Jedro

Upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, kolesar ob ugotovljenih okoliščinah za voznika kombija ne bi smel biti nepričakovan, zaradi česar je povsem na mestu zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti voznika kombija.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka Z. d.d. poleg že prisojene odškodnine plačati tožeči stranki S. T. še 429,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 420,00 EUR od 28. 3. 2015 dalje do plačila ter od zneska 9,00 EUR od 25. 2. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, - v III. točki izreka tako, da se znesek 273,79 EUR nadomesti z zneskom 232,25 EUR, - v IV. točki izreka tako, da se znesek 1.023,67 EUR nadomesti z zneskom 1.336,64 EUR in - v V. točki izreka tako, da se znesek 80,07 EUR nadomesti z zneskom 104,55 EUR.

Sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti 214,19 EUR pritožbenih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-1133-2018, znesek 27,84 EUR pritožbenih stroškov pa v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-849-2018, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa sama krije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.461,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.440,00 EUR od 28. 3. 2015 dalje do plačila in od 21,98 EUR od 25. 2. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; (II.) v presežku, to je za plačilo 3.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.160,00 EUR od 28. 3. 2015 dalje do plačila, od 29,65 EUR od 25. 2. 2015 dalje do plačila in za 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 2. 2015 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 273,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila; (IV.) da je tožena stranka dolžna povrniti 1.023,67 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila; in (V.) da je tožena stranka dolžna na račun sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje plačati znesek 80,07 EUR na račun Okrajnega sodišča v Celju, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, to je II. točko izreka sodbe, in odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je prepričan, da je sodba glede njegovega soprispevka k nastanku nesreče v višini 40 %, napačna, saj v ničemer ni soprispeval k nastanku nezgode; sploh pa je ugotovljeni soprispevek bistveno previsok in bi lahko sodišče zlasti ob upoštevanju objektivne odgovornosti voznika in teže njegovih kršitev kvečjemu ugotovilo soprispevek do 10 %. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine, saj je le-ta, upoštevaje sodno prakso, glede na intenzivnost same nezgode in na posledice, ki jih je utrpel, prenizka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Preostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja ugovore v zvezi s temeljem zahtevka in navaja, da jih sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je dogodek sploh nastal v okoliščinah, iz vzroka in na način, kot ga je zatrjeval tožnik, in posledično ali so poškodbe (zatrjevan obseg in posledice le-teh), ki jih izkazuje medicinska dokumentacija, glede na mehanizem poškodovanja, sploh lahko nastale v obravnavanem dogodku, kakor je bila (podredno) sporna tudi soodgovornost zavarovanca tožene stranke za po tožniku zatrjevano škodo. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik zgolj v višini 40 % soodgovoren za nastalo škodo. Toženka vztraja, da njen zavarovanec za nesrečo ni in ne more biti odgovoren, ker okoliščin ni niti povzročil niti jih ni mogel preprečiti. Zgolj podredno toženka pripominja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri določanju odškodnine pri posameznih postavkah nepremoženjske škode. Primarno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa v posledici tega naloži, da toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, ter stroške pritožbenega postopka. Podredno toženka predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Ostale pravno pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo naslednje okoliščine prometne nezgode, ki se je pripetila 4. 