Jedro

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine.

Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti.

Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni določena in se ne more upoštevati kot plačilo pri presoji odplačnosti skladno z Navodilom. V tem primeru bi se odškodnina za nadaljnje obdobje lahko upoštevala le, če bi jo toženka dejansko izplačevala.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v III. točki znesek 415,08 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 697,23 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

III.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice). Ugotovilo je, da je tožnica dejanska in zakonita lastnica nepremičnin parc. št. 796, 806, 810, 826 in 848, vse k. o. ... (I. točka izreka). Zahtevek glede nepremičnin parc. št. 129/1, 840/1, 840/2 in 2002, vse k. o. ..., je zavrnilo (II. točka izreka). Naknadno je izdalo še sklep o stroških postopka, v katerem je odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v obsegu 56 %, tožnica toženki v obsegu 44 % in naložilo tožnici povrnitev 415,08 EUR toženkinih stroškov postopka.

2.Toženka se je pritožila zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo lastninsko pravico toženke na petih nepremičninah (parc. št. 796, 806, 810, 826 in 848, vse k. o. ..., v nadaljevanju: sporne nepremičnine). Iz vsebine pritožbe je razvidno, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je na pritožbo odgovorila.

3.Obe pravdni stranki sta se pritožili zoper sklep o stroških postopka. Tožnica je odgovorila na toženkino pritožbo zoper sklep o stroških, toženka pa na tožničino pritožbo zoper sklep o stroških odgovora ni vložila.

4.Pritožba toženke zoper izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. Delno je utemeljena njena pritožba zoper izpodbijani sklep o stroških, medtem ko tožničina pritožba zoper ta sklep ni utemeljena.

Oris spora in presoja sodišča prve stopnje

5.V tem postopku je sporno, katera od pravdnih strank je v postopku lastninjenja zadružnih nepremičnin pridobila lastninsko pravico. Vtoževane nepremičnine, ki so vsa kmetijska zemljišča, so bile družbena lastnina, imetnik pravice uporabe na njih pa je bila toženka, ki jih je (oziroma zanjo njena pravna prednica) pridobila na različnih pravnih podlagah, nato pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica. Tožnica se sklicuje na lastninjenje po določbah Zakona o zadrugah (ZZad) in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), saj je ZLNDL subsidiarne narave, ki velja samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. Na podlagi drugega odstavka 74. člena ZZad v povezavi s 14. členom ZSKZ so kmetijska zemljišča, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve ZZad postale last Republike Slovenije in se prenesejo na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG). Kmetijska zemljišča, ki so jih zadruge pridobile odplačno, pa so postale zadružno premoženje skladno s prvim odstavkom 74. člena ZZad.

6.Tožnica je uveljavljala, da so bile vtoževane nepremičnine kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki jih je toženka pridobila na neodplačen način, zato je tožnica po drugem odstavku 74. členu ZZad v povezavi s 14. členom ZSKZ postala lastnica teh nepremičnin. Toženka pa je zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, saj so bivši lastniki za zemljišča pridobili nadomestna zemljišča ali ustrezno nadomestilo v denarju, kar izhaja že iz določitve odškodnin v arondacijskih odločbah ali kupnine v pogodbah, zato ni pomembna dejanska realizacija plačila odmene.

7.Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad ter upoštevalo, da je kriterij prehoda lastninske pravice na tožnico neodplačnost pravnih poslov, s katerimi je zadruga pridobila posamezno nepremičnino. Pri presoji tega kriterija se je oprlo na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju: Navodilo). Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo nepremičnine iz 1. do 3. točke prvega odstavka 5. člena (3. točka - nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti), za katere je organ, ki jih je podržavil oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena Navodila) in druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka prvega odstavka 5. člena Navodila). Neodplačnost pridobitve je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo postavljene sodne cenilke, ki je prometno vrednost nepremičnin ugotavljala z metodo upoštevanja 5-kratnika katastrskega dohodka.

8.Predmet tega postopka so nepremičnine, za katere so bile v arondacijskih odločbah ali pogodbah določene odškodnine v denarju ali pa v obliki nadomestnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pogodbeno določene odškodnine in če so te presegale prag 30 % prometne vrednosti nepremičnin, tožbeni zahtevek zavrnilo (kar velja za parc. št. 840/1, 840/2 in 2002, vse k. o. ...). Enako je storilo v primeru, ko je ugotovilo, da je bila na podlagi arondacijske odločbe izročena nadomestna nepremičnina, katero je toženka pridobila s pogodbo, zanjo pa se je toženka zavezala plačati odškodnino, ki je presegala omenjeni 30 % prag (kar velja za parc. št. 129/1 k. o. ...). Predmet pritožbenega postopka pa je preostalih pet nepremičnin, za katere toženka ni dokazala, da je bila razlaščencem izročena druga enakovredna nepremičnina, znesek odškodnin v 10 letih pa ni dosegel omenjenega 30 % praga prometne vrednosti razlaščenih nepremičnin.

