Jedro

Neutemeljeno skuša toženec prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Vendar tak strah še ni sila v smislu določila 99. člena OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno. Čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave, mu ne bi bilo treba ukrepati v enem letu od grožnje, ki je ta strah ustvarila. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Toženec mora tožnici plačati 1.855,26 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po tožbi in tožencu naložilo, da tožnici plača 420.353,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2017 dalje do plačila, ter vse stroške postopka. Zahtevek po nasprotni tožbi za razveljavitev Kreditne pogodbe z dne 30. 9. 2015 je zavrnilo, sicer pa je nasprotno tožbo (glede razveljavitve Pogodbe o poplačilu terjatev) zavrglo.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki se sklicuje na vse predvidene pritožbene razloge in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, ugodi pa se njegovi nasprotni tožbi. Opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal za dokazovanje neveljavnosti Kreditne pogodbe in Pogodbe o poplačilu terjatev, in mu s tem odvzelo možnost dokazovanja. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da grožnje ne bi trajale še po letu 2016, saj je treba upoštevati, kako je grožnja subjektivno sprejeta. Šlo je za resno grožnjo za življenje njega in njegove družine, ki je zbudila resen in trajen strah, zaradi katerega sta bili obe pogodbi podpisani. Opisuje, kako je potekalo poslovno sodelovanje in nasprotuje zaključkom sodišča, da je bila med tožnico in družbo A. sklenjena ustna posojilna pogodba. Sodišču očita, da ne razločuje med poslom in kreditom ter pojasnjuje, da kredit ni bil v celoti izplačan, ker se je tožnica glede posla premislila in iz projekta proizvodnje zlata izstopila, zato ni prišlo do končne proizvodnje.

3.Na pritožbo je tožnica obrazloženo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec, ker je ocenilo, da glede na materialno pravo, ki ga je treba uporabiti, dejstva, o katerih naj bi te priče izpovedale, niso pravno pomembna. Ta ocena je pravilna, zato očitana kršitev določb postopka ni storjena.

7.Nesporno oz. neprerekano je v tem sporu med drugim tudi dejstvo, da je tožnica družbi A. v letu 2013 nakazala skupno 300.000,00 EUR (glej prvo alinejo 12. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), za kar sta tožnica in omenjena družba 30. 9. 2015 sklenili Kreditno pogodbo št. 1/25, toženec pa je bil solidarni porok. Nadalje sta tožnica kot upnica in toženec kot dolžnik 11. 3. 2016 sklenila Pogodbo o poplačilu terjatev, s katero je toženec osebno pristopil k dolgu družbe A. do tožnice po Kreditni pogodbi 1/25.

8.Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev Kreditne pogodbe zavrnilo zato, ker tožnik ni njena stranka in zato ni aktivno legitimiran za njeno razveljavitev. Tožnik se v pritožbi s tem sploh ne sooči in vztraja pri vsebinskih razlogih za njeno neveljavnost. Pritožbeno sodišče ga lahko zato samo še enkrat usmeri na (pravilne) razloge sodišča prve stopnje, navedene v tč. 13. na str. 9 izpodbijane sodbe. Vprašanje, ali je družba SSS denarna sredstva prejela že pred podpisom pogodbe na podlagi ustnega dogovora, je pri tem popolnoma brezpredmetno.

9.V preostalem delu (glede Pogodbe o poplačilu dolga) je tožnikova tožba s sklepom zavržena in o zahtevku ni (meritorno) razsojeno, ker je sodišče ocenilo, da je tožba prepozna. Pritožnikovi argumenti, ki jih navaja v zvezi z zahtevkom, o katerem sploh ni bilo razsojeno, so zato brezpredmetni.

10.Predmet pritožbene presoje je tako zgolj ocena, ali je tožnikova tožba pravočasna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je tožba prepozna, in sicer na podlagi predpostavke (ocene), da drži, kar je glede groženj toženec trdil in kar je izpovedal, to pa je, da je bil tik pred podpisom pogodbe (11. 3. 2016) deležen groženj odvetnika, da bodo, če ne pristane na osebno poroštvo, preko partnerske družbe v Jakarti „zašili“ njegovo ženo, glede na to, da se ve, kako je na sodiščih v Indoneziji, in da gre lahko „sedet“ za tako stvar za vsaj pet let.

11.V 1. odst. 99. čl. Obligacijski zakonik (OZ) določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. Ni dvoma, da je za razlog izpodbojnosti (zatrjevano grožnjo) toženec izvedel takoj (11. 3. 2016), saj je bil njen naslovnik, tožbo pa je vložil kasneje kot v enem letu od tedaj (28. 9. 2018).

12.Neutemeljeno skuša toženec prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (45. čl. OZ). Vendar tak strah še ni sila v smislu zgoraj navedenega določila 99. čl. OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno; subjektivni prekluzivni rok nikoli sploh ne bi začel teči, čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku enega leta.

13.Ob tem kaže zgolj opomniti, da mora biti grožnja, zaradi katere je stranka sklenila izpodbojno, hibno pogodbo, nedopustna. Nedopustna pa ni, če nekdo grozi z dejanjem, ki ga ima pravico storiti. Med taka ravnanja se praviloma uvrščajo grožnje s pravnimi sredstvi, če razmerje (med zagroženim in „izsiljenim“ ravnanjem) ni neprimerno (nepovezano), za kar pa v obravnavanem primeru nesporno ne gre (ni niti zatrjevano, da bi tožencu grozili z „zašitjem“ njegove žene, ki je bila zakonita zastopnica družbe prejemnice kredita, zaradi kakšnega z obravnavanim dolgom nepovezanega dejanja).

14.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo nobenih napak, ju je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki ji jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP): priglašenih 2500 tč. po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške ter DDV, skupaj 1.855,26 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 45, 99, 99/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.