Jedro

Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP).

Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka.

Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeča stranka in je na podlagi ZGJS v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico. Tožena stranka pravice uporabe in posesti ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno.

Prvostopno sodišče ni kršilo določb 33., 67. in 69. člena Ustave RS, saj v konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek. Toženi stranki lastninska pravica ni bila odvzeta, saj nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 931,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka lastnica v I. točki izreka navedenih nepremičnin. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji v plačilo naloži pravdne stroške, oziroma podrejeno, da s sklepom razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo več kršitev Ustave RS. Prvi sklop kršitev se nanaša na ustavna določila 22., 23. in 25. člena. Ta ustavna določila so bila prekršena z nepravilnim postopanjem sodišča v zvezi z vročanjem izvedenskega mnenja, ki pooblaščencu tožene stranke ni bilo vročeno osebno, kot to določajo pravila ZPP in kot je v zvezi s tem vprašanjem veljavna sodna praksa (pritožba se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 877/2017 z dne 26. 10. 2017), temveč je bila sodna pošiljka, ki je vsebovala izvedensko mnenje, toženi stranki vročena na način, da je bila puščena v poštnem predalu pooblaščenca tožene stranke. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče toženi stranki odvzelo možnost izrabe učinkovitega pravnega sredstva zoper zanjo neugodno izvedensko mnenje. Ker poštna pošiljka z izvedenskim mnenjem ter opozorilom v smislu 286. člena ZPP in 15 dnevnim rokom za pripombe ni bila vročena osebno ne pooblaščencu ne toženi stranki, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Drugi sklop kršitev se nanaša na kršenje ustavnih določil, ki zagotavljajo pravico do zasebne lastnine in varstvo zasebne lastnine. V konkretnem primeru je tožeča stranka dosegla razlastitev tožene stranke na način, ki je nepravilen in nezakonit ter v nasprotju z Ustavo RS in veljavno zakonodajo, brez da bi se toženi stranki priznala pravica do nadomestila ali odškodnine.

Tožena stranka je večkrat opozorila, da poteka na Okrajnem sodišču v Ljubljani več nepravdnih postopkov zaradi ugotovitve pripadajočih zemljišč, ki so jih sprožili etažni lastniki. V teh postopkih se rešuje istovrstno pravno vprašanje, torej vprašanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, zaradi česar je podana litispendenca, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče postopek prekiniti ter počakati na pravno rešitev Okrajnega sodišča v Ljubljani.

Izpodbijane sodbe tudi ni moč preizkusiti, saj sodba v določenih odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, glede določenih odločilnih dejstev pa je nasprotje med razlogi sodbe in dokaznimi listinami v spisu. Tako sodba na primer sploh ni odgovorila na ugovore tožene stranke, zakaj sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, v konkretni zadevi ni uporabljiva. Ni se izreklo glede ugovorov tožene stranke o nezakoniti razlastitvi niti o tem, da je eno izmed cest (sklop A. cesta) tožena stranka zgradila sama. Poleg tega pa je v spisu več dokaznih listin, ki dokazujejo nezakonito postopanje tožeče stranke v smeri dejanskega razlaščanja, brez ugotavljanja javnega interesa, brez izvedbe postopkov razlastitve in brez odmene v nadomestilu. Nepremičnine tudi niso kategorizirane kot javne cestne površine. Poleg tega se za sklop nepremičnin „med stanovanjskimi bloki“ v sodnem spisu izvedenska mnenja izvedencev urbanistov, ki ugotavljajo, da v primeru teh nepremičnin ne gre za javne ceste, kar je diametralno nasprotno stališče od izvedenca, ki ga je sodišče angažiralo v tem postopku.

