Jedro

Tudi po določbi četrtega odstavka 318. člena ZPP izdana sodba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče sicer ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov, saj se predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa v obrazložitvi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ni izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka zahteva.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavi ter se odločanje o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko vrne v nov postopek.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se ta sodba razveljavi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem se drugemu tožencu nalaga odstranitev stopnišča in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice; v ostalem pa se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, da toženca (v stavbi K.) odstranita stopnišče in vzpostavita prejšnje stanje tako, da namestita enoramne četrt zavite lesene stopnice v izmerah, kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku P 103/2013 z dne 19. 9. 2014 ter iz etažnega načrta, njegovo lastninsko pravico pa prenehata vznemirjati. Od obeh tožencev je še enkrat zahteval, da opustita vsakršno vznemirjanje in poseganje v njegovo lastninsko pravico s poseganjem v skupne dele stavbe ID znak 000-2453 na opisani način.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na prvo toženko, z zamudno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugega toženca.

3. Tožnik se pritožuje zoper obe odločbi iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Tako sklepu kot sodbi očita pomanjkljivosti v uvodu in kršitev zaradi opustitve naroka za glavno obravnavo. Tožnik tudi ne razume, zakaj je sodišče zoper toženca ločeno izdalo sklep in ločeno zamudno sodbo. V pritožbi proti sklepu še navaja, da je bila prva toženka v postopku napačno zastopana, ker jo je zastopala pravna oseba, ki ni bila odvetniška družba. V tem sporu je pomembno le vznemirjanje lastninske pravice tožnika in je glede tega sodišče povsem spregledalo njegove trditve, da sta oba toženca izdelala stopnice v merah, ki onemogočajo normalen dostop do tožnikovega stanovanja. Prva toženka je res naredila stopnice, vendar s tem ni spoštovala sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku P 103/2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 522/2015, saj stopnic ni naredila v tam določenih dimenzijah. Ni razumljiva obrazložitev sodišča, da tožnik nima pravnega interesa za sodno varstvo. Toženca sta izdelala stopnice tako, da sta v veliko večji meri posegla v skupne prostore in onemogočila dostop do stanovanja tožnika, zato je jasno, da ima pravni interes za vložitev tožbe. V pritožbi proti sodbi poudarja, da sodišče z odločitvijo in obrazložitvijo tožniku jemlje sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. V zadevi ni bistveno, da bi moral tožnik spoštovati odločbe sodišča, ampak dejstvo, da je drugi toženec skupaj s prvo toženko izdelal stopnice, ki niso v enakem stanju kot predhodne ter onemogočajo normalen dostop do tožnikovega stanovanja. Sodišče je s tem v sodbi in sklepu zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Prva toženka je odgovorila na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa o zavrženju tožbe. Drugi toženec ni odgovoril na pritožbo.

5. Pritožba zoper sklep je v celoti, zoper sodbo pa delno utemeljena.

6. Tožnik je vložil tožbo zoper oba toženca z zahtevkom, da sta dolžna (v stavbi K.) odstraniti obstoječe stopnice ter namestiti enoramne četrt zavite lesene stopnice določenih dimenzij ter z zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Prvostopenjsko sodišče je odločitev sprejelo posebej glede prve toženke in posebej glede drugega toženca. Glede prve toženke je s sklepom tožbo zavrglo, glede drugega toženca pa je tožbeni zahtevek zavrnilo z izdajo neprave (zavrnilne) zamudne sodbe. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da je s tem kršilo določbo drugega odstavka 310. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se o vseh zahtevkih praviloma odloči z eno sodbo. Čeprav bi v konkretni zadevi res lahko odločitev sprejelo v eni odločbi, zakon dopušča možnost, da se izda o posameznem zahtevku npr. delna sodba. Sicer pa gre v tem za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zanjo ne zadošča, da pritožbeno sodišče le ugotovi obstoj kršitve, ampak mora kršitev vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, tega pa tožnik ni zatrjeval. 7. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zamudno sodbo in tudi zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo lahko izda sodišče brez obravnave, v kolikor so izpolnjeni pogoji po določbi 318. člena ZPP. Sklep o zavrženju tožbe zoper prvo toženko pa je posledica (sicer napačne) presoje prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno obravnavanje tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP).

