Jedro

Sporna je višina dosojene odškodnine za materialno škodo, ki je tožnici nastala, ko je toženec s solastnega dvorišča odpeljal začasno uskladiščeni okrasni kamniti material. Sodišču ni bila omogočena primerjava materiala, s katero bi se lahko bodisi potrdile bodisi ovrgle tožničine trditve o njegovi zamenjavi z manjvrednim materialom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati odškodnino za materialno škodo v višini 207,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje in pravdne stroške v višini 53,72 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih določb pravdnega postopka. Graja dokazno oceno sodišča, ki je ob primerjavi fotografij, posnetih pred obdobjem sporne zamenjave okrasnega kamenja, ter neposredne zaznave dejanskega stanja presodilo, da do zamenjave kamenja ni prišlo. Po fotografijah iz junija 2017 je vidno, da je kamenje sedaj obdano z zaščitnim robom, ki ga na fotografijah s 14. 3. 2016 ni. Kamenje je lepo in čisto, precej belo in neumazano, saj je bilo tja navoženo verjetno v drugi polovici leta 2016 ali zgodaj v letu 2017. Če bi bilo odloženo že 14. 5. 2012, bi bilo umazano in zbledelo. Med kamenjem bi bili vidni drobni organski delci. Ker je toženec kamenje zamenjal, teh ostankov ni. Iz fotografij je tudi razvidno, da iz kupa rastejo zgolj mlade rastline, nič starejšega. Toženec je podjetnik, ki se ukvarja s kamninami, zato mu odstranitev okrasnega kamenja in zamenjava z rečnim prodom ne predstavlja težav. Tožnica pred prejemom izvedeniškega mnenja zamenjave kamenja ni grajala, ker zanj ni vedela. Na kraju zamenjave je bila v marcu 2016, nato pa zopet šele po prejemu izvedeniškega mnenja, ki jo je presenetilo. Ko je o tem vprašala N. O., ji je povedal, da je tudi sam opazil zamenjavo. Omenjena priča je gradbeni delavec in so mu različni kamniti materiali poznani. Sodišče njegovi izjavi ni namenilo ustrezne teže. Tožnica nima vzorca materiala z dvorišča, saj ga je nedopustno odpeljala tožena stranka. Računa za nabavo nima, ker je kamenje nabavila hčerka tožnice za okrasitev svoje terase. Ker je sodišče zmotno ugotovilo višino škode, ki jo je presojalo po sedaj obstoječem materialu, bi ji moralo priznati celoten zahtevani znesek v višini 2.025,00 EUR. Bistveno kršitev pravil postopka je sodišče storilo s tem, ko je o odločilnih dejstvih odločilo napačno, saj v sodbi obstoji nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin, ter med samimi listinami. Nesporazum glede kraja obravnave 5. 6. 2017 za vsebinsko odločitev ni bistven.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna zgolj višina dosojene odškodnine za materialno škodo, ki je tožnici nastala, ko je toženec s solastnega dvorišča odpeljal začasno uskladiščeni okrasni kamniti material. Pritožnica vztraja, da je toženec material, ki ga je ob ogledu ocenil izvedenec, pred tem zamenjal, zato cenitev prodne rečne gramozne frakcije ni ustrezna, temveč ji je nastala škoda v višini vrednosti okrasnih kamnitih krogel. 6. Dokazno breme glede višine nastale škode je na tožnici. Pritožbeno sodišče sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da slednja svojih trditev, da material, ki ga je ocenjeval izvedenec, ni tisti, ki ji je bil odvzet, ni prepričljivo izkazala. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca A. B. z 21. 12. 2016 izhaja, da je tožnica osebno sodelovala na ogledu 7. 12. 2016. Kljub temu iz ugotovitev izvedenca ni razvidno, da bi identiteto materiala takrat grajala. V tej luči se njene pritožbene trditve, da je za zamenjavo kamenja izvedela šele po prejemu izvedeniškega mnenja po naknadnem ogledu deponije, izkažejo za neutemeljene ter vzbujajo dvom v njeno resnicoljubnost. Prav tako ni nepomembno, da tožnica ni omogočila ogleda na ..., kjer naj bi se identičen material še nahajal na terasi tožničine hčerke oziroma drugih stanovalcev, čeprav je sodišče predhodno ugodilo njenemu predlogu za preložitev ogleda prav zaradi odsotnosti hčerke D. T. Na preloženi narok na kraju samem nista pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec in odsotnosti nista opravičila. S tem sodišču ni bila omogočena primerjava materiala, s katero bi se lahko bodisi potrdile bodisi ovrgle tožničine trditve o njegovi zamenjavi z manjvrednim materialom.

7. Sodišče je svoj zaključek oprlo tudi na lastno zaznavo ob ogledu, ko je ugotovilo, da je na deponiji material, kot je viden na fotografiji A23, ter da izgled samega kraja ni potrjeval, da bi prišlo do odvoza predhodno uskladiščenega materiala. Sodišče je zaznalo, da gre za dalj časa uskladiščen material, ki je bil delno z vrha odstranjen. Tudi videz lesenih elementov po oceni sodišča kaže, da so bili tam postavljeni že dalj časa. Na osnovi vseh izvedenih dokazov in neposredne zaznave ob ogledu je sodišče zaključilo, da material ni bil zamenjan, tega zaključka pa pritožbene navedbe ne omajejo. Toženec je namreč potrdil, da je pred prihodom izvedenca kup delno očistil, da je ta lahko opravil svoje delo. Zato je logično, da na zgornjem delu kupa ni bilo več toliko organskega materiala, prav tako na njem ni bilo starejših rastlin, kot so razvidne na fotografijah iz marca 2016. Prav zaradi stanja terena na teh fotografijah pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede neprepričljivosti pričanja N. O. o drugačni frakciji materiala, kot je bil prvotno deponiran.

8. Sodišče ni zagrešilo pavšalno očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj drugačna interpretacija fotografij, kot jo je podala tožnica, ne pomeni protispisnosti, temveč gre za dokazno oceno posamičnega listinskega dokaza.

9. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil, o njih sodišče ni odločilo.