Jedro

Položaj in pristojnosti vršilca dolžnosti direktorja (poslovodje) družbe so enaki položaju in pristojnostim direktorja (poslovodje), kar velja tudi za njegove pravice, ko mu poteče mandat in na razpisu ni bil (ponovno) izbran, drugega ustreznega delovnega mesta pa se mu ne ponudi. Gre za vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti, dogovorjene za tak primer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika s 26.6.1995, naložilo toženi stranki plačilo nadomestila plače za mesece julij, avgust in september 1995 ter odpravnino. Ugotovilo je, da je bil tožnik do 28.6.1995 vršilec dolžnosti direktorja, na razpisu ni bil ponovno izbran in tudi ni bil razporejen na drugo delovno mesto. V pogodbi o zaposlitvi iz leta 1991 je bilo za tak primer dogovorjeno, da pogodba preneha po treh mesecih po izteku mandatne dobe, delavcu pa pripada odpravnina v višini šestih povprečnih osebnih dohodkov zadnjega meseca.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke (pritožila se je le ona) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v sklepu tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku spremenilo le datum prenehanja na 28.9.1995. Odločitev o plačilu nadomestila plače je spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke od obračunanih zneskov plače, tožniku pa izplačati le pripadajoče neto zneske z zamudnimi obrestmi. Odločitev o odpravnini je po višini spremenilo tako, da je za izračun odpravnine upoštevalo zneske neto in ne bruto plače. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča, ki izenačuje položaj direktorja in vršilca dolžnosti direktorja. Tožnika je poleg tega za vršilca dolžnosti imenoval Upravni odbor in ne Skupščina, ki je edina pristojna za imenovanje direktorja. Namen odpravnin je v tem, da se popravi škoda zaradi neutemeljenega (predčasnega) odpoklica.

Tožnik je po izteku mandata delal in prejemal plačo kot vršilec dolžnosti dvakrat po šest mesecev, na podlagi sklenjena aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ker pa je pogodba potekla s potekom mandatne dobe, je sporna tudi veljavnost aneksa, ki je le del pogodbe. Tožnik je že po prvem aneksu začasno opravljal delo, primerno njegovim kvalifikacijam, zato je izčrpal vse pravice iz temeljne pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz točno določenih razlogov, zato lahko revizijsko sodišče upošteva le navedbe v reviziji. Tožeča stranka ne uveljavlja izrecno nobenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Med dejanske spadajo tudi ugotovitve o statusu tožnika ter o vsebini pogodbe o zaposlitvi in aneksov k tej pogodbi.

Položaj in pristojnosti vršilca dolžnosti direktorja (poslovodje) družbe so enaki položaju in pristojnostim direktorja (poslovodje). Zakon o gospodarskih družbah (in pred tem enako tudi Zakon o podjetjih) ni določil, kaj naj bi se zgodilo, če po poteku mandata poslovodji d.o.o. ni prišlo do imenovanja novega poslovodje. Ker družba brez poslovodnega organa, ki bi jo zastopal in predstavljal, ne more poslovati, je bila možna samo rešitev z imenovanjem vršilca dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik po izteku mandata direktorja, s sklepom upravnega odbora tožene stranke imenovan za vršilca dolžnosti direktorja in sicer dvakrat za obdobje po šest mesecev. Drugo imenovanje je izrecno potrdila tudi skupščina družbe (zapisnik konstitutivne seje skupščine z dne 28.3.1995, priloga A19), tožena stranka pa teh sklepov ni izpodbijala in niso predmet presoje v tem sporu. Tožnik je tako kot "vršilec dolžnosti" dejansko opravljal delo direktorja tožene stranke do 28.6.1995 in bil kot njen zastopnik vpisan v sodnem registru.

V tem postopku ni (več) predmet spora prenehanje delovnega razmerja tožnika. Sporen je le datum prenehanja in pravice, ki gredo zaradi tega tožniku. Tožnik je bil kot generalni direktor v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 31.7.1991. K tej pogodbi sta bila 20.7.1994 in 18.1.1995 sklenjena aneksa, ki se nanašata le na čas trajanja mandata tožnika kot vršilca dolžnosti generalnega direktorja, drugih določb pogodbe pa nista spreminjala. Aneksa se sklicujeta na ustrezne sklepe upravnega odbora tožene stranke. Izrecno drugega, smiselno pa očitno tudi prvega, je potrdila skupščina tožene stranke, ki je po družbeni pogodbi pristojna za imenovanje generalnega direktorja in enako tudi njegovega vršilca dolžnosti.

Po določbah 14. točke pogodbe o zaposlitvi, pogodba - in s tem delovno razmerje, sklenjeno na njeni podlagi - preneha s potekom mandatne dobe. Če bi se tožnika po poteku mandata razporedilo na drugo delovno mesto, bi se sklenila nova pogodba o zaposlitvi (četrti odstavek 14. točke). Vendar tožnik pravice do druge ustrezne zaposlitve ni uveljavljal. Tožnik se je prijavil na razpis za generalnega direktorja, vendar ni bil izbran. Za tak primer je s pogodbo dogovorjeno, da mu pripadata: - odpovedni rok treh mesecev in v tem času plača generalnega direktorja (tudi če bi v tem času delal kaj drugega, prvi in drugi odstavek 14. točke), in - odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 14. točke).

V tožnikovem primeru torej ni šlo za predčasen odpoklic poslovodje in odpravnino v zvezi s tem. Zato so vsa revizijska navajanja v zvezi s tem brezpredmetna. Gre za preprosto vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti, dogovorjene za primer, ko direktorju družbe poteče mandat in na razpisu ni bil (ponovno) izbran, drugega ustreznega delovnega mesta pa se mu ne ponudi (sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 20.9.1995, priloga A6).

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je bilo podlaga tudi za odločitev sodišča druge stopnje - na to dejansko stanje pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) - je po temelju izpodbijana sodba zato pravilna in zakonita. Po višini tožbeni zahtevek ni bil sporen, razen kolikor je šlo za vprašanje ali gredo tožniku zneski neto ali bruto plače in glede vprašanja osnove za izračun odpravnine. Glede prvega vprašanja se revizijsko sodišče strinja s stališče sodišča druge stopnje glede obračuna plače (ki je nespremenjen) in zneskov, ki jih tožena stranka dolžna plačati neposredno tožniku. Glede drugega vprašanja pa je treba upoštevati, da se je zoper odločitev o odpravnini pritožila le tožena stranka, ki je edina tudi vložila revizijo. Tožnik se je z izračunom odpravnine očitno strinjal. Zato bi morebitna sprememba odločitve z upoštevanjem kot osnove bruto plače, pomenila nedopustno spremembo v škodo tožene stranke (383. člen v zvezi s 359. členom ZPP).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).