutno voljo sodelujočih, pa je priložnost za sproščanje negativnih občutkov in občutij do vsega, kar se dogaja z njimi in okrog njih. Svojo negativno nastrojenost izražajo s fizično silo ter s pretirano in nevarno igro. V konkretnem primeru je šlo za igro na en koš, pri kateri je bilo preveč igralcev, ki so bili za nameček še nenadzorovani. Vsi so se gnetli pod košem in skakali kvišku. Zaradi skokov, kriljenja z rokami in stopanja na noge drug drugemu lahko pride do hudih telesnih poškodb. Igralci so namreč izpostavljeni drug drugemu, prihaja do fizične premoči enega nad drugim, pa tudi do nasilja. Soigralec je tožniku podstavil nogo ravno tedaj, ko se je odrinil in skočil. Ker je tako tožniku povzročil škodo vojak, je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Dejstvo je namreč, da se rekreacija ni opravljala po pravilih, da je bila nenadzorovana, prepuščena stihiji, fizični premoči enega igralca nad drugim, da je bilo pod košem preveč igralcev, neveščih in nespretnih in različno razpoloženih. Vse to so okoliščine, zaradi katerih je postalo igranje košarke nevarno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki nanjo ni odgovorilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednji elementi konkretnega dejanskega stanu:

1. Med obveznim služenjem vojaškega roka je tožnik v okviru jutranje rekreacije igral košarko.

2. Za igranje te igre so se vojaki prostovoljno odločili, pred tem pa so imeli dovolj časa za ogrevanje.

3. Vojaki, ki so igrali košarko, so bili oblečeni v športne drese s kratkimi hlačami in obuti v športne copate.

4. Igra je potekala brez sodnika, vendar ob navzočnosti poveljnika, ki pa igre ni vodil. 5. Tožnikova poškodba je nastala zaradi doskoka na zunanji rob desnega stopala ter zvrnitve stopala navznoter (inverzijska poškodba gležnja).

Revizijsko sodišče sprejema pravni zaključek sodišča prve stopnje, da rekreacijsko igranje košarke ne predstavlja nevarne dejavnosti (2. odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Tudi ne takrat, ko se odvija v okviru obveznega služenja vojaškega roka. Kajti vojaška obveznost sama po sebi ni nevarna dejavnost (tako se je to sodišče opredelilo tudi v sodbi II Ips 254/2002 z dne 16.1.2003). Nevarne so lahko le posamezne dejavnosti, ki potekajo v njenem okviru. Igranje košarke, čeprav med vojaškim usposabljanjem, pa ne predstavlja nevarne dejavnosti po 173. členu ZOR (tako se je to sodišče glede košarke opredelilo v sodbi II Ips 691/96 z dne 14.5.1998, enako /glede nogometa/ pa v sodbi II Ips 487/98 z dne 26.5.1999).

Odgovornost tožene stranke bi bila zato lahko kvečjemu krivdna.

Vendar okoliščine, v katerih se je odvijala igra (gl. prejšnji odstavek), izključujejo krivdo tožene stranke (oziroma njenih ljudi), tega, da bi prišlo do poškodbe zato, ker naj bi kdo od tožnikovih soigralcev (oziroma igralcev nasprotnega moštva) ne spoštoval pravil igre, oziroma, da škoda izvira zaradi kakega nedopustnega ravnanja udeležencev igre, pa tožnik ni dokazal (gl. 5. stran sodbe sodišča prve stopnje). Revizijske trditve, s katerimi tožnik oporeka tej ugotovitvi in zatrjuje, da so vojaki igrali košarko na en koš, brez nadzorstva, da je bilo igralcev preveč, da je med igro prihajalo do nasilja, da je soigralec tožniku podstavil nogo itd., skratka, "da se ta rekreacija ni opravljala po pravilih, da je bila nenadzorovana, prepuščena stihiji", pa predstavljajo bodisi nedovoljene revizijske novote (npr. trditev, da je med igralci prihajalo do nasilja, da so košarko igrali na en koš), bodisi v reviziji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (npr. trditev, da je soigralec tožniku podstavil nogo, da je bila igra nenadzorovana in prepuščena stihiji - gl. 4. točko prejšnjega odstavka), bodisi so pravno irelevantne (npr., da je bilo pod košem preveč igralcev - za košarko je značilno, da je pod košem velikokrat "preveč" igralcev, pa zaradi tega to še ni nevarna dejavnost).

