Jedro

Tožena stranka bi z ugovorom lahko uspela le, če bi trdila in dokazala, da je iz naslova prihodkov od dohodnine in finančnih izravnav (kamor se vštevajo tudi dodatna sredstva finančnih izravnav) tožeči stranki nakazala več sredstev, kot ji jih je bila po zakonu dolžna nakazati. To bi pomenilo, da bi tožeča stranka iz teh dveh naslovov prejela presežek proračunskih sredstev, ki bi jih tožeča stranka eventualno lahko porabila tudi za kritje vtoževanih stroškov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1,255.116,08 EUR, ki predstavlja strošek financiranja javnih zavodov iz naslova plač, prispevkov delodajalcev, drugih osebnih prejemkov ter delno materialnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2001 do dne, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka je s 27. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 56/1998, v nadaljevanju ZFO-A) in 30. členom Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2000 (Uradni list RS, št. 9/2000, v nadaljevanju ZIPRS2000) na občine prenesla financiranje javnih zavodov s področja kulture. Ti dve zakonski določbi sta bili z odločbama Ustavnega sodišča RS U-I-359/98 z dne 30.9.1999 (27. člen ZFO-A) in U-I-71/00 z dne 15. 6. 2000 (30. člen ZIPRS2000) razveljavljeni.

6. V času veljavnosti kasneje razveljavljenih zakonskih določb je tožeča stranka iz sredstev, predvidenih za opravljanje lokalnih zadev, financirala plače, prispevke delodajalcev, druge osebne prejemke ter delno materialne stroške Lutkovnega gledališča ..., Umetnostne galerije ..., Pokrajinskega muzeja ... in Muzeja ...

7. Ker je tožeča stranka iz svojih sredstev plačala stroške, ki jih je bila dolžna kriti država, s tožbo od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov financiranja navedenih javnih zavodov v obdobju od začetka leta 1999 do vključno junija 2000 v skupnem znesku 1,255.116,08 EUR. Tožbeni zahtevek utemeljuje na odškodninski (prvi odstavek 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in naslednji, v nadaljevanju ZOR) in obogatitveni podlagi (218. člen ZOR).

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Tožena stranka v reviziji ponavlja pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka v vseh vlogah zatrjevala in dokazovala (le) elemente odškodninskega zahtevka, ki mu je tožena stranka argumentirano ugovarjala, trditve o neupravičeni pridobitvi, ki po prepričanju tožene stranke pomenijo spremembo tožbe, pa naj bi tožeča stranka podala (šele) v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2011. 9. Predpostavke neupravičene pridobitve, kot izhajajo iz 210. člena ZOR, so obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ves čas postopka in ne šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2011, v kateri je sicer resda prvič navedla, da je tožbeni zahtevek mogoče pravno kvalificirati tudi kot zahtevek na osnovi neupravičene obogatitve, zatrjevala vse štiri predpostavke neopravičene pridobitve. Že v tožbi je trdila, da je bila država na temelju 140. člena Ustave RS in razveljavljenih 27. člena ZFO-A in 30. člena ZIPRS2000 (zatrjevanje odpadle pravne podlage) dolžna zagotoviti sredstva za financiranje javnih kulturnih zavodov (zatrjevanje obogatitve), da je tožeča stranka iz sredstev predvidenih za opravljanje lokalnih zadev financirala stroške plač, prispevkov delodajalca, druge osebne prejemke, materialne stroške javnih kulturnih zavodov v skupnem znesku 1,255.116,07 EUR (zatrjevanje prikrajšanja) in da je te stroške tožeča stranka krila namesto tožene stranke (zatrjevanje vzročne zveze). Navedeno pomeni, da revizijske navedbe o spremembi tožbe niso utemeljene.

10. Ne drži revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali navedb tožene stranke, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, saj je „tožeči stranki preko drugih nakazil v bistvu vračala ali neposredno nakazovala denarna sredstva, ki so bila namenjena za financiranje delovanja institucij - kulturnih ustanov na območju tožeče stranke“, in ji posledično „onemogočili, da bi v okviru dokaznega postopka imela možnost dokazati navedene trditve in ugovore, da tožeči stranki ni nastala škoda oziroma tožena stranka ni bila obogatena na račun tožeče stranke“.

11. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, ki nista sprejeli trditev tožene stranke, da je tožeči stranki sredstva za pokrivanje stroškov plač, prispevkov delodajalcev, drugih osebnih prejemkov ter materialnih stroškov zagotavljala iz naslova povečanja dohodnine in iz naslova finančnih izravnav. Niti s financiranjem iz prihodkov občine od dohodnine niti s sredstvi finančne izravnave občini pogoj zagotavljanja sredstev kot dolžnost države v primeru prenesenih nalog ni izpolnjen. S temi prihodki (gre za namenske prihodke) je občina dolžna financirati naloge, ki jih v skladu z Ustavo in Zakonom o financiranju občin opravljajo občine (izvirne naloge občine).

12. Tožena stranka bi s svojim ugovorom lahko uspela le, če bi trdila in dokazala, da je iz teh dveh naslovov tožeči stranki nakazala več sredstev, kot ji jih je bila po zakonu dolžna nakazati. To bi pomenilo, da bi tožeča stranka iz naslova prihodkov od dohodnine in finančnih izravnav (kamor se vštevajo tudi dodatna sredstva finančnih izravnav) prejela presežek proračunskih sredstev, ki bi jih tožeča stranka eventualno lahko porabila tudi za kritje vtoževanih stroškov. Tožena stranka je trdila, da naj bi v letih 1999 in 2000 (prehodno obdobje dveh let) tožeči stranki na podlagi 26. člena ZFO-A (pravilno tretjega odstavka 25. člena ZFO-A) nakazala skupaj 883 mio SIT (v letu 1999 in 2000 po 441,5 mio SIT), s čimer je smiselno zatrjevala presežek prejetih sredstev. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZFO-A je bila tožena stranka dolžna nakazati dodatna sredstva finančne izravnave tudi tistim mestnim občinam, ki ob prehodu na nov sistem financiranja niso bile več upravičene do sredstev pa so jih v preteklih letih prejemale. Upoštevaje umeščenost tretjega odstavka 25. člena ZFO-A v določbo, ki ureja primere dodatnega financiranja občin (dodatna/dopolnilna sredstva finančne izravnave), ki z lastnimi prihodki in finančnimi izravnavami po drugem odstavku 24. člena ZFO ne dosežejo 75 % izračunanega zneska primerne porabe, to pomeni, da ne morejo v celoti zagotoviti financiranja svojih izvirnih nalog, ni nobenega dvoma, da so bila tudi sredstva, ki so bila nakazana tožeči stranki v znesku 883 mio SIT, (dopolnilna) sredstva finančne izravnave, namenjena financiranju izvirnih občinskih nalog. Glede na to tožeča stranka teh sredstev, četudi naj bi bila nakazana na integralni proračun občine, ni smela porabiti za plačilo v tej pravdi vtoževanih stroškov.

13. V zvezi z direktnimi nakazili javnim kulturnim zavodom je tožena stranka trdila, da jim je skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZFO-A nakazala sredstva za namen plač, neposrednih programskih stroškov, dodatnih sredstev in investicijskega vzdrževanja (z izjemo plač drugo ni predmet tožbenega zahtevka). V dokaz je predložila Poročilo o financiranju javnih zavodov (priloga B41). Sodišče prve stopnje je z vpogledom v to poročilo in pogodbe, sklenjene med toženo stranko in javnimi zavodi, ugotovilo, da ta sredstva niso bila namenjena zagotavljanju financiranja prenesenih nalog, ampak za realizacijo programov in projektov, k čemur je bila tožena stranka zavezana na podlagi petega odstavka 27. člena ZFO-A. V pritožbi je tožena stranka trdila, da zaključek sodišča ni pravilen, saj so se nakazila nanašala tudi na plače, prevoze, prehrano in drugo, kar naj bi bilo razvidno iz prilog B76-79. Glede na to, da so bila ta nakazila izvršena že 4. 1. 1999 oziroma 11. 1. 1999, je šlo v teh primerih za nakazila plač, drugih izdatkov zaposlenim in prispevkov za mesec december 1998. To pa ni predmet tožbenega zahtevka.

14. Kot neutemeljena se izkaže tudi revizijska graja o nepravilnem ravnanju sodišč, ker nista izvedli predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca finančne stroke. Izvedba teh dokazov na podlagi navedenega v 12. do

15. točki te obrazložitve ni bila potrebna.

15. Po obrazloženem se je izkazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato r evizijo na podlagi 378. člen ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški revizijskega postopka

16. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora sama kriti stroške revizijskega postopka.