Jedro

Z dopolnjevanjem oziroma delnim izbrisom v dokumentu vsebovanih podatkov, ki ga zahteva, želi tožnica doseči vsebinsko spremembo poročila, in sicer dejanskih ugotovitev službe za notranji nadzor glede obravnavanega primera ter njenih pravnih zaključkov in napotil. Namen zahteve za dopolnitev, popravo, blokiranje in izbris osebnih podatkov po prvem odstavku 32. člena ZVOP-1 oziroma s to zahtevo povezanega postopka po 33. členu omenjenega zakona ter posledično namen sodnega varstva iz 34. člena ZVOP-1 pa ni tovrstno vsebinsko spreminjanje dokumentov.

Zakonska opredelitev pojma osebni podatek je sicer široka, kar pa ne pomeni, da je kot osebni podatek in s tem podatek, ki uživa pravno varstvo po določbah ZVOP-1, mogoče šteti prav vsako okoliščino, ki se kakorkoli navezuje na ravnanje neke osebe. Kot bistven element pri presoji, ali gre za osebni podatek, je treba upoštevati tudi pogoj, da gre za dejavnik, ki je značilen za (fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno) identiteto osebe. Da bi v tožbenem predlogu navedene dejanske ugotovitve glede zadeve, ki jo je obravnavala služba za notranji nadzor, ter celo pravna mnenja in napotila te službe pomenila takšne za identiteto osebe značilne dejavnike, ni mogoče zaključiti.

