Jedro

Bistvena sestavina posojilne pogodbe, o kateri mora biti doseženo soglasje, je torej izročitev določenega zneska denarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 62948/2016 z dne 14. 6. 2016 tudi v naložitvenem in stroškovnem delu (prvi in tretji odstavek izreka) ter tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne pravdne stroške v znesku 836,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je po svojem pooblaščencu pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe zavzelo stališče, da je med strankama bila sklenjena posojilna pogodba, iz točke 24 obrazložitve pa izhaja, da med pravdnima strankama do sklenitve posojilne pogodbe ni prišlo, ker namena sklenitve tožnik naj ne bi uspel dokazati. Za sodišče ni pomembno, da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) posojilne pogodbe ni izpodbijala in se v zadevi zmotno ukvarja z ugovori toženke, ki izhajajo iz povsem drugega poslovnega razmerja – to je podjemne pogodbe, ki sta jo sklenila toženka in družba N.O. d.o.o. za izdelavo fasade. Tožnik iz izvedenega dokaznega postopka ne more razbrati, kako je sodišče zaključilo, da „naj bi tožnik s strani toženke lastnoročno izpisano potrdilo o prejemu posojila oziroma smiselno posojilno pogodbo potreboval za inšpekcijo“. Tožnik je namreč s predlaganimi in izvedenimi dokazi dokazal obstoj posojila in s tem upravičen namen in nagib sklenitve posojilne pogodbe, katere namen ni „zaradi inšpekcije“, ampak zaradi pridobitve subvencij pri EKO skladu RS. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da posojilna pogodba sploh ni bila sklenjena oziroma da je bila ta celo fiktivna. Toženka je računala na sofinanciranje iz EKO sklada, ki ga ni prejela, kar med strankama ni sporno. Kljub temu, da tožnik ni navedel usklajene višine zneskov v zvezi z zatrjevano višino dolga (glede na izdane račune in predračune ter dejanske dvige in pologe denarja), namenu posojilne pogodbe ne gre oporekati – tudi iz razloga, ker tožnik od toženke terja manj, kot ji je dejansko posodil. Odločitev je v nasprotju s trditvami toženke, da je razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo fasade. Če je to res, se pritožba sprašuje zakaj denarja ni nakazala na transakcijski račun družbe, ki je izvajala storitev, kot je to storila po avansu in če je tožniku domnevno izročila 2.000,00 EUR, zakaj od njega ni zahtevala potrdila o izročitvi denarja in je namesto tega sestavila potrdilo o posojilu. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, ni dovolj vestno in skrbno presodilo vseh dokazov in ni odločalo na podlagi logične presoje in življenjskih izkušenj, saj ni upoštevalo osnovnega dejstva glede pridobitve subvencij, kar je tožnik izkazal. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico oziroma podrejeno za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbo pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je v postopku po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, da tožnik ni izkazal, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero se tožnik sicer ne strinja, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 8. člen ZPP oziroma ga ni uporabilo pravilno, kot izhaja iz pritožbe, v posledici česar naj bi bila sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP – ker naj bi obstajalo nasprotje med 8 in 24 točko obrazložitve sodbe, ko naj bi sodišče prve stopnje najprej zaključilo, da je bila posojilna pogodba sklenjena, nato pa sprejelo nasproten zaključek, da ni bila. Kot izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje tam zgolj navedlo materialnopravno določbo, ki jo je potrebno uporabiti v konkretnem primeru – določbo 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker tožnik zatrjuje sklenitev posojilne pogodbe. To pa nikakor ne pomeni, da je „zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo“, kot zmotno sklepa pritožba. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju namreč presojalo, ali je tožnik izkazal, da sta s toženko sklenila posojilno pogodbo ter v točki 24 obrazložitve sodbe zaključilo, da „je prepričano, da do sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo, saj namena sklenitve, kot ga želi prikazati tožnik, le-ta ni uspel dokazati“, da „toženka ni imela volje skleniti pogodbe in ni pomembno, da posojilne pogodbe ni izpodbijala“ ter da „je po oceni sodišča po tem, ko je tožnik toženko terjal za vračilo denarja iz posojilne pogodbe, le-ta v postopku postavila obrambni ugovor v smeri izpodbijanja posojilne pogodbe, kar ji je tudi uspelo“. Sodišče prve stopnje je posledično tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je pravilna in sodišče druge stopnje z njo soglaša. Dokazna ocena je celovita in vsebinsko prepričljiva ter je pritožbene navedbe ne omajejo.

8. Iz prvega odstavka 569. člena OZ izhaja, da se posojilodajalec ob sklenitvi posojilne pogodbe zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, ki se ga posojilojemalec zaveže po določenem času vrniti. Bistvena sestavina posojilne pogodbe, o kateri mora biti doseženo soglasje, je torej izročitev določenega zneska denarja.

9. Ker je v ozadju predmetnega postopka izdelava fasade, ki jo je toženka naročila pri družbi N.O. d.o.o., katere direktor je tožnik, je sodišče prve stopnje v okviru dejanskih ugotovitev upoštevalo tudi navedbe v zvezi s fasado, saj je tožnik zatrjeval, da je toženki posodil sporni znesek, „ker ni imela dovolj finančnih sredstev za izdelavo fasade“, toženka pa je temu nasprotovala. Pritožba se zaradi tega neutemeljeno sklicuje na to, da se je „sodišče prve stopnje zmotno ukvarjalo z vsemi ugovori tožnice, ki izhajajo iz povsem drugega poslovnega razmerja – to je podjemne pogodbe“.