Presoja tožničine pritožbe zoper ugodilni del sodbe

9.Sporne nepremičnine je toženka pridobila s pogodbami, v katerih je bilo določeno, da prejšnji lastnik odstopi konkretno določeno nepremičnino toženki, ta pa se je obvezala dati in prepustiti sopogodbeniku navedeni parceli kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo parcelo v isti katarski občini, katere lega se bo določila

sporazumno

(točka III. pogodb). Določeno je bilo, da sopogodbenik dobi oziroma sme zahtevati takšno nepremičnino od toženke čez 10 let od dneva sklenitve pogodbe (IV. točka pogodb). Za otišlo posest pa se je toženka obvezala plačati svojemu sopogodbeniku letno odškodnino v določeni višini, vse dotlej, dokler ne bo izvršena III. točka pogodbe.

10.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da so imeli udeleženci pravnih poslov, prejšnji lastniki zemljišč, na podlagi citiranih določil pogodb pravico in možnost od pridobiteljev zemljišč zahtevati izpolnitev pogodb, torej izročitev primernih nepremičnin.

Glede na vsebino III. točke pogodb, s katerimi je toženka pridobila sporne nepremičnine, prejšnji lastniki neposredno na podlagi teh pogodb niso mogli zahtevati izročitve nadomestne nepremičnine.

Pogodbe so namreč predvidevale sklenitev (dodatnega) sporazuma, v katerem bi pogodbeni stranki določili nadomestno nepremičnino. Toženka sklenitve sporazumov, predvidenih v III. točki pogodb ni ne zatrjevala in ne dokazala (trditveno in dokazno breme, da je bil takšen sporazum dejansko sklenjen, je bilo na njeni strani).

11.V zvezi s presojo odplačnosti se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VSRS II Ips 198/2013 z dne 30. 7. 2015, ki je bil izdan v postopku po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato ne gre za primerljivo zadevo.

Stališča navedenega sklepa, da se odplačnost presoja v sklenitveni, in ne v izpolnitveni fazi in da je zaključek o odplačni pogodbi mogoč že, če se stranka v zameno za nepremičnino zaveže dati neko odmeno, ne glede na njeno višino in ne glede na to, ali je svojo obveznost izpolnila, v tej zadevi ni mogoče upoštevati že iz razloga, ker je skladno z Navodilom višina nadomestila (tj. nadomestila nad 30 % tedanje vrednosti nepremičnine) odločilno dejstvo.

V postopkih po 74. členu ZZad mora namreč toženka upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine.

V zadevah po 73. členu ZDen kriteriji odplačnosti niso določeni in je sodna praksa zavzela stališče, da pri presoji odplačnosti ni mogoče smiselno uporabiti kriterijev, določenih glede odmen, plačanih denacionalizacijskim upravičencem (72. in 90. člen ZDen).

Drugače velja v konkretnem primeru, ko so kriteriji odplačnosti po 74. členu ZZad določeni v Navodilu. V tem postopku je tako bistveno ne le, ali se je toženka zavezala dati neko odmeno (kot v zadevah po 73. členu ZDen), ampak, ali je toženka dala ustrezno odmeno.

Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti.

12.V situaciji, ko v pogodbi nadomestna nepremičnina ni bila določena, ni mogoče ugotoviti pravno pomembnega dejstva, in sicer vrednosti nadomestne nepremičnine, ter posledično ne presoditi odplačnosti posamezne pogodbe v tem delu.

Pritožbeno sklepanje, da že pogodbena določba, da bo sopogodbenik dobil drugo, kvalitetno in vrednostno odgovarjajoče zemljišče, predstavlja enakovredno dajatev, enakovredna dajatev pa seveda presega 30 % prag za opredelitev pogodbe kot odplačne, po mnenju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo.

Postavilo bi namreč v boljši položaj zavezance, katerih pogodbena zaveza ni bila določno opredeljena v primerjavi z zavezanci, ki so bili zavezani izročiti določeno nepremičnino ali plačati določeno odškodnino.

Pri prvih bi se namreč po razlogovanju toženke vedno štelo, da je pogodba odplačna, medtem ko bi se pri drugih ugotavljalo, ali je pogodbena zaveza zavezancev dosegala omenjeni prag 30 % prometne vrednosti pridobljenih nepremičnin.