Glede zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka navaja, da je v postopku izkazala, kako je skupaj s pravnimi predniki pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tožena stranka je skupaj s pravnimi predniki v sistemu družbene lastnine pridobila pravico uporabe na vseh spornih nepremičninah, pri čemer je vse sporne nepremičnine imela v svoji posesti in dejanski uporabi in jih je uporabljala za izvajanje svoje poslovne dejavnosti. Pravica uporabe je bila v korist tožene stranke v zemljiški knjigi vknjižena v letu 1992. Zakon o gospodarskih javnih službah2 je urejal pravno in dejansko stanje ter lastninjenje infrastrukturnih objektov šele na dan 2. 7. 1993. V skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini3 se je pravica uporabe tožene stranke vknjižila kot njena lastninska pravica na vseh spornih nepremičninah, pri čemer nekatere od sedaj vtoževanih nepremičnin niti leta 1992 niti leta 1993 ali leta 1997 še niso obstajale. Vse sporne nepremičnine v letu 1993 niti niso bile del javne cestne infrastrukture, predvsem to velja za sklop parcel „med stanovanjskimi bloki“ ter sklop nepremičnin „na ovinku ob javni cesti“, tretji sklop parcel „A. cesta“ pa je tožena stranka s pravnimi predniki zgradila sama. Po oceni tožene stranke je bistvenega in odločilnega pomena, kako in na kakšen način ter po kakšnem postopku so določene nepremičnine do uveljavitve ZGJS sploh prešle v uporabo kot ceste in postale del infrastrukture. Tudi v času do uveljavitve ZGJS je veljala zakonodaja, ki je predpisovala natančen postopek prisilnega prehoda in pravice uporabe nepremičnega premoženja iz zasebne v javno sfero. Tožena stranka poleg tega, da spornih nepremičnin nikoli in z nobenim pravnim aktom ni razglasila za javno dobro, tudi v zvezi s spornimi nepremičninami nikoli ni izvedla nobenega postopka za ugotovitev splošnega interesa, niti ni izvedla predpisanega postopka prenosa nepremičnin iz družbenih sredstev tožene stranke ali njene pravne prednice v svoja lastna družbena sredstva, prav tako spornih nepremičnin pogodbeno ni pridobila od tožene stranke. Tudi če se je po nekaterih spornih nepremičninah vozilo in hodilo ter so jih lahko uporabljali vsi, ne moremo govoriti o zakonitem prenosu pravice uporabe oziroma lastninske pravice niti ne o originarnem načinu pridobitve lastninske pravice.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. V pritožbi tožena stranka v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se nanje tudi sklicuje.

6. Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave RS.

7. Na podlagi 142. člena ZPP so pisanja, ki so vročajo osebno, tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona ter vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan. Druga pisanja se vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost. Slednje pride v poštev zlasti, če so pisanju priložene kakšne pomembne listine v izvirniku, ali zaradi zagotovitve pisemske tajnosti ali na primer pri vročanju vloge nasprotni stranki, ki mora nanjo odgovoriti v prekluzivnem roku.

8. V konkretnem primeru je bilo toženi stranki v skladu z ZPP izvedensko mnenje z dopisom, s katerim je bila pozvana, da lahko poda izjavo v roku 15 dni in z opozorilom na posledice prepozne vloge po 286.a členu ZPP, vročeno 10. 7. 2022, dejansko pa naj bi ga prejela 14. 7. 2020. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (2. odstavek 110. člena ZPP).

9. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 877/2017 z dne 26. 10. 2017 z navedeno zadevo ni primerljiv, saj se nanaša na odgovor na tožbo v sporu majhne vrednosti, od vročitve katerega začne teči osemdnevni prekluznivni rok za odgovor na navedbe nasprotne stranke.

10. Najpomembnejša procesna posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Dva spora sta identična, kadar je podana subjektivna istovetnost (istovetnost strank) in objektivna istovetnost (istovetnost zahtevka/predloga). Objektivne meje pravnomočnosti se vežejo na dejansko stanje ob zaključku obravnavanja na prvi stopnji.

11. Za del istih nepremičnin potekata dve sodni zadevi in sicer obravnavana, ki je po naravi pravdna in se glasi na zahtevek za ugotovitev lastnine, druga pa je nepravdna, kjer teče postopek zaradi ugotovitve pripadajočega zemljiška k stavbi (zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 50/2012). V slednji zadevi je bil predlagatelj Stanovanjski sklad RS, ki je zoper nasprotnega udeleženca B., d. d. (toženo stranko v tem postopku), ob udeležbi udeležencev Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu D64, Ljubljana, C. d. d., Mestne občine Ljubljana (tožeče stranke v tem postopku) ter Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu D66, Ljubljana, vložil predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb z naslovom D64, Ljubljana in D66, Ljubljana, oziroma, da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb z naslovom D64 in D66 v Ljubljani, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka.

12. Tožeča stranka v pravdi zatrjuje, da je vknjižba tožene stranke v zemljiški knjigi pri v I. točki izreka navedenih nepremičninah (v nadaljevanju sporne nepremičnine) materialnopravno napačna ter ne odraža dejanskega lastništva nepremičnin. Trdi, da ima na nepremičninah, ki po njenem mnenju predstavljajo sestavne dele občinskih javnih cest, lastninsko pravico, ki jo je na podlagi 76. člena ZGJS originarno pridobila na dan njegove uveljavitve, to je 2. 7. 1993. 13. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da nepremičnine nikoli niso bile opredeljene kot javne ceste, da tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki nikoli niso izvedli razlastitvenega postopka v zvezi s spornimi nepremičninami ter da nepremičnine niso bile zabeležene kot del premoženja osnovnih sredstev organizacije, skladno s 3. členom Zakona o cestah.