10. Kot izhaja iz predmetnega postopka, je tožnik zatrjeval, da je s toženko sklenil posojilno pogodbo za znesek 3.540,00 EUR, čeprav je kasneje izpovedal, da ji je dejansko izročil višji znesek, kot je bil zapisan v posojilni pogodbi.

11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili za izdelavo fasade sestavljeni dve ponudbi – ena v dejanskih izmerah in druga z višjim končnim zneskom za potrebe pridobitve subvencije EKO sklada RS in da je toženka vložila vlogo za subvencijo, s katero ni bila uspešna. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da tožnik ni izkazal svojih navedb, da „je bila posojilna pogodba sklenjena, ker toženka ni imela dovolj finančnih sredstev za izdelavo fasade“, saj je v nasprotju s tem toženka izkazala, da je za fasado plačala dogovorjen skupni znesek 7.000,00 EUR (5.000,00 EUR in 2.000,00 EUR) in da ji je za plačilo ostal še znesek 847,64 EUR, ki ga je po oceni sodišča prve stopnje zadržala, saj dela niso bila dokončana.

12. Sodišče prve stopnje ni poklonilo vere tožniku, da „se je ponudba morala glasiti na znesek višji od 10.000,00 EUR, kar ne more delati v škodo družbe“, saj za navedeno trditev tožnik ni podal nobene logične razlage. Tožnik tekom postopka tudi ni znal pojasniti, zakaj se znesek posojila ni glasil na celoten znesek, ki je bil dne 9. 9. 2013 nakazan družbi N.O. d.o.o., to je 5.360,00 EUR, ampak „le“ na znesek 3.540,00 EUR. Tožnik logične razlage za neskladnost v zvezi z navedenimi zneski ni podal, sodišče prve stopnje pa njegovi izjavi, ki jo je podal v kazenskem postopku, da „je to njej šenkal kot dober človek“ utemeljeno ni poklonilo vere.

13. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo še eno nedoslednost. Tožnik je namreč izpovedal, da je denar toženki posodil kot fizična oseba, iz izvedenega postopka pa je razvidno, da je bil znesek 5.360,00 EUR dne 9. 9. 2013 dvignjen iz poslovnega računa družbe N.O. d.o.o. (ki naj bi tožniku vrnila posojilo, kot izhaja iz dokaznih listin, ki sta jih predložili obe stranki), nato pa je bil istega dne nazaj na račun družbe nakazan znesek 5.353,68 EUR (6,32 EUR manj, kot je bilo dvignjeno), ki naj bi ga nakazala toženka, pri čemer na plačilnem nalogu ni zapisa zneska, ki ga v predvideno rubriko vpiše stranka, prav tako pa tudi ni podpisa nalogodajalca. Tožnik je zatrjeval, da je naveden znesek nakazala toženka, toženka pa je to zanikala.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi (nadaljnjo) nedoslednost med tožnikovimi navedbami in njegovo izpovedbo – in sicer v zvezi s plačilom zneska 2.000,00 EUR (kakor izhaja iz točke 25 obrazložitve sodbe), za katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je toženka izkazala. Pritožba tega zaključka ne more omajati, saj ni pomembno, da je toženka znesek osebno izročila tožniku in ga nakazala na račun družbe, kot je storila z zneskom 5.000,00 EUR. Zgolj dejstvo, da je toženka denar izročila tožniku osebno še ne pomeni, da tega plačila ni izvedla.

15. Upoštevaje vse zgoraj zapisano torej zgolj zapis, „da si je toženka od tožnika sposodila 3.540,00 EUR za dobo do 31. 12. 2013“ še ne pomeni, da je tožnik ta znesek toženki dejansko izročil (česar tekom postopka ni dokazal), da je toženka imela namen izposoje tega zneska od tožnika ter da je bila med njima veljavno sklenjena posojilna pogodba. Tožnik ničesar od navedenega namreč ni dokazal. Ravno nasprotno, tekom postopka na prvi stopnji so se pojavile številne nedoslednosti, ki jih tožnik ni uspel pojasniti. Zato ne more biti uspešen s pritožbo, da „je odločitev napačna, ker ni jasno, od kod sodišče povzema sklep, da bi naj tožnik s strani toženke lastnoročno izpisano potrdilo o prejemu posojila potreboval za inšpekcijo“ in da „namenu posojilne pogodbe, kljub neusklajenim višinam zneskov v zvezi z zatrjevano višino dolga, ne gre oporekati, tudi iz razloga, ker tožnik po pogodbi od toženke terja manj, kot ji je dejansko posodil“. Takšne povsem pavšalne pritožbene navedbe in tožnikova lastna dokazna ocena, ki je nasprotna od te, ki jo je v postopku na prvi stopnji sprejelo sodišče, nikakor ne morejo biti podlaga za ugoditev pritožbi.

16. Ker tožnik ni izkazal, da je bilo posojilo v resnici dano, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).