Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V razlastitveni odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem določbe drugega odstavka 104. člena in drugega odstavka 99. člena ZUreP-1, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če revident zelo hudih posledic ne konkretizira in ne izkaže, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 15. 11. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v korist Republike Slovenije dovolil razlastitev tam navedenih zemljišč v lasti revidenta (1. točka izreka); zemljiški knjigi odredil izbris zaznamb in vknjižbo lastninske pravice v korist Republike Slovenije (2. točka izreka); razlastitvenega upravičenca in zavezanca napotil na sodišče za odmero odškodnine (3. točka izreka); navedel, da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (4. točka izreka); odločil, da je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo obvoznice ..., zaradi katere je bila razlastitev predlagana, najkasneje do 15. 11. 2014 (5. točka izreka) in odločil o stroških postopka (6. točka izreka). Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje nujnega razlastitvenega postopka po 104. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Zemljišča so bila razlaščena za gradnjo obvoznice ..., z izjemo zemljišča, ki je bilo v razlastitveno odločbo vključeno na zahtevo revidenta, ker je po izvedeni parcelaciji to zemljišče zanj izgubilo gospodarski pomen (drugi odstavek 99. člena ZUreP-1). Tožena stranka je z odločbo z dne 17. 1. 2011 revidentovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o razlastitvi. V tej odločbi pa obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. 7. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

9. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali lahko upravni organ v nujnem razlastitvenem postopku razlastitvenega zavezanca, ki zahteva nadomestilo v naravi, napoti na sodišče zaradi odmere odškodnine, ali pa mora v takem primeru o pravici do nadomestila odločiti hkrati z razlastitvijo; in vprašanje, ali je mogoče tudi nepremičnino, pri kateri ne gre za namene iz prvega in drugega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki pa je za zavezanca izgubila gospodarski pomen in zato zavezanec zahteva tudi njeno razlastitev (prvi odstavek 99. člena ZUreP-1), razlastiti v nujnem razlastitvenem postopku in, ali je nepremičnine, pri katerih ne gre za namen po prvem ali drugem odstavku 93. člena ZUreP-1, sploh mogoče razlastiti v nujnem postopku.

10. Izpostavljena vprašanja pa po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanje je namreč mogoč že z branjem določb ZUreP-1. 11. Določba 104. člena ZUreP-1, ki ureja nujne razlastitvene postopke za namene iz prvega in drugega odstavka 93. člena, namreč v drugem odstavku jasno in nedvoumno določa, da v nujnih postopkih upravni organ v okviru razlastitvenega postopka odloči tudi o odškodnini oziroma nadomestilu le v primeru, če razlastitveni upravičenec in zavezanec skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če tak sporazum ni sklenjen, upravni organ napoti stranki na sodišče. Če torej razlastitveni upravičenec in zavezanec v nujnem razlastitvenem postopku ne skleneta sporazuma o odškodnini, kot je to v obravnavani zadevi, upravni organ o odškodnini ne odloča, temveč napoti stranki na sodišče. 12. Jasna in nedvoumna je tudi določba drugega odstavka 99. člena ZUreP-1. Ta določa, da mora upravni organ o zahtevi razlastitvenega zavezanca, da upravičenec prevzame v last tudi preostanek nepremičnine, ki bi zaradi razlastitve le dela te nepremičnine za zavezanca izgubila gospodarski pomen, o taki zahtevi odločiti hkrati z razlastitvijo. Če se o razlastitvi dela nepremičnine odloča v nujnem postopku zaradi javne koristi, ki jo zasleduje razlastitveni upravičenec, je torej zato jasno, da se tudi o pravici zavezanca, da upravičenec prevzame tudi posledično zanj nepotrebni del nepremičnine, odloči v istem postopku. Tak pa je tudi obravnavani primer, ko je upravičenec za namen gradnje obvoznice zahteval razlastitev le del revidentove nepremičnine, revident pa je zahteval, da upravičenec prevzame celotno njegovo nepremičnino.

13. Revidentovo vprašanje, ali je mogoče po nujnem postopku razlastiti nepremičnine, pri katerih ne gre za namen po prvem in drugem odstavku 93. člena ZUreP-1, pa glede na dejanske okoliščine te zadeve, kot so opisane v 12. točki te obrazložitve, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Pa tudi sicer je določba prvega odstavka 104. člena ZUreP-1, ki določa, kdaj sme upravni organ o razlastitvi odločiti v nujnem postopku, jasna in v teoriji in praksi ne povzroča nobenih dvomov ali dilem.

14. Glede na obrazloženo odgovor na zastavljena vprašanja jasno izhaja iz določb drugega odstavka 104. člena in drugega odstavka 99. člena ZUreP-1, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, bi moral revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

16. Revident z navedbo, da izpodbijana odločitev zanj pomeni prisilen in trajen odvzem lastninske pravice na zemljiščih, ki jih rabi za kmetijsko dejavnost, in da mu bo gradnja obvoznice zaradi sprememb prometnega režima omejila in otežila kmetijsko dejavnost, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, zato njegova revizija tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

17. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).