12. 2014 ob 14.50 uri na lokaciji M., in sicer pred zadnjim vhodom C. (poslovno-trgovinski objekt), na dovozni poti za skladiščne prostore, izven intervencijske poti, v kateri sta bila udeležena tožnik kot kolesar in zavarovanec tožene stranke B. P. kot voznik vozila Opel Vivara (v nadaljevanju je to vozilo poimenovano tudi kombi): - mesta trčenja ni bilo mogoče določiti, ker sta oba udeleženca podala nasprotni izjavi, na kraju nesreče pa tudi ni bilo nobenih sledi in nobenih odpadlih delcev vozil; - z mesta, kjer je tožnik lahko opazil voznika kombija, je bila tožniku zagotovljena preglednost do 12 m v smeri, v kateri je vozil kombi do domnevnega mesta trčenja, prav tako je bila v takšni razdalji zagotovljena preglednost tudi vozniku kombija, in sicer tako v primeru, če je voznik kombija vozil ali stal z vozilom; - tožnik kot voznik kolesa L. glede na manjkajoče sledi na kraju pred trčenjem ni zaviral in je vozil s hitrostjo med 8 km/h in 15 km/h; - kombi se je glede na vrsto poti in stanje prometa premikal s hitrostjo od 15 km/h do 25 km/h; - upoštevajoč poškodbe kolesa, do katerih je prišlo ob stiku s kombijem, se je tožnik kot kolesar zaletel v prednji bočni desni del kombija, najverjetneje v desno prednjo pnevmatiko.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstaja objektivna odškodninska odgovornost voznika kombija v razmerju do tožnika kot kolesarja in da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev njegove odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilno je ugotovilo, da bi voznik kombija, glede na dejstvo, da se je s tovornim vozilom (kombijem) približeval dostavni rampi, lahko in moral pričakovati prihod kolesarja, še posebej upoštevajoč, da so pri zadnjem vhodu C. pripravljena parkirna mesta za kolesarje, kot je vidno na fotografijah v prilogah A24 in A25, in bi moral biti zato še posebej previden. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je sicer res, da je voznik kombija vozil z nizko hitrostjo, ki je bila tudi v okviru prilagojene hitrosti med 15 do 25 km/h glede na stanje prometa in okoliščine, vendar tožnikov prihod na razdalji preglednosti 12 m za voznika kombija, upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, le ne bi smel biti nepričakovan. Voznik kombija bi ob zadostni skrbnosti trk lahko preprečil. 8. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev, z navedbami: (-) da je tožnik vseskozi zatrjeval, da se je s kombijem pripeljal do dostavne rampe trgovskega centra, vozilo ustavil in čakal na možnost dostave, "nakar je zaropotalo", (-) da prometnega dogodka ni zakrivil in da ga tudi ob dejstvu, da je bilo njegovo vozilo takrat ustavljeno in je tožnik s kolesom trčil vanj, ni mogel preprečiti; (-) da je bilo tako po oceni policistov, ki so obravnavali dogodek, kot tudi odločitvi prekrškovnega sodišča, ki je obravnavalo tožnikovo zahtevo za sodno varstvo, ugotovljeno, da je bil povzročitelj prometnega dogodka tožnik in ne zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč povsem utemeljeno sledilo izvedencu, ki je prepričljivo pojasnil, da se je glede na poškodbe kolesa L. tudi kombi premikal v času trka, saj v kolikor bi se tožnik kot kolesar zaletel v stoječo oviro, ne bi padel levo ali desno, v primeru trka v premikajočo se oviro, pa pride do zamika sprednjega kolesa, zaradi česar je tožnik padel po vozišču. Sklicevanje toženke na ugotovitve prekrškovnega sodišča je neupoštevno, saj pravdno sodišče ni vezano na sodbe prekrškovnega sodišča. Toženka zmotno meni, da so bili zaključki sprejeti na podlagi po tožniku predloženih fotografij, ki naj bi jih tožnik sam napravil po nesreči in naj bi prikazovale mesta, kjer naj bi imel parkirano kolo, njegov položaj na kolesu, ko je videl, da se mu z leve približuje voznik kombija, širino dovozne poti, poškodovano vozilo zavarovanca idr. Ugotovitve sodišča in izvedenca v zvezi z nastankom škodnega