Interes tožnice, da se s poročilom službe za notranji nadzor ne seznani javnost, je ustrezno varovan v postopku po ZDIJZ; po 3. točki prvega odstavka 6. člena tega zakona se namreč prosilcu dostop do zahtevane informacije zavrne med drugim tudi, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov po ZVOP-1. Kot takšni podatki pa se v primeru obravnavanega dokumenta ne bodo šteli v tožbenem predlogu oziroma zahtevku navedeni podatki, ki pomenijo dejanske ugotovitve glede konkretnega primera ter pravno mnenje oziroma napotila službe za notranji nadzor, ampak tisti v dokumentu vsebovani podatki, ki se nanašajo na identiteto tožnice v smislu določbe 2. točke v zvezi s 1. točko 6. člena ZVOP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je na to sodišče vložila tožbo zaradi varstva osebnih podatkov. Navaja, da je Davčna uprava RS (v nadaljevanju toženka ali DURS), in sicer njena Služba za notranji nadzor (v nadaljevanju SNN) izdala dokument št. ... (v nadaljevanju dokument oziroma poročilo), ki se v posameznih delih nanaša na tožnico, konkretno na njeno delo vodje Sektorja A. Dokument vsebuje osebne podatke tožnice (kar izhaja tudi iz odločbe Informacijske pooblaščenke št. ... in njenega poziva tožnici), ki pa so netočni, nepopolni in neažurni. Zato je na podlagi 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) toženki kot upravljavcu osebnih podatkov podala zahtevo za njihov popravek in zadržanje obdelave. Ker zahteve toženka ni upoštevala, se šteje, da je bila ta zavrnjena. Tožnica tako na podlagi 34. člena ZVOP-1 vlaga tožbo in sodišču predlaga, da njenemu zahtevku ugodi in s sodbo toženki naloži: (1.) da dokument št. ... dopolni tako, da bo iz njega razvidno, da je bila tožnica v zvezi s spontano informacijo iz države B., ki se nanaša na davčnega zavezanca C.C., le vprašana za mnenje, da je bila reaktivacija spisa dne 20. 3. 2013 (pravilno: 2011) izvedena na zahtevo SNN in Č.Č. ter da je bil dopis, ki ga je pripravila tožnica, preden je bil odposlan državnemu tožilstvu, spremenjen s strani tretje osebe; (2.) iz navedenega dokumenta izbriše trditev na 10. strani v zvezi s tem, da bi moral Generalni davčni urad v skladu s Priročnikom informacijo posredovati na pristojni davčni urad in od tega zahtevati ustrezen podatek, ter zadnji stavek dokumenta, ki se nanaša na predlog SNN, da Pravna služba ugotovi odgovornost tožnice in ustrezno ukrepa. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi zatrjuje, da je dokument nastal za diskreditacijo tožnice, s čimer je, poleg kršitve določb ZVOP-1, poseženo v osebnostne pravice iz 34., 35. in 38. člena Ustave RS ter v poklicne interese in dostojanstvo tožnice, zavarovane s 15. členom Zakona o javnih uslužbencih ter 44. do 46. členom Zakona o delovnih razmerjih. V dokumentu zapisano namreč ne odraža dejanskega stanja in je samo s seboj v nasprotju, nekateri zaključki pa ne temeljijo na ugotovljenih dejstvih in veljavnih predpisih. Tako iz dokumenta ni mogoče razbrati, da se s spontano informacijo iz Nemčije tožnica ni ukvarjala, ampak je bila le vprašana za mnenje. Nadalje dokument govori o reaktiviranju spisa dne 20. 3. 2011 za 40 minut, pri čemer namiguje, da naj bi spis reaktivirala tožnica, namenoma pa se zamolči, da je bil reaktiviran na zahtevo SNN in Č.Č., ki je od tožnice terjal pojasnilo o ravnanju s spontano informacijo. Iz samega dokumenta sicer sledi, da je bilo stališče Sektorja, vključno z mnenjem tožnice kot vodje, pravilno in je bila omenjena informacija nekoristna za davčno obravnavo, saj vsebuje podatke o prejemkih davčnega zavezanca, ki v Sloveniji niso obdavčljivi. To je potrdila tudi Pravna služba DURS. Prav tako iz dokumenta izhaja, da se s spontano informacijo v Sektorju ne bi moglo ravnati drugače, kot se je, glede na Zakon o davčnem postopku in v njem implementirano Direktivo Sveta 77/799/EGS. Iz dokumenta, ki obravnava ravnanje in s tem osebne podatke tožnice, povezane z njenim delom, tako ni razvidna podlaga za trditev na 10. strani, da bi moral Generalni davčni urad v skladu s Priročnikom spontano informacijo posredovati na pristojni davčni urad in od njega zahtevati ustrezen podatek, za katero zato tožnica predpostavlja, da je bila zapisana zgolj zaradi njene diskreditacije. Na zlorabo in potvorbo osebnih podatkov v dokumentu, ki se nanašajo na ravnanje tožnice, kažejo tudi navedbe glede dopisa, ki ga je tožilstvu odposlala generalna direktorica DURS; ne omeni se namreč, da je bil dopis, ki ga je pripravila tožnica, nato nestrokovno spremenjen in namenoma prilagojen potrebi njene diskreditacije. Ta namen zasleduje tudi zadnji stavek dokumenta, v katerem SNN predlaga, naj Pravna služba ugotovi odgovornost tožnice in ustrezno ukrepa. Ob dejstvu, da SNN ni ugotovila nepravilnosti v ravnanju tožnice, je bil ta stavek očitno diktiran s strani vodstva DURS zaradi nadaljnjih nezakonitih postopkov, ki so bili vodeni zoper tožnico (premestitev, odvzem pooblastil, opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), in medijske diskreditacije tožnice. V dokaz tožnica prilaga zahtevo za popravek osebnih podatkov z dne 9. 4. 2013, dokument št. ..., odločbo Informacijske pooblaščenke št. ... ter predlaga svoje zaslišanje.

Tožnica je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki do pravnomočne odločitve prepove vsakršna obdelava spornih osebnih podatkov tožnice iz dokumenta in za izpolnitev te odredbe določi denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, ki se bo izvršila v primeru vsakokratne kršitve predhodne prepovedi. To sodišče je s sklepom št. I U 769/2013-12 z dne 15. 5. 2013, ki je pravnomočen, zahtevo zavrnilo, odločitev o stroškovnem zahtevku pa si je pridržalo do odločitve o tožbi.

