Jedro

Ugotovitev dejstev v odločbi sami je v domeni prvostopenjskega sodišča. Sodišča višje stopnje jih ne morejo ob obravnavanju pritožb in izrednih pravnih sredstev ugotavljati sama, pa čeprav je njihova ugotovitev glede na izvedeni dokazni postopek možna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča ter prvo in drugotožena stranka nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc. št. 419 in 420, k.o. K. v., na kateri stoji stanovanjska stavba, skupno premoženje tožnice in pokojnega toženca I. R. st., njuna deleža sta enaka, tako da sta solastnika vsak do ½. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo plačilo 2.473,09 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Prvo in drugtožena stranka se pritožujeta „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, njune pravdne stroške pa naloži v plačilo tožnici, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da je po razveljavitvi prve sodbe s strani Vrhovnega sodišča ugotavljalo ekonomsko plat življenjske skupnosti tožnice in pokojnega I. R. na podlagi zaslišanj, katere je imelo na voljo tudi Vrhovno sodišče, pa ni moglo samo sprejeti ustreznih zaključkov. Če bi bile njihove izjave take, da bi bili zaključki mogoči, bi Vrhovno sodišče samo odločilo o zahtevku. Torej bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku izvesti tak dokazni postopek, ki bi nedvoumno odgovoril na vprašanja glede ekonomske plati obravnavane življenjske skupnosti. Tega pa ni storilo, ampak je preprosto odločilo na podlagi že podanih izjav predvsem tožnice in tretje ter četrtotožene stranke, ki sta tožbeni zahtevek pripoznala. To je nerazumljivo, saj imajo vsi trije velik interes za izid pravde. Pokojnega toženca so sovražili in jasno je, da tudi do prvotoženke in drugotoženca, ki sta njegova nezakonska otroka, ne gojijo nobenih sentimentalnih čustev. Tožnica se je naenkrat celo spomnila, da je s pokojnim živela do smrti, to pa zato, da bi nezakonska otroka prikrajšali pri dedovanju. Glede na to, da sta imela tožnica in pokojni urejene premoženjske razmere (bila sta solastnika hiše, ki je skupno premoženje vsak do ½), bi bilo logično, da bi tudi glede predmetnih nepremičnin, če bi dejansko sodile v skupno premoženje, lastniško uredila stvari. Temu ni bilo tako, ker je vse financiral pokojnik sam in ker med njim in tožnico po razvezi izvenzakonska skupnost ni obstajala. Neresnične so navedbe četrtotoženca, da naj bi vozil očeta, mater in ostale na vikend zaradi njegove gradnje, tožnica pa naj bi tam obdelovala vrt. Pritožnika se sprašujeta, kako bi lahko tretje in četrto toženec verodostojno izpovedovala o ekonomski plati življenjske skupnosti, če pa sta bila v spornem obdobju stara nekaj manj kot deset let. Vse te navedbe bi lahko ovrgle priče, katerih izjave so bile vložene v spis in sta predlagala tudi njihovo zaslišanje. Pri zavrnitvi dokaznih predlogov je prvostopenjsko sodišč zelo togo razlagalo določila 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma je spregledalo 4. odstavek tega člena. Šele po smrti očeta, ko sta bila pozvana v pravdo, sta lahko predlagala dokaze. Izjave priče M. Č. je sodišče povzelo zelo pristransko in površno. Njeno izpovedbo o tem, da je tožnico in pokojnega toženca tudi po razvezi enako dojemala, je iztrgalo iz konteksta. Povsem pa je prezrlo njeno izjavo, da je pokojnemu R. po ločitvi velikokrat prala, prala mu je tudi njena sestra, velikokrat se je prehranjeval pri njej in tudi prespal. Vse to kaže, da med tožnico in pokojnim kljub skupnemu bivanju na istem naslovu ni bilo ekonomske in življenjske skupnosti, torej izvezakonske skupnosti. Da sta si delila stroške glede vzdrževanja hiše in drugo obratovalne stroške, pa je običajno, ko več oseb ali družin živi v isti hiši. Sodišče je popolnoma prezrlo tudi izjavo tožnice, da ji je bivši mož ves čas po razvezi plačeval preživnino za njuna otroka. Dejansko stanje je nerazčiščeno, ker sodišče ni dopustilo in izvedlo ponujenih dokazov. Razen tega je izpodbijana sodba nerazumljiva, saj iz izreka izhaja, da je v pravdi šlo za nepremičnine, vpisani v vl. št. 380 k.o. K. v., na 3. strani sodbe pa je dvakrat zapisano, da ležijo v k.o. K.. Podrejeno pa še opozarjata, da je odločitev o polovičnih deležih na skupnem premoženju povsem brez dokazov. Sodišče bi moralo raziskati tožničino premoženjsko stanje v času, ko se je gradil vikend in tudi prejemke pokojnega R..