dogodka ne bazirajo na teh fotografijah, pač pa na fotografijah, ki jih je posnela policija ob ogledu kraja nezgode. Sodišče prve stopnje se na fotografije, ki jih je predložil tožnik, sklicuje zgolj v 21. točki obrazložitve, in to v zvezi s sicer tudi nespornim dejstvom, da so pri zadnjem vhodu C. pripravljena parkirna mesta za kolesarje, in oceno, da bi moral biti zato voznik kombija še bolj previden. Neutemeljen je zato očitek, da so v sodbi iz izvedenskega mnenja izluščene le posamezne ugotovitve oz. navedbe, na katerih je sodišče prve stopnje nato gradilo celotno odločitev, medtem ko se do ostalih, za odločanje v zadevi pomembnih in odločilnih stališč, obrazloženih v mnenju, ki so predstavljala tudi odgovor v zvezi s podano trditveno podlago tožnika, ni opredelilo oz. je v zvezi z njimi povzelo napačne zaključke. Toženka zmotno meni, da ugotovitve izvedenca ne omogočajo zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je še dodatno zaslišalo izvedenca glede na pripombe obeh pravdnih strank in utemeljeno sledilo izvedencu, ki je sicer res izpovedal, da je bil ta trk zelo majhen, saj sta bili tudi hitrosti, s katerimi sta se obe vozili približevali in trčili, zelo majhne, da glede poškodbe vozila Opel Vivaro, kot je vidna na fotografijah na tretjem listu priloge Cl spodaj, kjer je črna pika, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je nastala od poškodbe kolesa, drugi dve fotografiji, ki prikazujeta isti del vozila, to je nad sprednjo desno pnevmatiko, pa izkazujeta poškodbe, za katere bi izvedenec lahko sklepal, da so nastale zaradi trka, sploh spodnja poškodba. Izvedenec je pojasnil, da je obravnaval poškodbe obeh vozil, tudi poškodbe kolesa, ki so bile vidne in zapisane v zapisnik, in da se je, upoštevajoč poškodbe kolesa, do katerih je prišlo ob stiku s kombijem, tožnik kot kolesar zaletel v prednji bočni desni del vozila Opel Vivaro, najverjetneje v desno prednjo pnevmatiko, ker tam ni nobenih sledi, saj v primeru če bi voznik vozila Opel Vivaro zbil tožnika kot kolesarja, potem poškodbe prednjega kolesa kolesa L. ne bi bilo, saj tudi ob padcu kolesa na tla s kolesarjem vred bočno poškodba sprednjega kolesa na kolesu ne nastane, ker ni takih sil. Sodišče upravičeno ni verjelo tožniku, da se je pred trčenjem ustavil in prepričal, če lahko varno prečka dovozno pot, prav tako upravičeno ni poklonilo vere priči D. D. Zato ob že zgoraj obrazloženem mnenju izvedenca toženka neutemeljeno izpostavlja, da so tako po tožniku predložene fotografije (ko je bilo ugotovljeno, da fotografij sploh ni posnel sam, kot je prvotno zatrjeval, da sploh nima fotoaparata, ter da se ne spomni, kdaj naj bi bile fotografije vozila sploh posnete, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z dne 11. 4. 2016, stran 11, 12), izpoveedba priče D. D., kot tudi nadaljnji postopek pokazali na neverodostojnost (tudi) tožnikovih navedb. Toženki glede na izvedensko mnenje, na katerega po ustni dopolnitvi, pravdni stranki nista imeli več pripomb, ni moč pritrditi, da izvedensko mnenje ne zadošča. Izvedenec je res ob dejstvu, da na vozišču ni bilo nikakršnih sledov trka, pojasnil, da se je prometna nesreča lahko zgodila na dva načina in da je na tehničen način mogoče, da je do nesreče prišlo na način, kot je izpovedal zavarovanec tožene stranke, torej na način, da je tožnik trčil v ustavljeno vozilo, a ne gre prezreti, da je izvedenec prepričljivo zaključil, da je upoštevajoč poškodbe kolesa, do katerih je prišlo ob stiku s kombijem, tožnik bil tisti, ki se je kot kolesar zaletel v prednji bočni del kombija. To, da je izvedenec tudi pojasnil, da bi v obeh primerih lahko tudi prišlo do odbijta kolesarja po tleh in posledično do telesnih poškodb kolesarja, ne potrjuje, kot trdi toženka, da je do dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje toženka. Toženka zato zmotno meni, da bi bil pravilen zaključek sodišča edino tak, da je tožnik zaradi nedelovanja zavor, neprevidnosti in neosredotočenosti na vožnjo