Takšno razlogovanje tudi ni v skladu z namenom 74. člena ZZad, da zadružno premoženje postanejo nepremičnine, za katere so zadruge dale

ustrezno

nadomestilo. Nasprotno argumentiranje bi pomenilo, da bi zadruge prišle do lastnega premoženja na račun družbenega premoženja in bi bile potemtakem obogatene na račun nekoga drugega.

5

Ravno tako ni v skladu z Navodilom, ker ne omogoča presoje, ali je bil dosežen prag 30 % takratne vrednost nepremičnine.

13.Četudi se sodišče prve stopnje do stališč toženke v tem delu ni izrecno opredelilo, je logično, da nedoločene obveznosti toženke ni upoštevalo kot dogovorjene odmene; in ker odmena (nadomestna nepremičnina) v pogodbi ni bila določena, ampak je bila predvidena sklenitev sporazuma (katerega pa toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala) tudi ni moglo presojati, ali je odmena vrednostno dosegala prag 30 % prometne vrednosti pridobljene nepremičnine.

Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zato ni utemeljen. Pogodbena določba, na katero se sklicuje pritožba, sama po sebi ni pravno odločilno dejstvo, ker ne zadošča za pridobitev nadomestne nepremičnine in tudi ne omogoča presoje odplačnosti skladno z Navodilom (upoštevaje kriterij 30 % takratne vrednosti nepremičnine). S tem, ko se do nje sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz istega razloga tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pri nekaterih parcelah omenilo nadomestna zemljišča (pri parc. št. 806 in 848, obe k. o. ...), pri drugih pa ne (parc. št. 796, 810 in 826, vse k. o. ...) oziroma ker je uporabilo različne argumente pri parcelah, pri katerih je omenilo določilo o nadomestnih nepremičninah. Ker v sklenitveni fazi v konkretnem primeru pogodbe niso določale nadomestnega zemljišča, sklenitve sporazumov po III. točki pogodbe pa toženka ni zatrjevala, opredelitev sodišča prve stopnje, da ni dokazov o izročenem drugem (nadomestnem) zemljišču, ni v nasprotju s stališčem iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženki ni treba dokazovati tudi dejanskega izplačila odškodnine razlaščencem. To namreč lahko velja samo v primeru, če je bil sklenjen tudi sporazum po III. točki pogodbe, česar pa toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri vrednotenju denarnih odškodnin (ki je lastnikom pripadala do prejema drugih, še ne določenih nadomestnih nepremičnin) povsem napačno ocenilo čas prejemanja odškodnin, in sicer ga je omejilo na 10 let. V IV. točki vsake pogodbe je bilo določeno, da nadomestno parcelo sopogodbenik dobi oziroma sme zahtevati čez 10 let od dneva sklenitve te pogodbe. Toženka se je v IV. točki vsake pogodbe obvezala plačati sopogodbeniku določeno letno odškodnino, vse dotlej, dokler ne bo izvršena pogodba pod točko III. Skladno s IV. točko pogodbe, da nadomestno nepremičnino sopogodbenik dobi oziroma sme zahtevati šele čez 10 let, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zavezo toženke za plačilo letne odškodnine za čas 10 let. Po preteku tega časa ("čez 10 let") bi morala toženka izročiti sopogodbeniku nadomestno nepremičnino, ki bi jo sporazumno določili, obveza plačevanja letne odškodnine pa bi prenehala. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni določena in se ne more upoštevati kot plačilo pri presoji odplačnosti skladno z Navodilom. V tem primeru bi se odškodnina za nadaljnje obdobje lahko upoštevala le, če bi jo toženka dejansko izplačevala, česar pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala. Slednjega v pritožbi toženka tudi ne prereka. Pritožbeni očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja tudi v tem delu ni utemeljen.

15.Pogodbeno predvideno nadomestilo (v obliki odškodnine ali druge nepremičnine) se torej lahko upošteva samo tedaj in toliko, kolikor je v pogodbi tudi določeno. V sklenitveni fazi nedoločena odmena (nedoločena nadomestna nepremičnina ali nedoločeno trajanje izplačila odškodnine po preteku 10 let) pa presoje odplačnosti, kot je opredeljena v Navodilu, ne omogoča.

