Jedro

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, ki jo določajo naslednje predpostavke: zunanja vidnost, izključnost, dostopnost in trajnost. Soposest pravdnih strank na spornem delu nepremičnine je bila na zunaj vidna, kar kaže uporaba parkirnih mest, parkirišče je bilo pred motilnim dejanjem trajno in izključno dostopno le pravdnim strankam, kar dokazujejo pogajanja pravdnih strank o načinu uporabe parkirnih mest, pretekla raba zemljišča (pred in po preureditvi nepremičnine), oznaka parkirišč, pretekli in sedanji prometni znaki, ki dovoljujejo oziroma so dovoljevali parkiranje le stanovalcem in toženki. Ali povedano bolj konkretno. Obstajal je krog uporabnikov tega dela nepremičnine, ki je bil določen; to so bili tožniki in toženka. Tretje osebe so uporabljale parkirišče naključno na skrivaj in brez vedenja pravdnih strank. Ta del nepremičnine ni bil namenjen parkiranju tretjih, ampak zgolj pravdnim strankam, ki so posest na ta način trajno izvrševale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da: - se ugodi ugovoru toženke zoper začasno odredbo1 glede 16. tožnice in 20. tožnice in se začasna odredba v tem delu razveljavi ter predlog za začasno odredbo zavrne (I); - se glede ostalih tožnikov ugovor toženke zoper začasno odredbo zavrne in ostane začasna odredba v veljavi (II); - se ugotovi, da je toženka motila tožnike2 v soposesti zemljišča ID znak: parcela 000 108/1 oziroma na parc. št. 108/1 k. o. 000 ...,3 s tem, da je 8. 11. 2018 na jugovzhodnem delu nepremičnine, na petih asfaltiranih parkirnih mestih, postavila in zaklenila kovinske ovire ter s tem tožnikom preprečila uporabo parkirišč (III); - je toženka dolžna odstraniti iz nepremičnine postavljene kovinske ovire v roku tridesetih dni ter da se ji prepove izvajanje drugih podobnih motilnih dejanj, ki bi tožnike ovirali pri parkiranju osebnih vozil na nepremičnini (IV); - se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (V); - se v celoti zavrne tožbeni zahtevek glede 16. tožnice in 20. tožnice (VI); - sta 16. tožnica in 20. tožnica dolžni plačati toženki 1/10 njenih stroškov postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (VII); - je toženka dolžna tožnikom plačati stroške tega postopka, ki bo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (VIII).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki na nepremičnini od izgradnje parkirnih mest dalje, pa vse do motilnega dejanja, parkirali osebna vozila, da ne gre za javno parkirišče, na katerem bi lahko parkiral vsakdo, saj je bilo namenjeno le etažnim lastnikom zasebnih hiš in toženki ter da je toženka brez soglasja tožnikov postavila na parkirnih mestih kovinske ovire in na ta način tožnikom preprečila dotedanjo uporabo parkirnih mest. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni izvedlo predlaganega dokaza s soočenjem priče N. L. in J. G. K. Izpovedba teh prič je bila različna glede dogovora o namestitvi kovinskih ovir. Tožniki so se strinjali s postavitvijo kovinskih ovir, kar je toženka opozorila v odgovoru na modifikacijo tožbenega zahtevka. Odobritev tožnikov za postavitev kovinskih ovir po mnenju toženke ni bila potrebna. Toženka je po izdaji začasne odredbe odklenila kovinske ovire, zato tožniki niso več moteni, zato ni podlage za njihovo odstranitev, saj zahtevek, kot so ga postavili tožniki, ni več potreben. Sodišče je ugotovilo, da so za zelenico skrbele pravdne stranke, brez pravne podlage pa enači pravico do parkiranja na tem delu parcele s skrbjo za zelenico. Tožniki so lahko zaradi visokega robnika parkirali le ob sami zelenici, niso pa mogli parkirati na zelenici, ki sedaj predstavlja parkirne prostore. Tožniki so zatrjevali, da jim ni znano, da bi toženka urejala zelenico, enako je zatrjevala tudi toženka, kar pomeni, da pravdne stranke niso vedele, da je na tem delu nepremičnine obstajala soposest. Dogovarjanje o možnih rešitvah in o načinu souporabe parkirnih mest ni zavezujoče. Tožnikom zato pred sklenitvijo dogovora ne pripada pravica do souporabe tega dela zemljišča. Če tožniki niso nasprotovali izgradnji parkirnih mest, to še ne pomeni, da parkirna mesta lahko uporabljajo. Ker ni bilo dogovora, so se tožniki zavedali, da uporabljajo parkirna mesta, ki jim ne pripadajo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za javno parkirišče, na katerem bi lahko parkiral vsakdo in bi bilo temu namenjeno. Te ugotovitve so v nasprotju z dokazi. Že iz izpovedb tožnikov izhaja, da način parkiranja ni bil posebej urejen, da so na parkirnih mestih parkirali okoliški stanovalci in tretje osebe po principu kdor prej pride.4 Iz teh izpovedb izhaja, da pogoj izključnosti, kot ga je ugotovilo sodišče ni podan.5 V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zadnjem posestnem stanju, saj je šlo za popolno preureditev tega dela nepremičnine. Sredi oktobra 2018 so tožniki, čeprav so vedeli, da dogovor o uporabi parkirnih mest ni sklenjen, začeli uporabljati parkirišča skupaj s tretjimi osebami. Iz tega razloga je toženka na parkirna mesta najprej zapisala označbo „AJPES“, nato pa je namestila kovinske ovire, ker so tretje osebe tudi po izrisu parkirnih mest uporabljale parkirišča in očitno tudi tožniki. Tožnikom posest ne pripada, saj so soposest skušali dobiti s silo, na skrivaj in z zlorabo zaupanja, kljub temu, da je toženka izvrševala samopomoč s sporočili, nato s talno označitvijo in kasneje s postavitvijo ovir. Tožniki so z dnem, ko je bila zelenica preurejena v parkirišče, izgubili posest na tem delu zemljišča. Kovinske ovire na parkiriščih niso več ovira za parkiranje, ker so spuščene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je bila parc. št. 108/1 k.o. ..., ki je last Republike Slovenije, predana toženki v upravljanje; - so zaradi ureditve parc. št. 108/1 k.o. .... etažni lastniki večstanovanjskih stavb na naslovu T. 10a, 12 in 14, Ljubljana, med katerimi so tudi tožniki, skupaj s toženko, ki posluje na naslovu T. 16, Ljubljana, v letu 2018 izvedli projekt njene preureditve; - je bila pred izvedbo preureditve na spornem delu zemljišča zelenica, na kateri ni bilo možno parkiranje vozil, zato so tožniki parkirali ob zelenici, po preureditvi pa je bilo na tem delu zemljišča zgrajenih pet parkirnih mest; - so pred preureditvijo pravdne stranke urejale zelenico; - je toženka 14. 9. 2018 upravniku spornih stavb posredovala predlog dogovora o delitvi in uporabi parkirnih mest ter da je upravnik etažnih lastnikov 18. 10. 2018 odgovoril in podal svoje pripombe ter pojasnil, da ni pooblaščen za sprejem dogovora o načinu uporabe; - med pravdnimi strankami ni bil sklenjen dogovor o uporabi parkirnih mest; - je toženka 8. 11. 2018 na parkirnih mestih postavila kovinske ovire, ki jih je zaklenila, etažnim lastnikom stanovanjskih stavb T. 10a, 12 in 14, Ljubljana, pa ni izročila ključev od teh ovir.