predse, s kolesom trčil v sprednji del ustavljenega vozila zavarovanca tožene stranke (ki je čakalo na dostavo), zaradi česar se je prednje kolo tožnikovega kolesa deformiralo, in kar vse je bilo tudi razlog, da je tožnika odbilo in je padel po tleh ter se telesno poškodoval. Res je, kot navaja toženka, da je izvedenec ocenil, da je bila hitrost kombija pred trčenjem zelo majhna, a ne drži, da jo je ocenil zgolj na okoli 5 km/h, saj je izpovedal, da je to lahko tudi 5 km/h, a pri zaslišanju ni spremenil ocene hitrosti, ki jo je podal glede na vrsto poti in stanje prometa, in sicer od 15 do 25 km/h, kot je sodišče pravilno povzelo v 16. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v rizično sfero objektivno odgovornega imetnika stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna dejanja oškodovancev in da zadostuje, da so objektivno predvidljiva, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo. Pravilno je zaključilo, da upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, kolesar ob ugotovljenih okoliščinah za voznika kombija ne bi smel biti nepričakovan, zaradi česar je povsem na mestu zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti voznika kombija. Torej, tudi če bi bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi oškodovanca, se voznik kombija ne bi mogel oprostiti odgovornosti, ker je sodišče pravilno zaključilo, da je lahko to dejanje oškodovanca, glede na ugotovljene okoliščine, pričakoval. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s toženko, da premikanje vozila pri takšni hitrosti po intervencijski poti (kar tudi sicer ni bilo ugotovljeno za voznika kombija), glede na talno signalizacijo in pred dostavno "rampo" skladiščnih prostorov, za tožnika kot kolesarja, ki so mu bile tamkajšnje prometne razmere gotovo poznane, ni in ne more predstavljati nikakršne nevarnosti, nepričakovanosti. Toženka po obrazloženem neutemeljeno vztraja, da je nesrečo povzročil tožnik sam in da nihče drug ne more biti dolžan nositi posledic obravnavanega dogodka.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje, upoštevajoč ugotovljene in zgoraj izpostavljene okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo tretjega odstavka 153. člena OZ, ko je zaključilo, da je tožnik – oškodovanec prispeval k nastanku škode in da njegov prispevek znaša 40 %. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o ravnanju tožnika – kolesarja, in sicer, da je lahko kombi zagledal na razdalji preglednosti 12 m, da se je do mesta trčenja pripeljal in se predhodno ni ustavil, da na kolesu ni delovala zadnja zavora, kar je vplivalo na njegovo vožnjo, saj se zaradi slabega zavornega učinka ni uspel ustaviti in se je tako zaletel v bočni desni del kombija, kakor tudi, da ni ravnal, kot je določeno v prvem in drugem odstavku 4. člena ZPrCP, zagotovo ne nudijo podlage za znižanje soprispevka na 10 %, kot to predlaga tožnik v pritožbi, prav tako pa tudi ne podlage za zvišanje soprispevka, kot to predlaga toženka. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo, predstavljajo navedbe toženke o tem, da je tožnik ravnal lahkomiselno, ko je omenil, da se mu bo kombi umaknil oz. ga počakal, nedopustno pritožbeno novoto in so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi glede očitka o pavšalno zatrjevani neosredotočenosti tožnika na vožnjo kolesa in promet pred seboj, čemur naj bi, kot na novo zatrjuje tožena stranka, morebiti doprinesel tudi razlog, da naj bi ga ravno v trenutkih pred trkom po imenu poklicala D. D. Sprejeto stališče sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izvedenimi dokazni in tudi ni izven trditvenih podlag tožeče stranke. Zato ni utemeljen očitek toženke, da je sodišče tudi prekoračilo obseg spornega predmeta in ravnalo v nasprotju z 2. členom ZPP, kakor tudi mimo 7. in 8. člena v povezavi z 180. in 286. členom ZPP, in posledično, torej zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik zgolj v višini 40 % soodgovoren za nastalo škodo.

