Jedro

Pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj pojasnila, zakaj dvomi v resničnost nameravanih zavarovalnih posegov, saj ni obrazložila, zakaj je zavarovanje v obstoječem projektu, ki je del gradbene dokumentacije, opisano pavšalno in pomanjkljivo. Ker se je udeležila obnovljenega postopka in je v njem dosegla delno spremembo izdanega gradbenega dovoljenja, bi morala natančneje pojasniti, kakšno zavarovanje je določeno, kje so lahko njegove pomanjkljivosti v izvedbi in kako bi to zavarovanje dejansko moralo potekati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa strankama z interesom povrniti stroške tega postopka v višini 57,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-1322/2015 z dne 20. 3. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-78/2017-2-KB z dne 29. 5. 2017, s katero je bilo v zadevi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja odločeno, da gradbeno dovoljenje z dne 28. 1. 2016, izdano investitorjema (stranki z interesom v tem upravnem sporu) za rušitev obstoječega stanovanjskega in novogradnjo enostanovanjskega objekta, ostane v veljavi, vendar z nekaterimi spremembami. Dne 12. 7. 2017 je tožnica vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, v njej pa je sodišču predlagala, naj izvršitev izpodbijane upravne odločbe (oziroma podrejeno izvršitev del po gradbenem dovoljenju z dne 28. 1. 2016) odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pojasnilo je, da tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Navedla je zgolj, da dvomi v resničnost nameravanih posegov, s katerimi bi se garaža investitorjev zavarovala pred negativnimi vplivi rušitve. Če izvajanje del ne bo potekalo v skladu s predvidenimi posegi za zavarovanje garaže, bo to stvar gradbene inšpekcije. Njene trditve o tem, da naj bi bilo zavarovanje in dodatno temeljenje obstoječe garaže v dokumentaciji zgolj pavšalno in pomanjkljivo opisano, tako da izvajalcu rušitev to ne more biti v nikakršno pomoč, so bile premalo konkretne in brez strokovnih argumentov. Enako tudi zatrjevanja, da ni predviden monitoring, da ima vsako rušenje obstoječih objektov nedvomno vpliv na okolico, da povzroča vibracije, ter da je treba skleniti dogovor o zavarovanju tožničinega objekta pred padci posameznih delov ruševin in velikanskimi količinami prahu. Pri tem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je bilo gradbeno dovoljenje v obnovljenem postopku spremenjeno ravno zaradi zavarovanja interesov tožnice kot lastnice sosednjega objekta. Menilo je tudi, da za izdajo začasne odredbe ni potrebe, saj se lahko gradnja po prvem odstavku 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) začne na podlagi pravnomočnega in ne samo dokončnega gradbenega dovoljenja.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v obnovljenem postopku. Toženka je v obnovljenem postopku prvotno gradbeno dovoljenje ohranila v veljavi, vendar z nekaterimi spremembami, za takšno njeno postopanje pa v zakonu ni bilo podlage. Ugovarja neizkazanosti težko popravljive škode, saj je v tej fazi postopka storila prav vse, kar je lahko. Od nje ni mogoče zahtevati, da škodo izkaže z gotovostjo in že v tej fazi vključi še dodatne izvedence. Takšno naziranje presega standarde za izdajo začasne odredbe, saj gre po sami naravi za hiter postopek, kjer se dokazi praviloma ne izvajajo. V postopku je bilo jasno ugotovljeno, da imata obstoječi stanovanjski objekt investitorjev, ki je predmet rušenja, in njuna garaža, ki ni predmet rušenja, skupno konstrukcijsko steno. Splošno znano dejstvo je, da delno porušenje pritožničinega objekta in vpliv na njegovo stabilnost pomeni škodo. Povsem pavšalne naj bi bile navedbe sodišča prve stopnje o tem, da pritožničine trditve niso konkretizirane. Gradbeno dovoljenje je postalo tudi že pravnomočno.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, odgovor pa sta vložili stranki z interesom. Navajata, da je pritožničino zatrjevanje škode povsem nekonkretizirano. Iz dopolnjene projektne dokumentacije jasno izhaja, da bodo vplivi rušitve objekta na sosednje stavbe majhni oziroma neznatni. Poudarjata, da sta garaža strank z interesom, v katero se niti ne bo posegalo, in pritožničina garaža konstrukcijsko ločeni. O vplivih rušenja sta pritožnico tudi izrecno seznanili, prav zaradi pomiritve njenih strahov pa sta pristopili k dopolnitvam projektne dokumentacije, kjer sta upoštevali njene pripombe. Vendar pritožnica zavrača kakršnokoli komunikacijo in sodelovanje, kar kaže na to, da je njen namen zgolj zavlačevati postopke.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu - tako odložitvene iz drugega odstavka,1 kot ureditvene iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)2 - mora biti izpolnjen pogoj, da bi tožnik brez nje že v času trajanja sodnega postopka utrpel težko popravljivo škodo. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, glede na ustaljeno upravnosodno prakso pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.3 V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi določno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.4