Toženka je sodišču predložila dokumente zadeve. Ker pomenijo davčno tajnost in vsebujejo občutljive osebne podatke, prosi, da udeleženci postopka z njimi skrbno ravnajo in jih zavarujejo pred vpogledi nepooblaščenih oseb, sodišče pa naj ne opravi javne obravnave. Sicer pa v odgovoru na tožbo nasprotuje zahtevku tožnice in zanika njene trditve. Že v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe je zanikala kakršnokoli (so)delovanje pri diskreditaciji tožnice in pojasnila, da novinarjem poročila SNN ni posredovala. Da ga javnosti ne želi razkriti, je znano tudi tožnici in njenemu pooblaščencu v zvezi z zadevo št. ..., to je zahtevo novinarke za dostop do informacij javnega značaja. Toženka oporeka sami dopustnosti upravnega spora. Meni, da pravica do popravka osebnih podatkov po ZVOP-1 ne daje pravice do takega popravka dokumenta, kot ga uveljavlja tožnica. Ta pravica se nanaša le na popravek osebnih podatkov, kot so ime, priimek, kraj prebivanja, podatki o izobrazbi, ki se vodijo v zbirkah osebnih podatkov kot evidencah o dejstvih, povezanih z osebami v posamezni evidenci. Poročilo SNN ni takšna evidenca oziroma zbirka osebnih podatkov, ampak notranji dokument organa, nastal na podlagi njegovih zakonskih pristojnosti z namenom notranjega komuniciranja, konkretno pisnega poročanja SNN vodstvu DURS o ugotovitvah in tudi zgolj sumih glede nepravilnosti in pomanjkljivosti, zaznanih v postopku notranjega nadzora delovanja organa v obravnavani davčni zadevi do trenutka podaje poročila. Ugoditev postavljenemu zahtevku bi nezakonito posegla v pristojnosti in pooblastila davčnega organa ter v nasprotju s predpisi o hrambi in arhiviranju spisov predrugačila zapis o delu ter (takratnih) ugotovitvah in sumih SNN. Če sodišče že iz navedenih razlogov tožbe ne bo zavrglo ali zavrnilo, toženka kot nerelevanten zavrača očitek, da je dokument SNN netočen, nepopoln in neažuren. Namen tega dokumenta ni, da bi se ves čas od izdaje dalje ažuriral in posodabljal kot nekakšna evidenca ali zbirka osebnih podatkov. Prav tako ni glavni cilj tega dokumenta, da bi v popolnosti ugotavljal dejansko stanje, saj bi to onemogočilo učinkovit in dovolj hiter notranji nadzor ter ukrepanje. V dokaz teh navedb poleg poročila predlaga še zaslišanje prič, to je uslužbencev SNN Č.Č. in D.D. Podredno kot neresnične zavrača navedbe iz 1. točke zahtevka tožnice (v dokaz ponuja zaslonski izpis iz evidenčnega programa o aktivacijah spisa, mnenje Pravne službe z dne 25. 2. 2011, Vrhovnemu državnemu tožilstvu poslan dopis DURS z dne 11. 3. 2013 ter zaslišanje tožnice in Č.Č). Kot neutemeljene zavrača tudi zahtevke in trditve glede podatkov, ki naj se iz dokumenta izbrišejo, in se pri tem sklicuje na Priročnik za delo centralnega urada za zvezo z dne 31. 5. 2005. Komunikacija notranjih organizacijskih enot in predlogi za nadaljnje delo ne morejo biti predmet popravka ali izbrisa. Po navedenem toženka predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi tožbo zavrne, uveljavlja pa tudi povračilo stroškov sodnega postopka za procesna dejanja, kot bi bili obračunani po odvetniški tarifi.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnica in toženka prerekata navedbe nasprotne stranke ter vztrajata pri svojih trditvah, dokaznih predlogih in pravnih stališčih, ki jih dodatno obrazlagata.