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 12. in 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) glede ugotavljanja obstoja izvezakonske skupnosti med tožnico in pokojnim tožencem I. R. st. še tudi po formalni razvezi njune zakonske zveze, 2. odstavka 51. člena ZZZDR glede ugotavljanja obsega skupnega premoženja ter določbe 59. člena ZZZDR glede njunih deležev na skupnem premoženju. Pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih procesnih pravil. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno ter svojo odločitev jasno in pravilno utemeljilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še pojasnjuje: Če Vrhovno sodišče ob obravnavi revizije ugotovi, da nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista obravnavali vseh odločilnih dejstev, ugodi reviziji in v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnja ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje (2. odstavek 380. člena ZPP). Samo če ugotovi, da so bila v sodbah nižjih sodišč vsa odločilna dejstva ugotovljena, glede na ta pa je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, lahko samo spremeni izpodbijano sodbo (1. odstavek 380. člena ZPP). V sklepu II Ips 270/2004, s katerim je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji zoper sodbi prve in druge stopnje, ki sta jih sodišči izdali v tej zadevi, pa je izrecno zapisalo, da so ostala določena dejstva, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, neugotovljena (4. stran revizijske odločbe zgoraj). Že iz te dikcije izhaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili določenih dejstev, kar pa ne pomeni nujno, da o njih niso bili izvedeni dokazi. Vrhovno sodišče (enako tudi pritožbeno) v svoji odločbi ne more prvič ugotoviti obstoj ali neobstoj nekega pravno relevantnega dejstva, pa čeprav to izhaja iz dokaznega postopka. Ne le izvajanje dokazov, tudi ugotovitev dejstev v odločbi sami, je v domeni prvostopenjskega sodišča. Sodišča višje stopnje jih ne morejo ob obravnavanju pritožb in izrednih pravnih sredstev ugotavljati sama, pa čeprav je njihova ugotovitev glede na izvedeni dokazni postopek možna. S tem bi namreč pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS). Na višjih stopnjah sojenja prvič ugotovljeno pravno relevantno dejstvo namreč ne omogoča pravdnima strankama, da bi izpodbijala pravilnost ugotovitve obstoja ali neobstoja tega dejstva. Že v postopku pred revizijsko odločbo so bili tožnica in sedaj pokojni toženec kot stranki, sedanji tretji toženec in F. Č. pa kot priči zaslišani tudi o okoliščinah, ki so pomembne z vidika ekonomske plati življenjske skupnosti tožnice in pokojnega toženca, vendar pa sodbi sodišč prve in posledično druge stopnje v prvem postopku teh dejstev nista obravnavali. V ponovljenem postopku tako prvostopenjsko sodišče ni kršilo nobenega procesnega pravila, ko je prebralo prvotne izpovedbe, zaslišanja pa dopolnilo le v manjkajočih delih. Raziskovalo pa je lahko dejansko stanje v ponovljenem postopku le v mejah upoštevanih navedb in dokaznih predlogov pravdnih strank (7. in 212. člena ZPP – razpravno načelo).

Pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev v pretežni meri oprlo na izpoved tožnice ter tretje in četrtotoženca, ne drži. Skladno z 8. členom ZPP je prvo sodišče presodilo izpovedbe vseh zaslišanih ter listinske dokaze. Sodbo je gradilo tudi na izpovedbi pokojnega toženca ter njegove sestre – priče F. Č.. Pojasnilo je tudi, da prva toženka in drugi toženec o za razsojo relevantnih okoliščinah nista izpovedovala. Že v prvotnem postopku predlagane priče J. R. ni moglo zaslišati, saj je po podatkih spisa umrl. Dokazne predloge, ki sta jih pritožnika podala, ko sta vstopila v pravdo zaradi smrti toženca I. R. st., pa je zavrnilo s pravilnimi argumenti. Dediči vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja s trenutkom njegove smrti, med drugim tudi v procesna razmerja. Takrat postanejo stranka postopka (pod resulativnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini) in prevzamejo pravdo v stanju, v katerem je (prim. Komentar dr. Vesne Rijavec k 205. členu ZPP v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, druga knjiga, stran 286 in 287). Določbe 286. člena ZPP tako v tej situaciji ne pridejo v poštev.

