Jedro

Tožeča stranka mora v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze ,s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 194995/2013 z dne 6.12.2013, pa je v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 399,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev prvega sodišča se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je naročnika toženca zastopala v skladu s predloženim pooblastilom. Delala je po njegovem naročilu in pazila na njegov interes. Po njegovem naročilu je vložila tudi pravna sredstva. Obračun storitev je pravilen. Nadalje navaja, da sodišče ne more o sklepu odločiti s sodbo. Sodišče bi moralo upoštevati dogovor o pristojnosti med strankama in ga določiti po sedežu odvetniške pisarne tožnice - Okrajno sodišče v Ljubljani. Sodišče pa je s pregledalo oziroma zavrnilo dokaz s pribavo kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 19287/2013 in tega ni obrazložilo. Prav tako tudi ne drugih predlaganih in zavrnjenih dokazov. Sodišče navaja, da je tožnica upravičena do nagrade le za eno pravno sredstvo, a ne navede za katero. Meni, da je upravičena do plačila vseh opravljenih storitev. V nadaljevanju našteva storitve, ki jih je opravila za toženca in dodaja, da je upravičena tudi do povračila vseh stroškov izvršilnega in pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drži pritožbena navedba, da se o krajevni pristojnosti odloči s sklepom ne s sodbo. Prvo sodišče je naslovilo svojo odločitev sodba, a je v nadaljevanju s sklepom ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo. O sami zadevi pa je razsodilo. Dodati je, da je odločitev o krajevni pristojnosti postala pravnomočna že s sklepom z dne 27.1.2013, ker se zoper ta del sklepa (točka 2 sklepa) tožnica ni pritožila. Sicer pa je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Ip 861/2014 z dne 11.3.2014 pritožbo tožnice zavrnilo in napadeni sklep potrdilo. O zadevi je torej odločilo stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah.

5. Ne drži navedba v pritožbi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz s pribavo kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 19287/2013. Povedalo je, da tudi, če bi izvedlo ta in še nekatere druge dokaze in neobstoj razmerja ugotovilo, ugotovitev za odločitev ne bi bila potrebna, ker je sodišče zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov (točka 7 obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje).

6. Slediti je razlogom prvega sodišča, da tožba ni sklepčna. Sklepčnost tožbe v svojem bistvu pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka mora v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (člen 180/1 ZPP).

7. Tožnica je že v tožbi, sedaj pa tudi v pritožbi navedla opravila in nagrado za posamezna opravila, ki jih je opravila v kazenskem postopku. Zakon o odvetniški tarifi določa za posamezne postavke nagrado v razponu. Pri nagradah v razponu se nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja tujega jezika, pomen zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke (13. člen ZODvT). Tožnica se je šele v pritožbi sklicevala na to, da je v postopku uporabila tuj jezik, da je šlo za sostorilstvo, da je uporabljala posebna strokovna znanja. Vse to pa je prepozno in zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tako po vsem povedanem ni dvoma, da sodišče zahtevka tožeče stranke ni moglo preizkusiti. V posledici pa je odločitev sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo utemeljena in pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni. Do kršitve določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).