Tožnica izpostavlja, da je za opredelitev podatka kot osebnega glede na določbe ZVOP-1 ključno to, da je na podlagi tega podatka mogoče identificirati določeno osebo. V poročilu SNN gre prav za takšne podatke, saj je na njihovi podlagi mogoča identifikacija tožnice. Da razlaga toženke ni ustrezna, potrjuje mnenje Informacijske pooblaščenke RS št. ... z dne 16. 3. 2012, da ima odločba o prekršku naravo osebnega podatka. Takšne narave zato ni mogoče odrekati niti poročilu SNN. Toženka sedaj navaja, da ne gre za osebne podatke tožnice, v postopku za dostop do istega dokumenta pred Informacijskim pooblaščencem pa se je sklicevala ravno na izjemo po 3. točki 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, torej na varstvo osebnih podatkov. Pravno varstvo po 32. členu ZVOP-1 je zagotovljeno osebi, na katero se nanašajo sporni osebni podatki, in sicer proti upravljavcu osebnih podatkov, torej toženki. Poročilo SNN pomeni obliko obdelave osebnih podatkov, za katero je tudi podana zakonska podlaga, kar pa ne pomeni, da so osebni podatki v poročilu lahko navedeni nepopolno oziroma netočno. Če tožnik dokaže, da osebni podatki niso točni, predrugačenje zapisa, ki skladno z ZVOP-1 temu nujno sledi, ne more pomeniti nezakonitega posega. Da podatki o delu tožnice niso točni in popolni, smiselno izhaja že iz odgovora na tožbo, kjer toženka navaja, da namen poročila ni prikaz popolnih podatkov. S tem se tožnica ne strinja, saj si ne more predstavljati, kako je ob nepravilnih in nepopolnih podatkih mogoče odrediti pravilne nadaljnje ukrepe. Njena skrb zaradi napak v poročilu je toliko bolj utemeljena, ker obstaja interes novinarjev za dostop do poročila in posledično javno objavo nepravilnih podatkov o tožnici. Ta še dodatno utemeljuje navedbe, ki sledijo iz tožbenega predloga, in v dokaz prilaga dopis št. ... z dne 25. 2. 2011. Toženka meni, da je pravica do popravka osebnih podatkov omejena s pravicami drugih, vključno s pravicami, dolžnostmi, pristojnostmi in pooblastili organov, da v javnem interesu nemoteno opravljajo svoje zakonite naloge. Tožničina razlaga določb 32. in 34. člena ZVOP-1 bi lahko privedla do primerov, škodljivih za pravni promet in pravno varnost, saj bi fizični osebi omogočala časovno in vsebinsko neomejeno popravljanje uradnih dokumentov državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, kar bi lahko ohromilo njihovo delovanje in to vsekakor ni namen zakonske ureditve. Obseg pravice do popravka osebnih podatkov in njenega varstva je treba razlagati glede na kakovost oziroma vrsto podatka, okoliščine, zaradi katerih je obdelovan, in področje obdelave (zasebni sektor, upravni postopek ali notranje delovanje organa). Ob sklicevanju na to pravico ni dopustno zahtevati popravljanja na podlagi zakonskih nalog sestavljenih dokumentov poslovanja organa. Podredno toženka navaja, da bi bilo glede na okoliščine zadeve možno dopustiti zgolj takšen način popravljanja, ki omogoča seznanitev s prvotno verzijo dokumenta, ker ta pomeni arhivsko oziroma dokumentarno gradivo organa in je zato treba ohraniti njegovo celovitost v času nastanka. Tudi v tem pogledu tožbeni zahtevek oziroma predlagani izrek sodbe ni dopusten, saj bi se z njim kršilo predpise o hrambi, arhiviranju in dokumentiranju poslovanja državnega organa; pri tem se toženka sklicuje na določila 92. in 169. člena Uredbe o upravnem poslovanju.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

