Jedro

Eden od elementov splošnega civilnega delikta je tudi vzročna zveza. O njej govorimo takrat, ko se vprašujemo, ali je določeni dogodek (škodno dejanje) povzročil, imel za posledico neki drug dogodek, oziroma stanje, to je pravno priznano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v zneskih, ki so navedeni v prvem odstavku izreka sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsodilnem in stroškovnem delu, razen glede plačila zneska 26.636 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je zato, ker je vozil v prekratki varnostni razdalji, od zadaj zaletel v kombi. Vozniku kombija je izročil kupon. Med vozilom tožene stranke in tožnikovim vozilom sploh ni prišlo do trčenja. Zato toženec ne more odgovarjati za škodo, ki jo je utrpel tožnik na svojem vozilu. Pomanjkljivost v postopku pa je podana zato, ker sodišče ni ugotovilo, ali ni morda dobil tožnik škodo povrnjeno od svoje zavarovalnice. Če jo je, bo prejel dvakratno plačilo za isto škodo. Do dvakratnega povračila iste škode pa ne more biti upravičen. Reviziji naj se zato ugodi, izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne v ponovno sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da tožena stranka v pretežni meri izpodbija dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Zato naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Z revizijskimi trditvami, da ni bilo ugotovljeno, pri kateri zavarovalnici je imel tožnik zavarovano svoje vozilo in da zato obstaja možnost, da bo tožnik prišel do dvakratnega poplačila iste škode, ki jih toženec sicer opredeljuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se v resnici izpodbija v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Odločitev obeh sodišč o (so)odgovornosti pravdnih strank (tožnika 20%, toženca pa 80%) za škodo, ki je nastala pri nesreči, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila, pa je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev obeh sodišč v skladu z določbo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in tedaj materialnopravno pravilna. Toženec v revizijskem postopku vztraja pri pravnem stališču, da za škodo, ki jo je na svojem vozilu utrpel tožnik, ne more biti odgovoren zato, ker med njegovim in tožnikovim vozilom ni prišlo do nobenega neposrednega stika (trčenja). Tako pravno stališče pa ni pravilno.

Eden od elementov splošnega civilnega delikta je tudi vzročna zveza. O njej govorimo takrat, ko se vprašujemo, ali je določeni dogodek (škodno dejanje) povzročil, imel za posledico neki drug dogodek, oziroma stanje, to je pravno priznano škodo.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je glavni vzrok za to, da je prišlo do nesreče, v kateri je bilo udeleženih več vozil, v tem, da je toženčevo vozilo zapeljalo na nasprotni vozni pas in s tem zaprlo pot motornim vozilom, ki so vozila po tem voznem pasu. Zaradi take vožnje toženčevega vozila je nastala kritična situacija, ki se je razpletla tako, da je kombi, ki je pripeljal toženčevemu vozilu nasproti, trčil v toženčev tovornjak, tožnikovo vozilo, ki je pripeljalo za kombijem, pa v kombi. Vzročna zveza med vožnjo toženčevega tovornjaka in trčenjem vseh treh vozil je tedaj brez dvoma podana.

Iz ugotovitev obeh sodišč pa še izhaja, da tudi tožnik ni vozil z zadostno stopnjo previdnosti, saj ni spoštoval pravil o varnostni razdalji. Delni vzrok za to, da je na njegovem vozilu nastala škoda, je zato tudi na njegovi strani. Ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov s strani voznika toženčevega tovornjaka (zaradi prehitre vožnje je zapeljal na nasprotni vozni pas) in s strani tožnika (za kombijem je vozil v prekratki varnostni razdalji) sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odločili, da je krivda za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, obojestranska, in da znaša stopnja krivde voznika toženčevega tovornjaka 80%, stopnja tožnikove krivde pa 20%.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, stroškov revizijskega postopka ni zaznamovala. Stroške revizijskega odgovora pa mora trpeti tožeča stranka sama. To pa zato, ker njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Stroškov, ki so nastali zaradi revizijskega odgovora, zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP/77).