Jedro

Opredelitev sodišča druge stopnje, da se osredotoči na bistvo tožbene trditvene podlage, ne predstavlja obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s procesnimi določbami o izvajanju dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od tožene zahtevala, da ji proda enosobno stanovanje v prvem nadstropju hiše v Ljubljani, za kupnino v znesku 291.890,00 SIT. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z določbami ZPP odklonilo presojo dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 365. in 1. odstavkom 375. člena ZPP. Ocenjena sta bila le dva dokaza in sicer tožnikova izjava v pritožbi z dne 5.4.1986 ter iztrgana izjava tožničine matere o bivanju tožnice v spornem stanovanju. Po dopolnjenem 15 letu starosti je tožnica dejansko pobegnila iz Nemčije, kjer je živela pri starših, v domovino, in se vselila v sporno stanovanje. Vselitev je bila izvršena proti volji imetnika stanovanjske pravice, tožničinega očeta. Gre za nezakonito vselitev tudi v odnosu do stanodajalca, ker se je vselila že v dejansko izpraznjeno stanovanje in po pravnomočnosti sodbe, ki je očetu nalagala njegovo izpraznitev. Ker stanodajalec zoper tožnico ni sodno ukrepal, je pridobila v stanovanju zaščito, zaradi česar je legitimirana k njegovemu odkupu. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 375. člena ZPP). Tudi ob upoštevanju revizijskega izpodbijanja, je obseg "odločilnega pomena" za presojo v tej pravdi v tem, ali ima tožnica status nezakonito vseljene osebe po določbi 50. člena ZSR in posledično zaščito po določbi 3. odstavka navedene zakonske določbe ter s tem v zvezi pravico do odkupa stanovanja po 117. členu stanovanjskega zakona. V tem okviru pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katere se je sklicevala pritožba. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 209. člena ZPP). Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta se osredotočili na vprašanje, kdaj se je tožnica vselila v sporno stanovanje, ali ga je tedaj njen oče še imel v uporabi, ali je bila vselitev izvedena res proti njegovi volji in ali je tožnica dne 19.10.1991 ob uveljavitvi stanovanjskega zakona torej imela po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih pridobljeno stanovanjsko zaščito kot pogoj za zahtevani odkup. Dokazi, izvedeni zaradi odgovorov na navedena vprašanja, so bili ocenjeni kot celota, vendar s poudarkom na odločilnih dejstvih (ocena izpovedi tožničine matere in pritožbena navedba tožničinega očeta v pravdi P .../84). Opredelitev sodišča druge stopnje, da se osredotoči na bistvo tožbene trditvene podlage, zato ne predstavlja obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s procesnimi določbami o izvajanju dokazov. Neutemeljenost revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ima glede na vsebino revizijskega izpodbijanja za posledico tudi zavrnitev revizije v obsegu očitka zmotne uporabe materialnega prava. Dokazna ocena je namreč ovrgla tožbeno trditev o vselitvi tožnice proti očetovi volji ali v času, ko naj bi oče sporno stanovanje že izpraznil, pa tožena stranka v roku iz 50. člena ZSR proti tožnici ni ukrepala. Ugotovljena dejstva govore sama zase in ne omogočajo pravnega sklepanja, da je tožnica dne 19.10.1991, ko je bil uveljavljen stanovanjski zakon, imela položaj imetnika stanovanjske pravice. Le takšen tožničin status pa bi toženo stranko po določbi 117. člena stanovanjskega zakona zavezal, da ji mora sporno stanovanje prodati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).