6. Sodišče v motenjskih pravdah daje pravno varstvo posestniku, zato se v teh pravdah ne ugotavlja pravica do posesti. Ugotavlja se le zadnje posestno stanje in ali je prišlo do zatrjevanega motenja posesti (glej prvi in drugi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Po preureditvi nepremičnine je prišlo do spremembe rabe dela te nepremičnine, saj je bila zelenica preurejena v parkirne prostore, zato je odločilno dejstvo, ali so tožniki te parkirne prostore uporabljali. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da so tožniki te parkirne prostore uporabljali od izgradnje do namestitve kovinskih ovir, kar potrjujejo tudi navedbe toženke. Toženka je namreč postavila ovire prav iz razloga, da bi tožnikom preprečila uporabo teh parkirnih prostorov.

7. Dogovarjanja (pogajanja) o uporabi parkirnih mest (brez končnega dogovora), skupna obnova dostopne poti, prejšnja uporaba zelenice in parkiranje tožnikov na dostopni poti ob robu zelenice, so dokazi, s katerimi je sodišče prve stopnje ugotavljalo povezanost posestnega stanja pred in po preureditvi nepremičnine. Ti dokazi potrjujejo, da tožniki niso na skrivaj in z zlorabo zaupanja pridobili posesti na tem delu zemljišča po preureditvi in da je vseskozi obstajala soposest. Ti dokazi tudi potrjujejo, da je toženka vedela, da imajo tožniki (so)posest na tem delu nepremičnine.

8. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ), ki jo določajo naslednje predpostavke: zunanja vidnost, izključnost, dostopnost in trajnost. Soposest pravdnih strank na spornem delu nepremičnine je bila na zunaj vidna, kar kaže uporaba parkirnih mest, parkirišče je bilo pred motilnim dejanjem trajno in izključno dostopno le pravdnim strankam, kar dokazujejo pogajanja pravdnih strank o načinu uporabe parkirnih mest, pretekla raba zemljišča (pred in po preureditvi nepremičnine), oznaka parkirišč, pretekli in sedanji prometni znaki, ki dovoljujejo oziroma so dovoljevali parkiranje le stanovalcem in toženki. Ali povedano bolj konkretno. Obstajal je krog uporabnikov tega dela nepremičnine, ki je bil določen; to so bili tožniki in toženka. Tretje osebe so uporabljale parkirišče naključno na skrivaj in brez vedenja pravdnih strank. Ta del nepremičnine ni bil namenjen parkiranju tretjih, ampak zgolj pravdnim strankam, ki so posest na ta način trajno izvrševale.6

9. Kovinske ovire so onemogočile tožnikom dotedanjo uporabo parkirnih mest, zato se po mnenju sodišča prve stopnje tožniki sedaj ne morejo sklicevati na to, da so tožniki s postavitvijo kovinskih ovir soglašali. Pritožbene navedbe toženke so v tem delu tudi v medsebojnem nasprotju, ko zatrjuje, da so tožniki soglašali s postavitvijo ovir in hkrati, da ni bilo potrebno, da bi toženka pridobila soglasje tožnikov za postavitev kovinskih ovir. Trditve toženke pred sodiščem prve stopnje so bile, da so se pravdne stranke dogovarjale o namestitvi ovir, kar pa ne pomeni, da so tožniki soglašali, da toženka postavi kovinske ovire in da jim na ta način onemogoči dotedanjo rabo parkirnih mest. Nobenega dvoma namreč ni, da se tožniki niso strinjali, da bi zgolj toženka uporabljala parkirna mesta. Toženka je odklenila kovinske ovire zaradi začasne odredbe in ne iz razloga, da bi dopustila tožnikom, da uporabljajo parkirišča. Toženka tudi ni zatrjevala, da je ključe kovinskih ovir izročila tožnikom oziroma da bi bilo pravovarstvo tožnikov že zagotovljeno z izročitvijo ključev, zato tudi ta dejstva niso bila predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene trditve v tem delu so zato nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

10. Pritožba podrobneje ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora toženke zoper začasno odredbo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, na podlagi katerih je ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana, kakor tudi, da je bila začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.7

11. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev, ki jih navaja pritožba. Toženka v pritožbi ne pojasni, v čem bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, če bi sodišče prve stopnje soočilo priči N. L. in J. G. K. in v čem bi bila drugačna ocena odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku. Glede pomanjkljive trditvene podlage toženke glede dogovora o postavitvi kovinskih ovir se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Tožba je popolna in sklepčna podani so vsi identifikacijski podatki za pravdne stranke in določno je označena nepremičnina oziroma del nepremičnine, kjer je bila motena posest tožnikov. Tudi ni odločilno, da so bili vsi identifikacijski podatki za tožnike navedeni po prvem naroku.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

1 Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 1681/2018 z dne 12. 12. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki naložilo, da v roku štiriindvajsetih ur odklene ključavnice na postavljenih kovinskih ovirah na petih parkiriščih na jugozahodnem delu parcele ID znak: parcela 000 108/1 ali tožnikom izroči ključe od kovinskih ovir (glej l. št. 14 – 17). 2 Razen 16. in 20. tožnice; v nadaljevanju tožniki. 3 V nadaljevanju nepremičnina. 4 Toženka v pritožbi citira izpovedbe posameznih tožnikov; podrobneje glej stran 6 pritožbe. 5 Pritožba se sklicuje na sklepe VSL: I Cp 284/2016, I Cp 4093/2010 in I Cp 2045/2016. 6 V tem je odločilna razlika med obravnavano zadevo in dejanskimi okoliščinami iz odločb, ki jih v pritožbi navaja toženka. 7 Glej str. 19 – 21 sodbe sodišča prve stopnje.