Od mlajših moških, ki so na služenju vojaškega roka, se upravičeno pričakuje, da so tako telesno kot duševno sposobni rekreacijsko igrati košarko. Vojaško usposabljanje in urjenje, ki zajema tudi pridobivanje in vzdrževanje dobre telesne kondicije, je tako telesno kot psihično kvečjemu zahtevnejše od rekreacijskega igranja košarke. Kdor je sposoben za služenje vojaškega roka, je zato vsekakor sposoben tudi za rekreacijsko igranje košarke, zlasti, če si vojaki to obliko rekreacije prostovoljno izberejo (sodišče prve stopnje je ugotovilo, "da si je tožnik zavestno sam izbral, da se bo razgibaval v igri košarke", zaradi česar mu ni verjelo, da košarke prej še nikoli ni igral - gl. 5. stran sodbe sodišča prve stopnje). Od tožene stranke zato ni mogoče zahtevati, da bi morala posebej preverjati, ali so vojaki usposobljeni za rekreacijsko igranje košarke, ali imajo dovolj znanja in izkušenj za sodelovanje v tej igri, prav tako pa od tožene stranke tudi ni mogoče zahtevati, da bi to igro posebej vodila (in ne le nadzorovala).

Tožnik je v tožbi sicer res navajal, da ga je medicinski tehnik po poškodbi odpeljal v zdravstveni dom, kjer je zdravnik postavil diagnozo, da gre za lažji zvin in predlagal počitek ter povijanje z elastičnim povojem, da se je to ponovilo tudi, ko ga je medicinski tehnik ponovno odpeljal k zdravniku ter da je potem, ko mu je noga vse bolj zatekala in nazadnje pomodrela, po 9 dneh zaprosil za izhod ter z berglami odpotoval domov, od koder je bil odpeljan v bolnišnico, kjer so ga naslednji dan operirali. Vendar je v pripravljalni vlogi z dne 27.1.2000 (na katero se sklicuje v reviziji) navedel naslednje: "Tožnik tudi ne temelji svojega tožbenega zahtevka na dejstvu, da ni bil deležen pravilne medicinske pomoči. Tožnik je to omenjal, zlasti v okviru fizičnih bolečin in neugodnosti, katerim je bil izpostavljen predolgo, ker v vojašnici, pa tudi zdravnik, kateremu je bil prepeljan, niso pravilno ukrepali." Iz teh navedb nedvomno izhaja, da tožnik odškodninske odgovornosti tožene stranke ne utemeljuje s trditvami o neustreznem zdravljenju, pač pa le z dogodkom, ko naj bi med rekreacijskim igranjem košarke pri doskoku pristal na soigralčevi nogi ter si zato poškodoval gleženj. Sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) je zato omenjene tožbene navedbe o začetku zdravljenja upravičeno razumelo kot trditve, s katerimi tožnik utemeljuje obseg nepremoženjske škode (telesne bolečine, morda tudi strah), ne pa kot trditve o dodatni (oziroma podrejeni) podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ob ugotovitvi, da toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za škodni dogodek (za poškodbo gležnja med igranjem košarke), tako ni bilo treba obravnavati obsega nepremoženjske škode, s tem pa tudi ne trditev, s katerimi je tožnik utemeljeval večji obseg škode zaradi težav na začetku zdravljenja. Očitek, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni utemeljen.

Ker tako revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).