ZVOP-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni. Zahteva se vloži pisno ali ustno na zapisnik pri upravljavcu osebnih podatkov (prvi odstavek 33. člena ZVOP-1). Ta mora, v skladu z drugim dostavkom istega člena, dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris podatkov opraviti v 15 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, in o tem obvestiti vlagatelja zahteve ali pa ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil. Če upravljavec osebnih podatkov ne ravna tako, se šteje, da je zahteva zavrnjena (tretji odstavek 33. člena ZVOP-1). Na podlagi prvega odstavka 34. člena ZVOP-1 lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja; če je kršitev prenehala, pa lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena vloži tožbo na ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu v zvezi s kršitvijo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V postopku odloča pristojno sodišče po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor ZVOP-1 ne določa drugače (tretji odstavek 34. člena ZVOP-1).

Na citirani pravni podlagi tožnica - potem ko je to v smislu prvega odstavka 33. člena ZVOP-1 že pisno (z dopisom z dne 9. 4. 2013) zahtevala od toženke, ki pa po prejeti zahtevi ni ravnala, kot določa drugi odstavek 33. člena ZVOP-1, in se zato v skladu s tretjim odstavkom istega člena šteje, da je zahtevo zavrnila - od sodišča zahteva, da toženki naloži, (1.) naj dopolni dokument št. ... tako, da bo iz njega razvidno, da je bila tožnica v zvezi s spontano informacijo iz Nemčije, ki se nanaša na davčnega zavezanca C.C., le vprašana za mnenje, da je bila reaktivacija spisa dne 20. 3. 2013 izvedena na zahtevo službe za notranji nadzor in Č.Č. ter da je bil dopis, ki ga je pripravila tožnica, preden je bil odposlan državnemu tožilstvu, spremenjen s strani tretje osebe; (2.) iz navedenega dokumenta izbriše trditev na 10. strani v zvezi s tem, da bi moral Generalni davčni urad v skladu s Priročnikom posredovati informacijo na pristojni davčni urad in od slednjega zahtevati ustrezen podatek, ter zadnji stavek dokumenta, ki se nanaša na predlog SNN, da Pravna služba ugotovi odgovornost tožeče stranke in ustrezno ukrepa.

Vendar pa tudi po presoji sodišča v določbah ZVOP-1 - ob pravilni razlagi pojma osebni podatek ter namena zahteve za dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov in namena po ZVOP-1 predvidenega sodnega varstva - ni podlage, ki bi utemeljevala (zahtevo oziroma tožbo za) takšno dopolnitev oziroma spremembo dokumenta. Podatki, katerih dopolnitev oziroma vnos v dokument zahteva tožnica v 1. točki tožbenega predloga oziroma zahtevka, namreč pomenijo dejanske ugotovitve glede primera, ki ga je obravnavala SNN. Tožba se torej v tem delu vlaga, ker se tožnica ne strinja z dejanskimi ugotovitvami postopka notranjega nadzora glede obravnavanega primera oziroma ker jih želi dopolniti z navedbo dodatnih dejstev primera. V delu dokumenta, za katerega zahteva izbris (2. točka tožbenega predloga oziroma zahtevka), pa gre za mnenje SNN, kako bi bilo treba ravnati v obravnavanem davčnem primeru, ter za napotilo Pravni službi, kako naj ravna glede tožnice, s čimer pa se ta ne strinja. Z dopolnjevanjem oziroma delnim izbrisom v dokumentu vsebovanih podatkov želi tako tožnica doseči vsebinsko spremembo poročila, in sicer dejanskih ugotovitev SNN glede primera ter njenih pravnih zaključkov in napotil. Namen zahteve za dopolnitev, popravo, blokiranje in izbris osebnih podatkov po prvem odstavku 32. člena ZVOP-1 oziroma s to zahtevo povezanega postopka po 33. členu omenjenega zakona ter posledično namen sodnega varstva iz 34. člena ZVOP-1 pa ni tovrstno vsebinsko spreminjanje dokumentov. Da nasprotno stališče tožnice ne vzdrži pravne presoje, kaže že rezultat, do katerega pripelje. Po takšnem razlogovanju bi namreč fizična oseba, omenjena v kakršnemkoli dokumentu (ne le davčnem ali policijskem zapisniku, kot navaja toženka, ampak tudi npr. pravnomočni upravni ali sodni odločbi), ob sklicevanju, da dokument vsebuje podatke, ki se nanašajo na njeno ravnanje in zato njene osebne podatke, ki pa niso pravilni, na podlagi citiranih določil ZVOP-1 lahko kadarkoli zahtevala spremembo podatkov v dokumentu in na ta način izposlovala spremembo v dokumentu zapisanih dejanskih ugotovitev in celo pravnih stališč. Posledično bi to pomenilo, da bi sodišče v upravnem sporu presojalo pravilnost in celo popolnost v kateremkoli dokumentu vsebovanih podatkov, kakor hitro se nanašajo na ravnanje neke osebe. Takšno očitno nesprejemljivo razlogovanje je po mnenju sodišča posledica preširoke razlage pojma osebni podatek, ki jo ponuja tožnica.