8. Sicer ima prav pritožba, ko opozarja na pomanjkljivosti v uvodu sodbe in sklepa, ker bi po določbi drugega odstavka 324. člena ZPP uvod moral obsegati med drugim tudi ime in priimek sodnice ter datum izdaje sodbe. Oboje se nahaja na koncu sodbe, zato očitno ne gre za procesno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sodbe oziroma sklepa.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepravilnem zastopanju prve toženke pri podaji odgovora na tožbo. Po prvem odstavku 87. člena ZPP je pooblaščenec stranke v postopku pred okrajnim sodiščem lahko vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. Glede na oznako pooblaščenca v odgovoru na tožbo ne more biti dvoma, da je prvo toženko zastopal kot pooblaščenec B. B. kot fizična in ne kot pravna oseba. Pritožbeni očitki o njegovem ravnanju kot kaznivem, o globi in o prijavi pristojni inšpekciji, za odločitev o pravilnosti zastopanja prve toženke niso pomembni.

10. Pač pa ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje tako pri odločitvi o zavrženju tožbe zoper prvo toženko kot o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca povsem prezrlo, kar je tožnik navajal v tožbi o ravnanju obeh pri postavitvi spornih stopnic oziroma stopnišča. Odločitev o pomanjkanju pravnega interesa za tožbo je v sklepu pojasnilo zgolj s tem, da je bil tožnik po pravnomočni sodni odločbi dolžan skupaj z prvo toženko postaviti stopnišče oziroma stopnice, zato od prve toženke, ki je ravnala po sodni odločbi, ne more zahtevati, da jih odstrani; odločitev v zamudni sodbi pa je zopet utemeljilo le z obveznostjo tožnika po prej omenjeni sodni odločbi, da skupaj s prvo toženko postavita stopnice, zato tega ne more zahtevati od drugega toženca. Kot pravilno opozarjata pritožbi, pa je prezrlo, da je pritožnik v tožbi pojasnil, da sta toženca stopnišče zgradila v nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku P 103/2013 oziroma drugače, kot izhaja iz sodne odločbe, pri tem pa nepravilna izvedba postavitve stopnišča tožniku med ostalim onemogoča normalen dostop do stanovanja.

11. Res mora sodišče paziti, ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, in če ugotovi, da ne obstaja, mora že ob predhodnem preizkusu tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP). Ta predpostavka je v obravnavani zadevi izpolnjena, saj je tožnik v tožbi jasno povedal, zakaj ga postavitev stopnic ovira oziroma zanj pomeni vznemirjenje lastninske pravice stanovanja oziroma skupnih prostorov. Glede na to dejstvo, da bi moral po sodni določbi tudi sam vzpostaviti prejšnje stanje in izdelati stopnice, ne pomeni, da za tožbo na odstranitev stopnice zoper prvo toženko nima pravnega interesa.

12. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca pa je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP s podobnimi razlogi. Po tej določbi sodišče tudi v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), tožbeni zahtevek zavrne ob pogoju, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne odpravi oziroma je očitno, da je ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP). Tudi po tej določbi izdana sodba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče sicer ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov, saj se predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa v obrazložitvi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka zahteva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek sestavljen iz dveh sklopov ravnanj, in sicer najprej na odstranitev stopnišča in na postavitev novega, drugačnega stopnišča (namesto polkrožnih enoramne četrt zavite stopnice določenih dimenzij). Le glede zahteve tožnika, da bi moral drugi toženec (po odstranitvi) namestiti druge stopnice oziroma takšne, kot jih zahteva tožnik, tožba ni sklepčna, saj tožnik ni navedel nobene pravne podlage, ki bi drugemu tožencu nalagala gradnjo stopnišča v skladu s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku P 103/2013. V tem delu je pravilna odločitev o izdaji zavrnilne zamudne sodbe in zavrnitvi tožbenega zahtevka. V ostalem pa se glede zahtevka na odstranitev stopnic in prepovedi vznemirjanja lastninske pravice, ki ima pravno podlago v 99. členu Stvarnopravnega zakonika, sklep in sodba v ničemer ne opredelita do navedb tožnika. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se do njenih izjav, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih pa sodbe in sklepa tudi ni mogoče preizkusiti.

13. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je opozorila tudi pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep v celoti in pritožbi zoper zamudno sodbo deloma ugodilo ter sklep v celoti in sodbo deloma razveljavilo (354. člen ZPP). Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj odpravi zgoraj navedene procesne kršitve. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Navedenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo, ne da bi s tem kršilo ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zaradi napačne odločitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne zamudna sodbe ter o pomanjkanju procesnih predpostavk, sodišče prve stopnje tožnikovega zahtevka sploh še ni obravnavalo, kar pomeni, da bi bil prvič obravnavan pred sodiščem druge stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

15. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 16. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.