16.Res je sodišče prve stopnje pri parc. št. 826 k. o. ... navedlo, da je lastnik prejel odškodnino v znesku 500 din, kar predstavlja le letni znesek odškodnine, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Vendar je sodišče prve stopnje navedlo vrednost zemljišča v kritičnem času (28.707 din) in znesek 10-letnih odškodnin (5.000 din) ne dosega 30 % prometne vrednosti prenesene nepremičnine (30 % od 28.707 din je 8.612,10 din). Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

17.Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zoper izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbah pravdnih strank zoper sklep o stroških postopka

18.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sklep preuranjen. Sodišče ima sicer možnost, da v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, ter se v takem primeru sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP). Ni pa to nujno, saj lahko sodišče prve stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odloči hkrati s sodbo. ZPP ne izključuje, da to lahko sodišče prve stopnje stori tudi pozneje, pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari, kar je situacija v konkretnem primeru.

19.O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo glede na delni uspeh strank, skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev lastninske pravice na devetih nepremičninah, s svojim zahtevkom pa je uspela glede pet nepremičnin, je štelo, da je tožnica uspela v 5/9 oziroma 56 %, toženka pa v 4/9 oziroma 44 %.

20.Obe pravdni stranki v pritožbah navajata, da je tak pristop napačen in da bi bilo treba upoštevati vrednosti posameznih nepremičnin po množičnem vrednotenju nepremičnin Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS), ne pa zgolj število parcel.

21.Vendar pritožbi spregledata, da je bila vrednost spora določena skupno za celotni tožbeni zahtevek in ne ločeno za posamezne nepremičnine. Četudi je vrednost spora tožnica v tožbi ocenila na podlagi uradnih podatkov portala GURS, se je ta vrednost s časom spreminjala, vrednost posameznih nepremičnin pa v tem postopku ni bila opredeljena (ampak le skupna vrednost spora). Procentualni izračun glede na vrednost posameznih nepremičnin, za kar se v pritožbi zavzemata obe stranki, tako ni mogoč, saj v postopku pred sodiščem vrednost posameznih nepremičnin ni bila znana in tak izračun ni bil preverljiv.

22.Tožničino sklicevanje, da sodišče običajno delež uspeha pravdnih strank ugotovi s primerjavo celotnega prisojenega zneska iz zahtevanega zneska, kot npr. sklep VSL III Cp 761/2024, ni utemeljeno. Zadeve, kjer je predmet tožbenega zahtevka denarni zahtevek in je zato mogoče upoštevati prisojeni znesek glede na zahtevani znesek, niso primerljive. V tem postopku namreč ne gre za prisojo denarnega zneska, ampak za odločitev o ugotovitvi lastninske pravice na posameznih nepremičninah v primerjavi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice na več nepremičninah, ki v postopku pred sodiščem niso bile opredeljene ne po vrednosti, ne po površini in ne sedanji namenski rabi (v času pridobitve s strani toženke pa so bila vsa kmetijska zemljišča). Za potrebe odločitve o povračilu pravdnih stroškov po načelu uspeha sodišče prve stopnje ni dolžno samo ugotavljati (sedanje) vrednosti posameznih nepremičnin po množičnem vrednotenju nepremičnin GURS. Glede na to je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo število nepremičnin, glede katerih je vsaka stranka v postopku uspela.

23.Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na upoštevanje vrednosti izpodbijanega dela sodbe 15.193,18 EUR pri odmeri sodne takse za njeno pritožbo zoper sodbo, saj je ta temeljila na enostranski opredelitvi vrednosti izpodbijanega dela sodbe v toženkini pritožbi zoper sodbo. Tako opredeljena vrednost izpodbijanega dela sodbe, s katerim je tožnica uspela, je tudi v popolnem nasprotju s tožničinimi navedbami v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom glede nepremičnin v vrednosti 126.120,00 EUR, toženka pa 22.420,00 EUR. Četudi to drži, vrednosti posameznih nepremičnin v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni opredelila, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so prepozne.

24.V zadevi VSL II Cp 1283/2023, kjer je ravno tako šlo za ugotovitev lastninske pravice, je pritožbeno sodišče upoštevalo približno polovičen uspeh tožnika, ne da bi ugotavljalo vrednost dela nepremičnin, s katerimi je tožnik uspel, odločilo pa, da vsaka stranka krije stroške svojega pooblaščenca, toženka pa je dolžna tožniku povrniti polovico stroškov, ki so mu nastali s sodno takso ter izvedencema. Rezultat izpodbijanega sklepa je podoben, saj je upoštevano, da je imela toženka zaradi kritja stroškov sodne cenilke višje stroške postopka.

