Jedro

Tožnik s tožbo zahteva vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi na podlagi 281. člena ZUP. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je drugostopenjski organ njegovi pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ugodil, sklep odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pravne posledice odprave iz 281. člena ZUP-a v takem primeru ne nastopijo, zato bo lahko tožnik ugovore, ki se nanašajo upravičenost izterjave po sklepu o prisilni izterjavi, uveljavljal v tem ponovljenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Celje (prvostopni upravni organ), je v ponovljenem postopku odločanja o zahtevku davčnega zavezanca A.A., v zadevi vračila prisilno zarubljenih denarnih sredstev izdal sklep, da se zahtevki z dne 23. 8. 2004, 22. 12. 2008 in 12. 1. 2009, za vračilo prisilno zarubljenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 združijo in se vodi en sam postopek pod številko 42911-3/2009-4 (I. točka izreka) in v odločbi pod II. točko izreka odločil, da se zahtevku A.A., za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v znesku 6,409.000,00 SIT, oziroma 26.744,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999, ne ugodi in da se zahteva za povračilo stroškov zavrne.

Odločitev prvostopnega organa temelji na ugotovitvi, da je bil na podlagi šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, s spremembami-v nadaljevanju ZGD), 101. člena ZGD ter 24. in 25. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), uveden postopek prisilne izterjave dolga iz denarne terjatve dolžnika na njegovih računih pri treh različnih bankah, Banki B. d.d., banki C. d.d. in banki D. d.d. Sklepi so bili izdani družbeniku pravne osebe. Na podlagi sklepa št. 471-7/99-5-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, so bila pri C. banki d.d. dne 28. 7. 1999 zarubljena denarna sredstva v višini izdanega sklepa (9.940.966,90 SIT), s sklepom št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 pa so bila pri D. d.d. dne 4. 8. 1999 zarubljena še denarna sredstva v višini 6,409.000,00 SIT.

Po obširnem povzetku nastanka družbenikove obveznosti iz naslova neporavnanih obveznosti družbe E. d.o.o. ..., je prvostopni upravni organ ugotovil, da zahtevki za vračilo zarubljenega zneska s pripadajočimi zamudnimi obrestmi na podlagi sklepa 471-7/99-6-43-83/PM (torej v višini 6,409.000,00 SIT), niso utemeljeni. Pojasnil je, da je v postopku neupravičeno oziroma preveč plačanih davščin, davčnih organ vezan na določbo 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2), kot lex specialis, torej mora v postopku vračila, po mnenju davčnega zavezanca neupravičeno zarubljenih denarnih sredstev, poleg določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), upoštevati tudi določbe ZDavP-2. Dolžnik 4. 8. 1999, s prisilno zarubljeni sredstvi pri D. d.d. v znesku 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, ni plačal več kot je izhajalo iz izvršilnega naslova, oziroma kot je bil dolžan po pravnomočni odločbi APPNI z dne 13. 6. 1995, kar je osnovni pogoj v postopkih vračila davčnih obveznosti. O poteku pokrivanja dolga (Obvestilo o stanju neporavnanega dolga) je davčni organ z dopisom z dne 10. 8. 1999 in izpisom EVRP seznanil A.A., ki je pisanje prevzel 27. 8. 1999 in nanj ni podal nobenih pripomb.

Drugostopni upravni organ je pritožbi A.A. delno ugodil in sklep davčnega organa, številka DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009 odpravil (1. točka izreka); pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Celje, št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009 pa zavrnil (2. točka izreka).