O višini tožbenega zahtevka

10. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 2.700,00 EUR odmerilo 2.000,00 EUR odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino in odrgnino nosu, brade in zgornje ustnice, manjšo udarninsko-raztrganinsko rano na spodnji ustnici, udarnino desnega zapestja in desnega palca, nateg vratnih mišic, nateg hrbteničnih mišic in omajanje 2. zgornjega sekalca levo, ki pa je bil že pred tem majav, ter da je trpel neugodnosti zdravljenja, kot jih je sodišče ugotovilo in navedlo v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le-teh ne povzema in se sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Drži sicer navedba toženke, da je tožnik izpovedal, da naslednji dan po nezgodi, ko je sodeloval pri fotografiranju kraja dogodka, ni imel več opornice na roki in na obrazu obvez, a zgolj to, glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ne zadošča za zaključek, da težave, strah, neugodnosti in drugo niso bile takšne, da bi jih bilo moč ovrednotiti v višini 2.400,00 EUR. Ne drži, da je iz izvedenskega mnenja dr. Č. celo ugotoviti, da obiski tožnika v urgentnih ambulantah prva dva dni niso imeli podlage v dejanskem stanju, saj je izvedenec na vprašanje o neugodnostih v zvezi s poškodbo jasno navedel, da med neugodnosti, ki jih je prestajal tožnik zaradi poškodbe, sodita tudi dva pregleda v ambulanti nujne medicinske pomoči in 2 pregleda v urgentni kirurški ambulanti (l. št. 206). Neutemeljeno toženka poudarja, da je tožnik utrpel zgolj lahke telesne poškodbe, saj so pri odmeri odškodnine relevantne predvsem vrsta telesnih bolečin, intenziteta in trajanje le-teh ter obseg in trajanje neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Utemeljen pa je očitek tožeče stranke, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo bolečin, ki jih je tožnik prestajal zaradi poškodbe zobovja. Drži, da je sodišče najprej zavzelo stališče, da tožnik zaradi poškodbe zobovja ni prestajal bolečin, saj bi sicer privolil v ekstrakcijo zoba 22, ki je bil že predhodno majav, iz nadaljevanja obrazložitve pa izhaja, da so bile bolečine povezane z izraženo paradontalno boleznijo in poškodbo ter so se pojavile ob grizenju hrane. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, kot trdi tožnik, da je trpel bolečine tudi zaradi poškodbe in da so se pojavljale ob grizenju hrane s sekalci, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker teh bolečin in neugodnosti, razen rentgenskega slikanja zobovja, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe zobovja, ni upoštevalo pri odmeri odškodnine za to obliko škode. Obrazloženo in ob dejstvu, da bo moral tožnik telesne bolečine v desnem zapestju, glavi in vratu, četudi le občasno in v blažji intenziteti, trpeti tudi še v bodoče vrsto let, ob dejstvu, da je bil ob škodnem dogodku star 38 let in pričakovani življenjski dobi, kar je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča premalo upoštevalo, terja, glede na načeli, ki ju mora sodišče upoštevati, vsebovani v 179. členu OZ, to je načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije, zvišanje odmerjene odškodnine za to obliko škode še za nadaljnjih zahtevanih 700,00 EUR, kot je predlagal tožnik.

11. Tožnik vztraja, da še vedno prestaja strah zaradi morebitnih zdravstvenih posledic in ga bo prestajal tudi v bodoče. Glede na intenzivnost in trajanje strahu in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom meni, da je vsekakor upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Takšno odškodnino narekuje sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Sodišče prve stopnje bi tako moralo v celoti prisoditi tožniku odškodnino iz tega odškodninskega naslova v višini 1.000,00 €. Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja. Prav tako tudi ne sprejema, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, toženkinega mnenja, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za strah. Ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju, da se je tožnik zelo ustrašil in utrpel kratkotrajni primarni strah, nato pa sekundarni strah pred izidom zdravljenja ter pred diagnostiko, ki pa je bil blag in trajal en teden, ter da zaradi poškodbe zobovja ni preživljal straha večje intenzitete in trajanja, in na tožnikovi izpovedbi v obsegu, ki je potrjen z izvedenskim mnenjem, upravičujejo odmero odškodnine za to obliko škode v višini 400,00 EUR, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče. Tolikšna odškodnina je primerna in pravična, saj upošteva obe zgoraj navedeni načeli, vsebovani v 179. členu OZ.

12. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičen do do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik povzema trditve v tožbi v zvezi s to obliko škode in svojo izpovedbo na naroku, da zaradi poškodbe zapestja ne more več delati v gradbeništvu, saj ni zmožen dvigovati težjih bremen. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča, da ni upravičen do odškodnine iz tega naslova v posledici izgube zoba 22, ker da mu ni uspelo dokazati, da je majavost zoba 22 utrpel v škodnem dogodku, saj je to dokazal z medicinsko dokumentacijo, ravno tako pa meni, da ne gre spregledati mnenja izvedenca dr. M. C., da je med drugim v škodnem dogodku utrpel tudi omajanje drugega zgornjega sekalca. Enako je zaključil tudi izvedenec dr. B. Č. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba tožnika, da je nedvomno, da so tožniku nastale takšne posledice, ki zmanjšujejo njegove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi mnenje izvedenca dr. M. C. zaključilo, da poškodbe, ki so predmet tega postopka, tožniku niso pustile trajnih posledic, česar tožniku ni uspelo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v 36. točki navedlo, da je izvedenec Č. pojasnil, da je bil tožnikov zob 22 že pred obravnavanim škodnim dogodkom omajan zaradi močnejše parodontalne bolezni in resorbcije alveolarne kosti. Četudi ne drži, kot pravilno navaja tožnik, zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati, da je majavost zoba utrpel v škodnem dogodku, saj je izvedenec ugotovil, da je prišlo do omajanja sicer že prej majavega zoba, pa je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnik kljub nasprotnim trditvam v svoji izpovedbi sploh ni omenil prikrajšanja zaradi izgube zoba in torej ni potrdil tožbenih navedb, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi majavosti zoba 22. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, ki so v bistvu ponovljene tožbene trditve, da tožnik zaradi majavosti zoba in kasneje zaradi njegove izgube težje grize in žveči, se izogiba trši hrani in mesu, večinoma uživa pasirano hrano in zato močno trpi ter da mora tako biti bistveno bolj pazljiv pri prehranjevanju ter pri ustni in zobni higieni.

13. Tožnik utemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče priznati tudi strošek v višini 15,00 EUR za zdravniško potrdilo, saj je bilo slednje potrebno. Po določbi prvega odstavka 174. člena OZ je oškodovanec upravičen do povrnitve vseh potrebnih stroškov. Kot del premoženjske škode se priznavajo tudi stroški v zvezi s pridobitvijo zdravniškega potrdila (primerjaj z odločbo VSL III Cp 2803/2010). Tožnik je odškodninskemu zahtevku priložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhajajo vsaj osnovni podatki, ki so pomembni za ugotovitev obstoja in višine škode. Sodišče neutemeljeno tega stroška ni priznalo zgolj iz razloga, ker toženka tožnika ni pozvala k predložitvi potrdila.

14. Po obrazloženem je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.860,00 EUR (3.100,00 EUR – 40 % soprispevek) in do odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 30,98 EUR (36,63 EUR prevoznih stroškov ter 15,00 EUR za zdravniško potrdilo, oboje zmanjšano za 40 % soprispevek), skupaj tako do 1.890,98 EUR odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je odškodnino zvišalo na 1.890,98 EUR. Tožena stranka mora tako poleg odškodnine, prisojene v tč. I izpodbijane sodbe plačati tožeči stranki še 429,00 EUR odškodnine in zakonske zamudne obresti od zneska 420,00 EUR od 28. 3. 2015 dalje do plačila ter od zneska 9,00 EUR od 25. 2. 2015 dalje do plačila. Tožnik je namreč upravičen tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo od izteka 15-dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka, od zneska 9,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo pa od 25. 2. 2015 dalje v skladu z določilom 165. člena OZ. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji. Uspeh tožeče stranke po spremembi znaša 41 %, tožene stranke pa 59 %. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških in ob tem, da sicer odmera stroškov ni pritožbeno izpodbijana, odločitev v III. in IV. točki spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Posledično je spremenilo tudi odločitev v V. točki sodbe o višini sodne takse, ki jo mora plačati tožena stranka. Sicer pa je pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

15. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo, saj so to potrebni pravdni stroški, ker se je tožeča stranka konkretizirano opredelila do navedb tožene stranke. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, 2 % materialne stroške po členu 11/3 OT ter 22 % DDV, skupaj tako 214,19 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno. Njen pritožbeni uspeh znaša 13 %, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi sorazmeren del priznanih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, 2 % materialne stroške po členu 11/3 OT ter 22 % DDV, skupaj 214,19 EUR. Tožena stranka ji mora glede na tožničin pritožbeni uspeh povrniti 27,84 EUR teh pritožbenih stroškov. Glede na odobreno brezplačno pravno pomoč, mora tožena stranka stroške plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju, naveden v izreku te sodbe, v roku 15 dni od prejema sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).