25.Utemeljeno pa toženka graja odmero pravnih stroškov toženke v delu, ki se nanaša na narok 6. 9. 2022, ker naj ne bi šlo za prvi narok. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, da 8. 3. 2022 prvi narok ni bil opravljen, ampak je bil preložen na 6. 9. 2022. Dne 6. 9. 2022 je bil torej prvi narok, zato je treba toženki priznati priglašenih 1.200 točk. Glede naroka 8. 3. 2022 pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 300 točk, le nadaljnja pripomba, da bi ji pripadali stroški v višini 1.200 točk, je odveč. Ker je enako napako naredilo sodišče prve stopnje tudi pri odmeri tožničinih stroškov, je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava (Odvetniške tarife), ki ga preizkuša po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) tožnici za narok 8. 3. 2022 priznalo 300 točk (25 %, ker se narok ni opravil, ampak je bil preložen), za narok 6. 9. 2022 pa priglašenih 1.200 točk (prvi narok).

26.V okviru pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno odmerilo višino materialnih stroškov obeh pravdnih strank. Pravilno je priznalo 2 % materialnih stroškov od nagrade do 1.000 točk (20 točk), nadaljnji 1 % materialnih stroškov pa se mora priznati od celotne preostale odmerjene nagrade (nad 1.000 točk) in ne samo od 200 točk, kot je to nerazumljivo storilo sodišče prve stopnje.

27.Pravilno odmerjeni pravdni stroški tožnice tako znašajo: 4.000 točk za sestavo vlog (obrazloženo v 2. točki izpodbijanega sklepa), 300 točk za narok 8. 3. 2022, 1.200 točk za narok 6. 9. 2022 in 600 točk za narok 12. 3. 2024, skupaj 6.100 točk. Materialni stroški tožnice pa znašajo 2 % od 1.000 točk (20 točk) in 1 % od 5.100 točk (51 točk). Skupaj znašajo pravdni stroški tožnice 6.171 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.702,60 EUR. Upoštevajoč 56 % uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povračila 2.073,46 EUR pravdnih stroškov.

28.Pravilno odmerjeni pravdni stroški toženke pa znašajo: 3.850 točk za sestavo vlog, 300 točk za narok 8. 3. 2022, 1.200 točk za narok 6. 9. 2022, 600 točk za narok 12. 3. 2024 in odsotnost iz pisarne 240 točk, skupaj 6.190 točk. Materialni stroški toženke pa znašajo 2 % od 1.000 točk (20 točk) in 1 % od 5.190 točk (51,9 točk). Skupaj znaša nagrada pooblaščenca toženke 6.261,90 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.757,14 EUR. K temu je treba prišteti 22 % DDV (826,57 EUR), potne stroške 118,82 EUR (obrazložitev v 8. točki izpodbijanega sklepa) in 1.594,49 EUR stroškov sodne cenilke. Skupaj znašajo pravdni stroški toženke 6.297,02 EUR. Upoštevajoč 44 % uspeh v pravdi je toženka upravičena do povračila 2.770,69 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnica povrniti toženki 697,23 EUR pravdnih stroškov.

29.Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki spremenilo tako, da je znesek 415,08 EUR nadomestilo z zneskom 697,23 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Izrek o deležu povračila pravdnih stroškov (I. in II. točka izpodbijanega sklepa) je glede na dejstvo, da je sodišče v III. točki tudi že odločilo o pravdnih stroških, sicer odveč. Ker pa je ta delež pravilen, pritožbeno sodišče v ta del izpodbijanega sklepa ni posegalo.

Glede stroškov pritožbenega postopka

30.Pritožbeno sodišče je glede stroškov pritožbenega postopka odločilo skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. in 155. členom ZPP.

31.Toženka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, tožničin skromen odgovor pa ni pripomogel k pritožbeni odločitvi in takšen, kot je bil vložen, za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato pravdni stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške v zvezi s toženkino pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

32.S pritožbo zoper izpodbijani sklep tožnica ni uspela, toženka pa je uspela samo v sorazmerno majhnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije tudi svoje stroške v zvezi s pritožbama zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Tako tudi sodba VSL II Cp 43/2013 z dne 15. 5. 2013.

2Prim. sklep VSRS II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015, 11. točka obrazložitve.

3Tako odločbe VSRS II Ips 198/2013 z dne 30. 7. 2015 , II Ips 291/2002 z dne 19. 2. 2003 in II Ips 294/2002 z dne 19. 2. 2003.

4Enako tudi po 72. in 90. členu ZDen.

5Tako sodba in sklep VSL I Cp 1738/2020 z dne 4. 11. 2020.

6Tako kot je splošno pravilo, da mora toženka dokazati, da je za prejeto nepremičnino plačala določeno odškodnino ali dala določeno nepremičnino, in da je to presegalo 30 % takratne vrednosti nepremičnine (prim. sodbo VSRS II Ips 188/2017 z dne 23. 11. 2017).