Ni razloga, da sodišče ne bi verjelo izpovedbam tretje in četrotoženca. Običajno je, da je vsaka pravdna stranka zainteresirana za izid pravde, vendar pa to samo po sebi ni razlog, da se njenih izpovedb o dejstvih, s katerimi je seznanjena, ne upošteva. Enakovredno dokazno sredstvo ostalim dokazom je glede na določila ZPP tudi dokaz z zaslišanjem strank. Kot vse dokaze, pa je tudi zaslišanje strank in prič, ki so zainteresirane za izid pravde, potrebno oceniti skladno z 8. členom ZPP, kar je, kot je bilo že poudarjeno, v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče storilo. Da je tožnica po smrti bivšega moža vložila tožbo, v kateri trdi, da je z njim v izvenzakonski skupnosti živela dlje, kot pa je dokazala v tem postopku, na odločitev v tej pravdi ne vpliva. Enako ne dejstvo, da sta na premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze, solastnika vsak do ½. Očitno je, da soglasja o tem, da tudi kasneje pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje, ni bilo, saj sicer ne bi bila potrebna ta tožba. Dokazni postopek pa je pokazal, da je v v tej pravdi zatrjevanem obdobju potekalo življenje bivših zakoncev še tudi po razvezi tako, da je njun odnos potrebno opredeliti kot izvenzakonsko skupnost. Tožnica je k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala s prevzemom izključne skrbi za dom in skupna otroka. Na ta način je tožencu omogočila, da je lažje ustvarjal drugo premoženje – vikend, ki je predmet tega postopka. Zato tudi to premoženje sodi v skupno (2. odstavek 51. člena ZZZDR), čeprav je toženec nakup parcele in gradnjo vikenda opravil oziroma organiziral sam.

Pritožbene navedbe, da tretji in četrti toženec nista mogla relevantno izpovedovati o odločilnih dejstvih, ker sta bila premlada, so milo rečeno neresne. Tožnica zatrjuje, da je izvenzakonska skupnost trajala od razveze v letu 1981 do maja 1999 leta, torej 18 let. Tretji toženec je rojen leta 1969, četrti toženec pa leta 1973 in sta bila v relevantnem obdobju prav gotovo že sposobna zaznavati odnose med tožnico in pokojnim tožencem.

Sodišče ni iztrgalo iz konteksta izpovedbe sestre pokojnega toženca, priče F. Č., temveč je to storila pritožba. Iz njene izpovedbe namreč izhaja to, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče: da ji je toženec rekel, da bi najraje videl, da bi živel skupaj s tožnico in obema otrokoma. Iz njene izpovedbe, da ji je toženec, ki je bil večkrat pri njej na obisku, povedal, da se je tožnica večkrat odselila; da ne ve, kje se je prehranjeval, je pa kdaj jedel tudi pri njej; da je tudi prespal kdaj pri njej, če je šel na vožnjo ali prišel z nje in kdaj sta mu tudi oprale ona in druga sestra, izhaja, da je zgolj občasno kaj naredila za toženca. Iz tega pa ni moč sklepati na neobstoj izvezakonske skupnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni nujno, da sta partnerja ves čas skupaj.

Res je sicer tožnica tekom zaslišanja omenila, da ji je toženec po razvezi plačeval preživnino za skupna otroka. Ker pa v zvezi s tem ni bilo trditvene podlage, je prav, da se sodišče do tega dejstva ni opredelilo (razpravno načelo). Sicer pa dejstvo plačevanja preživnine ne pomeni, da ne obstoji izvenzakonska skupnost. Njen obstoj je odvisen od ugotovitve obstoja elementov, ki opredeljujejo zakonsko zvezo (13. člen ZZZDR), te pa je sodišče ugotovilo. Med drugim je ugotovilo, da je toženec prispeval določena sredstva za funkcioniranje skupnosti. Po izpovedbi tožnice je med ta sodila tudi preživnina.

Res je tudi, da je sodišče v obrazložitvi dvakrat namesto k.o. K. V. navedlo k.o. K.. Vendar zaradi tega sodba ni nerazumljiva. Že iz pritožbenih navedb samih izhaja, da je pritožnikoma jasno, da je prišlo zgolj do pisne napake. Pa še to pri povzemanju navedb pravdnih strank. Navedeni napaki tako nista v ničemer vplivali ne na pravilnost ne na razumljivost izpodbijane sodbe, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano na navedbe pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP). Na navedbo tožeče stranke glede deležev na skupnem premoženju, da skladno z zakonsko presumpcijo uveljavlja polovični delež, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni odgovorila. Pravdni stranki tako nista predlagali dokazov glede njunega premoženjskega stanja v času, ko se je gradil vikend, zato je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno na podlagi zakonske domneve iz 59. člena ZZZDR odločilo, da sta deleža na skupnem premoženju tožnice in pokojnega toženca enaka.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene od uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k reševanju zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).