Tožnik v tožbi poudarja, da je bila s vsemi sklepi o prisilni izterjavi dolga in sicer št. 471-7/99-5-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 in s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarne terjatve dolžnika na njegovem računu št. 471-7/9-4-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, predmet izterjave ista denarna terjatev in sicer glavnica v višini 8,607.459,00 SIT, od navedene glavnice obračunane zamudne obresti od 22. 8. 1995 v višini 1,332.537,90 SIT, ter stroški za sklep o prisilni izterjavi v višini 1.000 SIT, skupaj torej 9,940.966,90 SIT, oziroma 41.483,04 EUR. Pravnemu predniku tožeče stranke je bilo zarubljeno 16.39.996,90 SIT oziroma 68.227,33 EUR, kar je bistveno več, kot so glasili citirani sklepi o izvršbi predmetne terjatve, torej je prišlo do preplačila dolžnikove terjatve, kar je ugotovil davčni organ sam in s sklepom z dne 4. 6. 2004 odločil, da se postopek prisilne izterjave za znesek 6,409.000,00 SIT, iz sredstev davčnega zavezanca, ki je bil uveden s sklepom 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ustavi in doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave odpravijo. Niti prvostopni, niti pritožbeni organ doslej nista odpravila v postopku prisilne izterjave po sklepu 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 opravljenih dejanj in to kljub temu, da je tožeča stranka v ta namen vložila poseben zahtevek, ter kljub jasnim navodilom Upravnega sodišča izraženim v sodbi U 206/2006-9 z dne 6. 5. 2008, ki je nedvomno odločilo, da je obveznost plačila 6,409.000,00 SIT glede razpoložljive podatke upravnega spisa za dolžnika sploh ni nastala.

Tožnik v tožbi poudarja, da četudi bi bilo mogoče pritrditi stališču upravnih organov iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopnega organa, da je v obravnavani zadevi zaradi neuskladitve z določbami ZGD do 31. 12. 1994 bila družba izbrisana iz registra in je zaradi tega prišlo do družbenikove odgovornosti, na družbenika družbe preidejo samo tiste obveznosti družbe, ki so nastale po poteku roka za uskladitev, od tožnika pa je bil izterjan znesek 6,409.000,00 SIT iz naslova obveznosti nastalih pred 31. 12. 1994. Upravna organa nista upoštevala stališča Upravnega sodišča RS izraženega v sodbi U 206/2006 z dne 6. 5. 2008. Že prvostopni upravni organ se je v ponovljenem postopku neutemeljeno ukvarjal z ugotovitvijo, da je bilo z odločbo APPNI z dne 25. 4. 1995 družbi E. d.o.o. naloženo plačilo glavnice in zamudnih obresti do dneva plačila. Nepomemben za ta spor je podatek, koliko je znašala obveznost družbe E. d.o.o. na podlagi odločbe APPNI z dne 25. 4. 1995, saj je bil za tožečo stranko uveden postopek prisilne izterjave zgolj in izključno za znesek 9,409.996,90 SIT in je bila izterjava nadaljnjih denarnih obveznosti nezakonita. Tožbeni zahtevek je zaradi tega v celoti utemeljen. Tožena stranka povsem neutemeljeno vztraja pri obrazložitvi svoje odločitve, da za poplačilo družbenikove obveznosti ni treba izdati sklepa o izterjavi.

Nezakonito stanje v tem postopku ni bilo odpravljeno, zato tožeča stranka meni, da so dani vsi pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa odpravi, in da se zahtevku tožeče stranke za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu DURS, Davčni urad Celje, o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 v znesku 6,409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999 dalje do plačila, ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov, izpodbijane odločbe prvostopenjskega upravnega organa in odločbe drugostopenjskega upravnega organa, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, ki jih vsebujeta odločba prvostopenjskega upravnega organa in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge obeh upravnih odločitev.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da se skladno z določbo 418. člena ZDavP-2, predpisa, ki ga je upravni oran uporabil v sporni odločitvi, upravne zadeve glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu (prvi odstavek 418. člena), zadeve glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma upravni spor, se končajo po ZDavP-1 (drugi odstavek 418. člena), če pa je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravni spor po prejšnjem odstavku tega člena in je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, se postopek nadaljuje po tem zakonu (tretji odstavek 418. člena ZDavP-2). V zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi odločbe drugostopenjskega upravnega organa, številka DT 499-29-604/2004-16 z dne 14. 11. 2008, ki je odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, številka 471-7/99-6/II-43-83/PM z dne 20. 9. 2004 odpravil, zato je tudi po presoji sodišča prvostopni upravni organ pravilno uporabil določila ZDavP-2. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnica Celje, družbi E. d.o.o. izdala odločbo številka 32000-006/2023-VPI-11/95, s katero je družbi naložila plačilo obračunanega davka od prometa proizvodov v znesku 8,607.459,00 SIT in plačilo zamudnih obresti neplačanega prometnega davka od dneva zapadlosti posamezne obveznosti do dneva plačila. Dne 28. 7. 1995 je isti organ izdal sklep številka 32000-006/2023-VPI-11/95, s katerim je dovolil izvršbo prej navedene odločbe. Ker družba svojih obveznosti (leta 1995) ni poravnala, je davčni organ A.A., edinemu družbeniku družbe E. d.o.o., dne 7. 7. 1999 izdal sklepe o prisilni izterjavi dolga, številka 471-7/99-5-43-83/PM, številka 471-7/99-6-43-83/PM in številka 471-7/9-4-43-83/PM, s katerimi je pri različnih bankah izterjeval glavnico v višini 8,607.459,00 SIT, od navedene glavnice obračunane zamudne obresti od 22. 8. 1995 v višini 1,332.537,90 SIT, ter stroške za sklep o prisilni izterjavi v višini 1.000 SIT, skupaj torej 9,940.966,90 SIT, oziroma 41.483,04 EUR.