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Pravilno je pojasnilo, da njene navedbe, glede na dejanske okoliščine tega upravnega spora, niso bile dovolj konkretizirane. Pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj pojasnila, zakaj dvomi v resničnost nameravanih zavarovalnih posegov, saj ni obrazložila, zakaj je zavarovanje v obstoječem projektu, ki je del gradbene dokumentacije, opisano pavšalno in pomanjkljivo. Ker se je udeležila obnovljenega postopka in je v njem dosegla delno spremembo izdanega gradbenega dovoljenja, bi morala natančneje pojasniti, kakšno zavarovanje je določeno, kje so lahko njegove pomanjkljivosti v izvedbi in kako bi to zavarovanje dejansko moralo potekati. Navedeno ne izhaja niti iz predloženega strokovnega mnenja, ki je precej skopo. Pritožnica svojo pomanjkljivo obrazložitev neutemeljeno zagovarja z načelom hitrega odločanja v postopkih za izdajo začasnih odredb, saj ni jasno, zakaj bi ji (oziroma strokovnjaku s področja gradbeništva, ki ga je angažirala) pisanje konkretnejše utemeljitve pomanjkljivosti nameravanih ukrepov zavarovanja vzelo preveč časa. Tudi v teh postopkih, kot je že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, nosi predlagatelj začasne odredbe trditveno in dokazno breme. Pritožničine navedbe, da monitoring ni predviden, so protispisne, iz toženkine odločbe z dne 20. 3. 2017 namreč izhaja ravno nasprotno (str. 2).

8. Pri tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da v zvezi s pogojem nastanka težko popravljive škode niso relevantne pritožbene navedbe, da na drugi stopnji odločanja v upravnem postopku ni mogoče ohraniti izpodbijanega akta v veljavi ob hkratni uveljavitvi njegovih sprememb. Prav tako niso relevantna zatrjevanja, da je splošno znano dejstvo, da bi delno porušenje pritožničinega objekta in vpliv na njegovo stabilnost pomenilo škodo, saj pritožnica ni uspela izkazati, da bo v primeru rušenja v skladu z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dejansko prišlo do tovrstnih škodljivih vplivov. Niti ni pojasnila, zakaj bi zgolj iz dejstva, da imata objekt, predviden za rušenje, in garaža investitorjev skupno konstrukcijsko steno, izhajala verjetnost nastanka težko popravljive škode na njenem objektu. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da sta pritožničina garaža in garaža strank z interesom konstrukcijsko ločeni z dilatacijo, kar v odgovoru na pritožbo trdita tudi stranki z interesom.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili stranki z interesom, temelji na šestem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker gre za pritožbo zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v tarifi (stranki z interesom se sicer sklicujeta na tarifno številko 30, ki se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za predlog za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper odločitev o tem predlogu), je Vrhovno sodišče strankama z interesom priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 100 točk po 2. točki tarifne številke 46 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). V skladu z 11. členom OT je priznalo tudi priglašeni pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev. Skupaj je torej priznalo 102 točki, kar znaša po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) 46,82 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Pritožnica je tako dolžna strankama z interesom v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 57,12 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 2 Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. 3 Tako npr. sklepi v zadevah I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014 in sklep I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017. 4 Tako npr. odločbe v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.