Jedro

Zahteva po neprestanem čiščenju mokrote, ki so jo na stopnice nanesli obiskovalci lokala, je pretirana, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica bi, tako kot drugi uporabniki stopnic, morala način svoje hoje prilagoditi danim razmeram. Tej zahtevi bi lahko zadostila že z običajno skrbnostjo. Sicer pa je vsakdo prvenstveno dolžan sam skrbeti za svojo varnost. Dejstvo, da se je tožnica iz vljudnosti umikala dvema starejšima ženskama, je ne razbremenjuje. Če na stopnišču ni bilo dovolj prostora za varno srečanje, bi se jima morala tožnica ogniti kako drugače, ne pa da je pri umikanju v levo, kjer je bila stopnica zaradi zavoja najožja, neprevidno prenesla težo na eno nogo, kot ugotavlja izpodbijana sodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 13.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2010 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženki povriti 69,40 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, zato se sodbe ne da preizkusiti. Poleg ustreznosti stopnic bi izvedenec lahko ocenil, ali je hoja v čevljih s pet centimetrov visoko peto varna. Sodišče je napačno ocenilo, da je za varno hojo zadoščala uporaba varnostne ograje. Tožnica poudarja, da se je umaknila starejšima ženskama in da drsečih tal ni pričakovala. Ponavlja, da je bila tedaj v lokalu velika gneča, stranišče pa je bilo na voljo tudi zunanjim obiskovalcem. Toženkin zavarovanec je gotovo vedel, da bodo obiskovalci zaradi slabega prezračevanja v kletnih prostorih občasno zapustili lokal in da ženske ne bodo obute v zimske čevlje z nedrsečim podplatom. Ker so obravnavane stopnice spolzke, če so mokre, je podana njegova krivdna odgovornost. Toženkin zavarovanec bi moral namestiti vsaj opozorilno tablo. Že protizdrsni trakovi bi lahko preprečili padec, saj je tožnica izpovedala, da je najprej stopila na prste, nakar ji je zdrsnilo. Stopnišče ima oster in ozek ovinek, kjer je varna hoja možna le ob skrajno levi strani, zato bi na tem delu morali biti varovalni trakovi ali ograja. Vsaj v tem delu je stopnišče izjemno nevarno. Uporabno dovoljenje ne izključuje odgovornosti toženkinega zavarovanca. Sodišče ni opisalo, kakšna bi morala biti pazljiva hoja tožnice, da se ne bi poškodovala. Upoštevati bi moralo, da ob svečanih priložnostih ženske ne obuvajo športnih ali zimskih čevljev. Ne gre za povišano peto, če je ta visoka okoli pet centimetrov. Poleg tega nihče ni čistil stopnic, čeprav je zunaj deževalo, stopnice pa tudi niso bile premazane s protidrsnim premazom. Po predpisih je treba namestiti varovalno ograjo na obeh straneh stopnic. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbo je podana tudi objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Sodišče za svoje ugotovitve ni potrebovalo izvedenca. Tožnica je šele po prvem naroku začela zatrjevati, da se je umikala gostjam, ki so prihajale navzgor po stopnicah. Na četrti stopnici, gledano od spodaj navzgor, kjer naj bi tožnica padla, stopnišče ne poteka v zavoju. Sicer pa skladno s predpisi zadošča oprijemalo na eni strani.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Za svojo odločitev je navedlo jasne in razumljive razloge, tako je sodbo mogoče preizkusiti. S posplošenim pritožbenim očitkom, ki zgolj povzema definicijo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnica tako ne more uspeti. V postopku na prvi stopnji v resnici ni bilo nobene, tudi ne uradoma upoštevne procesne kršitve.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov natančno, celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke je utemeljeno zavrnilo. Za ugotovitev odločilnih dejstev posebno strokovno znanje ni bilo potrebno. O tem, kakšne so bile stopnice, kjer je tožnica padla in se poškodovala, se je sodišče lahko dovolj zanesljivo prepričalo na ogledu. Odgovor na vprašanje, ali so bile stopnice varne, terja pravno sklepanje, ki ga sodišče ne sme prevaliti na izvedenca, medtem ko za oceno primernosti tožničine obutve zadoščajo splošno znanje in izkušnje.

7. Sodišče prve stopnje je vzrok za obravnavano nezgodo pripisalo izključno tožničini neprevidni hoji v neprimerni obutvi. Takšno svojo presojo je izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Po ogledu se je izkazalo, da je sporno stopnišče široko približno en meter in povsem običajno, kar potrjujejo tudi posnete fotografije. Brez podlage je zato pritožbeno stališče, da naj bi bile stopnice vsaj na mestu, kjer stopnišče poteka v zavoju, izjemno nevarne. V resnici gre za povsem običajno, oziroma vsakdanjo nevarnost, s katero mora računati vsak uporabnik stopnic. Glede na ugotovljeno širino stopnišča je tudi po presoji pritožbenega sodišča za varno uporabo stopnic zadoščalo držalo zgolj na eni strani. Noben predpis v takih primerih ne terja ograje oziroma varovalnega držala na obeh straneh stopnišča. Dejstvo, da je površina stopnic bolj spolzka, če so stopnice mokre, pa v obravnavanem primeru ni odločilno. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica že pred padcem vedela, da so stopnice mokre in zato spolzke, čemur pritožba ne oporeka. Povsem neprepričljiva je torej pritožbena trditev, da tožnica, ker toženkin zavarovanec ni namestil ustrezne opozorilne table, ni pričakovala in ni mogla pričakovati drsečih tal. Tudi zahteva po neprestanem čiščenju mokrote, ki so jo na stopnice nanesli obiskovalci lokala, je pretirana, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica bi, tako kot drugi uporabniki stopnic, morala način svoje hoje prilagoditi danim razmeram. Tej zahtevi bi lahko zadostila že z običajno skrbnostjo. Sicer pa je vsakdo prvenstveno dolžan sam skrbeti za svojo varnost. Dejstvo, da se je tožnica iz vljudnosti umikala dvema starejšima ženskama, je ne razbremenjuje. Če na stopnišču ni bilo dovolj prostora za varno srečanje, bi se jima morala tožnica ogniti kako drugače, ne pa da je pri umikanju v levo, kjer je bila stopnica zaradi zavoja najožja, neprevidno prenesla težo na eno nogo, kot ugotavlja izpodbijana sodba. V tem primeru tožničinega padca ne bi mogla preprečiti nobena protizdrsna zaščita. Odveč je tudi pritožbeno razpravljanje o tem, ali je imela tožnica obute čevlje s povišano ali z nižjo peto. Hoja po stopnicah tudi v čevljih brez pete terja ustrezno pozornost, toliko večjo pa hoja v elegantnih čevljih z višjo peto. Tožnica mora posledice svoje tvegane hoje oziroma premajhne pazljivosti pri uporabi stopnic nositi sama in jih ne more prevaliti na imetnika stopnic.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pravilno in ustrezno obrazložena je tudi materialnopravna presoja, da v tem primeru ni pogojev ne za krivdno in ne za objektivno odškodninsko odgovornost. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9. Tožnica je s pritožbo propadla, toženka pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).