Pojem osebnega podatka je opredeljen v 6. členu ZVOP-1. Pri tem je določbo 1. točke tega člena, po kateri je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, treba razlagati v povezavi s celotnim besedilom 2. točke istega člena, ki določa, da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Zakonska opredelitev pojma osebni podatek je sicer široka, vendar to ne pomeni, da je kot osebni podatek in s tem podatek, ki posledično uživa pravno varstvo po določbah ZVOP-1, mogoče šteti prav vsako okoliščino, ki se kakorkoli navezuje na ravnanje neke osebe. Kot bistven element pri presoji, ali gre za osebni podatek, je treba upoštevati tudi pogoj, da gre za dejavnik, ki je značilen za (fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno) identiteto osebe. Da bi v tožbenem predlogu navedene dejanske ugotovitve glede davčne zadeve, ki jo je obravnavala SNN, ter celo pravna mnenja in napotila te Službe pomenile takšne za identiteto osebe, sedaj tožnice, značilne dejavnike, ni mogoče zaključiti. Povedano drugače, lahko da poročilo SNN vsebuje tudi osebne podatke, vendar pa mednje ne sodijo tisti podatki, katerih dopolnitev oziroma izbris zahteva tožnica.

Dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom iz poročila SNN je ali bo tožnica lahko ugovarjala v delovnopravnih in drugih postopkih, v katerih je bilo ali bo to poročilo uporabljeno. Za primer morebitne kršitve osebnostnih pravic, kar sicer tožnica zgolj pavšalno zatrjuje, je zagotovljeno civilnopravno sodno varstvo. Njen interes, ki ga tudi izpostavlja v tožbi, da se s poročilom SNN ne seznani javnost, pa je ustrezno varovan v postopku po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja; po 3. točki prvega odstavka 6. člena tega zakona se namreč prosilcu dostop do zahtevane informacije zavrne med drugim tudi, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov po ZVOP-1. Kot takšni podatki pa se, kot rečeno, v primeru zadevnega dokumenta ne bodo šteli v tožbenem predlogu oziroma zahtevku navedeni podatki, ki pomenijo dejanske ugotovitve glede konkretnega davčnega primera ter pravno mnenje oziroma napotilo SNN, pač pa tisti v dokumentu vsebovani podatki, ki se nanašajo na identiteto tožnice v smislu citirane določbe 2. točke v zvezi s 1. točko 6. člena ZVOP-1. Po navedenem je sodišče ob uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, ker okoliščine, ki so glede na sprejeta stališča o razlagi ZVOP-1 pomembne za odločitev, niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Enaka stroškovna odločitev bi sicer v konkretnem primeru sledila tudi po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), glede na to, da tožnica s tožbo ni uspela (154. člen ZPP), toženka kot državni organ nima pravice do nagrade (162. člen ZPP), sicer pa svojih stroškov tudi ni konkretno specificirala (prvi odstavek 163. člena ZPP).