Jedro

Revizijsko sodišče preizkuša samo izpodbijani del pravnomočne sodbe. Če revident tega dela sodbe ne opredeli niti z zneskom niti z deležem, izraženim v ulomku ali odstotku, je revizija nepopolna. Nepopolno revizijo pa lahko sodišče samo zavrže.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.700.000 SIT. Povrniti mu mora tudi pravdne stroške v višini 841.499 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je dobil poškodbo dne 5.6.1998 na vaji med služenjem vojaškega roka.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da sodišči nista uporabili določbe 192. člena ZOR v zvezi z deljeno odgovornostjo. Škoda je nedvomno nastala pri izvajanju nevarne dejavnosti tožene stranke. Objektivna odgovornost organizatorja vaje je delno izključena zaradi tožnikovega dejanja, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Vojaki so v nočnem času ponovili vajo, ki so jo izvedli že v dnevnem času. Vojaki so bili obveščeni, da ne smejo odpirati ognja v oddaljenosti manjši od 50 m in da morajo pravilno, brez nagibanja držati puške. Tožnik je bil vodja vaje, sam bi moral poskrbeti za svojo varnost. Nobenih dokazov ni, da je tožnika zadel tulec drugega vojaka. Glede na njegov položaj,, bi moral sam preprečiti vsako škodo oziroma njen obseg zmanjšati. Tožnik ni pravilno nadzoroval izpolnjevanja svojih ukazov. Za škodo, ki jo je utrpel, je delno odgovoren sam. Sodišče je prisodilo tudi previsoko odškodnino. To velja za vse odškodninske postavke. Okvara vida res pomeni 33-odstotno zmanjšanje delovne sposobnosti. Tožnik pa se bo novemu stanju lahko prilagodil in bo napore v zvezi z določenimi aktivnostmi zmanjšal. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je nedovoljen revizijski razlog. Ob ugotovljeni objektivni odgovornosti tožene stranke ni nobenega tožnikovega prispevka k nezgodi. Tožena stranka ni ponudila dokazov za svojo trditev, da je do nezgode prišlo delno zaradi tožnikovega ravnanja.

Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena tudi Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni popolna.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišč in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Tožena stranka v reviziji ni ocenila vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Delno je izpodbijala drugostopenjsko sodbo tako glede temelja, kot glede višine. Navedla je, da je sama objektivno odgovorna, njena odgovornost pa je delno izključena zaradi tožnikovega prispevka. Obsega tega prispevka v reviziji ni opredelila. Navedla pa je še, da je sodišče za vse odškodninske predpostavke prisodilo previsoko odškodnino. Zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino, v reviziji ni navedla. Tako je ostal izpodbijani del pravnomočne sodbe povsem neopredeljen. Vlagateljica revizije ga ni opredelila niti z zneskom ali zneski niti s sorazmernim deležem, izraženim v ulomku ali odstotku.

S tem, ko tožena stranka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložila vrhovnemu sodišču, da oceni to vrednost. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Ta preizkus pa zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno, kot za redni del postopka.

Nepopolna vloga je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP, v 108. členu ZPP pa je urejena obveznost prvostopenjskega sodišča pri ravnanju z nepopolnimi vlogami. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP. Takšne določbe ni.

Navedena strogost ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije, kjer je zagotovoljena samo pravica do dvostopenjskega sojenja (25. člen).

Glede na navedeno in skladno s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja 1/2002, str. 18), je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP nepopolno revizijo tožene stranke zavrglo s sklepom.