O pravilnosti in zakonitosti prej navedene odločitve, torej izdaje sklepov o dovolitvi izvršbe z dne 7. 7. 1999 družbeniku družbe E. d.o.o., je naslovno sodišče že odločalo s sodbo U 172/2007-5 z dne 9. 12. 2008, v kateri je zaradi ugotovitve, da se družba E. d.o.o. ni uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah do 31. 12. 1994, na podlagi določbe šestega odstavka 580. člena ZGD presodilo, da za obveznosti družbe odgovarja družbenik te družbe solidarno, z vsem svojim premoženjem. Odločitev Upravnega sodišča RS je v postopku revizije presojalo Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi X Ips 51/2009 z dne 7. 10. 2010 revizijo zavrnilo in pojasnilo tudi, da se odgovornost družbenika nanaša po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (II Ips 380/2000 in II Ips 406/2000) in stališču Ustavnega sodišča, na vse dolgove družbe, tudi tiste, ki so nastali pred 31. 12. 1994, kar v konkretni zadevi pomeni, da je zato ker družba E. d.o.o. svojih obveznosti ni poravnala, zaradi spregleda pravne osebnosti in neomejene solidarne odgovornosti aktivnega družbenika za dolgove družbe, za te dolgove odgovoren tožnik, kot edini družbenik te družbe.

V obravnavani zadevi torej sodišče, na podlagi navedb v predhodni točki, ni dolžno presojati vprašanja odgovornosti družbenika, niti vprašanja za katere dolgove družbe odgovarja, ampak se njegova presoja omejuje zgolj na vprašanje, ali je na podlagi rubeža denarnih sredstev pravnega prednika tožeče stranke na njegovem žiro računu v višini 9,940.966,90 SIT, dne 27. 7. 1999 in rubeža 4. 8. 1999 v višini 6,409.000,00 SIT, skupno 16,439.996,90 SIT oziroma 68.227,33 EUR, prišlo do preplačila dolgovanega zneska po sklepu o izvršbi (v višini 9.940.996,90 SIT), oziroma ali zaradi morebitnega preplačila prej navedenega zneska tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska.

V obravnavani zadevi je torej sporno vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v znesku 6.409.000,00 SIT oziroma 26.744,28 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999. Vračilo zneska je tožnik zahteval na podlagi 281. člena ZUP-a, z zahtevkom z dne 23. 8. 2004, ki ga je utemeljeval s podatkom, da je Davčni urad Celje, s sklepom št. 471-7/99-6I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004, postopek prisilne izterjave dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih, ki je bil uveden s sklepom št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 ustavil, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa odpravil. Sodišče po vpogledu v upravnemu spisu priložene listine ugotavlja, da je drugostopni upravni organ v odločbi št. DT-4990-29-63/2009-7 z dne 17. 8. 2010 pravilno ugotovil, da je Ministrstvo za finance z odločbo št. 416-2987/99 z dne 15. 3. 2004 tožnikovi pritožbi zoper sklep o prislini izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Prav tako je drugostopenjski upravni organ v odločbi št. DT 499-29-63/2009-7 z dne 17. 8. 2010 zavzel pravilno stališče v zvezi s pravnimi posledicami odprave sklepa, glede na to, da je bila zadeva prvostopnemu upravnemu organu vrnjena v ponoven postopek odločanja. Pravne posledice odprave iz 281. člena ZUP-a v takem primeru ne nastopijo, zato bo lahko tožnik tudi po presoji sodišča ugovore, ki se nanašajo upravičenost izterjave po sklepu o prisilni izterjavi št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, uveljavljal v tem ponovljenem postopku.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.