Jedro

Ker je pogodba, na podlagi katere so toženci imeli pravico bivanja v stanovanju, potekla in ni bila podaljšana, je zahtevek na izpraznitev in izročitev utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v razmerju do prvo tožene stranke potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da se izselijo iz hišniškega stanovanja v šoli na naslovu X, ter ga praznega oseb in stvari izročijo tožniku (I.). Nadalje jim je naložilo, da tožnici nerazdelno plačajo uporabnino v višini 1.432,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidna iz II. točke sodbe in popravnega sklepa. Toženci so ji dolžni povrniti tudi njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prvi toženec. Navaja, da je bilo v pogodbi, s katero je bilo sporno stanovanje dodeljeno njegovi ženi H. L., zapisano, da se plačilo za bivanje kompenzira z opravljanjem del v okolici šole. Po njeni smrti v letu 1998 se je začelo izsiljevanje s strani ravnatelja šole. Stanovanje je nato prevzela tožnica. Na sestanku ga je obvestila, da bo moral stanovanje zapustiti, ter mu za ta čas določila višino najemnine. Priznava, da niso podpisali nobene pogodbe, a je v šoli kljub temu eno leto opravljal določena dela. Sprašuje se, kam bodo šli, saj so brez denarja in živijo od socialne pomoči. 3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do drugo, tretje, četrto in peto tožene stranke že pravnomočna, saj pritožbe niso vložili.

6. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, saj so izpolnjene vse predpostavke po 318. členu ZPP. Prvi toženec na pravilno vročeno tožbo (in nadaljnjo vlogo tožnika) ni odgovoril (obrazloženo), zato je bil njegov odgovor pravnomočno zavržen. Iz tožbenih trditev izhaja utemeljenost zahtevka, zatrjevana dejstva niso v nasprotju z predloženimi dokazi (A1 do A8), pri tem pa tudi ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank.

8. Za odločitev o zahtevku na izpraznitev stanovanja je ključna ugotovitev sodbe, da je bila pogodba, na podlagi katere je pritožnik pridobil pravico uporabe stanovanja, sklenjena le za določen čas, to je do 1.9.1999. Po poteku tega časa pogodba ni bila podaljšana, kar pritožnik izrecno priznava. To pa pomeni, da stanovanje zaseda nezakonito in je zahtevek za njegovo izselitev utemeljen (1. odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1). Podlage za drugačno odločitev ne daje v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je po poteku pogodbe še naprej opravljal dela, ki so bila prvotno dogovorjena v zameno za brezplačno bivanje. Pravice do uporabe stanovanja glede na odsotnost dogovora namreč nima (več). Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da nima sredstev, ki bi mu omogočala pridobitev drugega stanovanja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožniku utemeljeno prisodilo tudi uporabnino za uporabo stanovanja od januarja 2011 do januarja 2012 v višini 1.432,33 EUR.

10. Po povedanem je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v razmerju do prvega toženca potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato nastali strošek ni bil potreben in ga stranka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).