14. Tožena stranka je obstoj lastninske pravice na nepremičninah utemeljevala na pravno poslovni podlagi, in sicer naj bi lastninsko pravico na nepremičninah pridobila na podlagi kupne pogodbe z dne 4. 10. 1948, ki je bila sklenjena med A. A. in Direkcijo za elektroindustrijo, ter da je bila od takrat naprej ekonomski in pravni lastnik spornih nepremičnin.

15. Sporne nepremičnine so bile na podlagi kupne pogodbe z dne 4. 10. 1948 prenesene na splošno ljudsko premoženje, ki ga je upravljala glavna Direkcija za elektroindustrijo. Splošno ljudsko premoženje pa predstavlja predhodnika kasnejše družbene lastnine. V upravljanje pravnega prednika tožene stranke so bile nato sporne nepremičnine neodplačno prenesene z listino Vlade LR Slovenije z dne 5. 6. 1952. Zmotna je zato navedba tožene stranke, da je tožena stranka oziroma njen pravni prednik pridobil nepremičnine odplačno.

16. Pravna prednica tožene stranke oziroma tožena stranka torej ni pridobila spornih nepremičnin oziroma vlagala v te nepremičnine z izgraditvijo ceste na lastninsko pravni podlagi, temveč je šlo za družbeno lastnino oziroma njeno vlaganje. Tožena stranka se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica spornih nepremičnin na podlagi 3. člena ZLNDL.

17. Preoblikovanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije prej družbenega premoženja in so pričeli veljati postopoma. V letu 1993 je zakonodajalec sprejel ZGJS in z njim uredil lastninjenje infrastrukturnih komunalnih objektov in naprav, namenjenih izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena. Sklepno pa je leta 1997 sprejel ZLNDL po katerem so se lastninila zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja po drugih zakonih4. ZLNDL je torej omogočal šele nekakšno subsidiarno možnost lastninjenja.

18. Med pravdnima strankama ni sporna izgradnja cest oziroma dejstvo, da na spornih nepremičninah potekajo ceste. Med njima je bilo sporno odločilno vprašanje5, ali so bile ob uveljavitvi ZGJS na spornih nepremičninah že zgrajene ceste, in ali so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino in je tožeča stranka na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico na izviren način na podlagi 76. člena ZGJS.

19. Ker je bilo pri odgovoru na to vprašanje potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče samo ne razpolaga, je prvo sodišče pravilno postavilo izvedenca ter na izvedeniško mnenje tudi pravilno oprlo odločitev. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak tudi določeno strokovno avtonomijo. Mnenja izvedencev iz drugih postopkov v tem postopku ne morejo biti dokazno sredstvo, temveč se upoštevajo le kot navedbe strank.

20. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za gradbeništvo, arhitekturo in urbanizem dr. B. B. jasno izhaja, da so bile sporne nepremičnine na dan ZGJS ceste kot del javne infrastrukture potrebne za zagotavljanje prometne ureditve naselje ter da so v naravi predstavljale sestavne dele cest, ki so bile zgrajene pred 2. 7. 1993 in so se štele za javne ceste in s tem za javne površine oziroma njihove dele, skladno s predpisi, ki so veljali do navedenega datuma, ter so bile namenjene splošni rabi. Izvedenec je tudi pojasnil, da so vse parcele deli cest, ki so nujne za vzpostavitev javne infrastrukture cestnoprometnega omrežja, in da bi imelo kakršnokoli omejevanje javne rabe na teh površinah negativne posledice za organizacijo prometa v naselju ter da so te ceste opredeljene v prostorskih aktih, ki so bili sprejeti pred presečnim datumom 2. 7. 1993 in po katerih je bila izvedena zazidava objektov soseske. Izvedeniško mnenje je jasno in razumljivo, zato ni bilo nobene potrebe po postavitvi novega izvedenca.

21. Tožena stranka pravice uporabe in posesti tako ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno. V splošno rabo pa so sproščena zemljišča, katere lahko v skladu z njihovo namembnostjo uporablja vsak.

22. Pravilno je stališče sodišče prve stopnje, da ni bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi ZGJS v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina financiranja nepremičnin za odločitev o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice, ni relevantna. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni bistvena okoliščina, da odločba o prenosu pravice uporabe ni bila izdana. Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeča stranka in je na podlagi ZGJS v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico.

23. Prvostopno sodišče tudi ni kršilo določb 33., 67. in 69. člena Ustave RS, saj v konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek. Toženi stranki lastninska pravica ni bila odvzeta, saj nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL. Pred tem je namreč lastninsko pravico pridobila tožeča stranka, ki se je olastninila na podlagi ZGJS. Razlastitev namreč pride v poštev le za tiste nepremičnine, ki niso bile v družbeni lastnini, kjer gre torej za lastninsko pravico fizičnih in pravnih oseb, v katero dejansko ni mogoče poseči brez ustreznega postopka in ustrezne odškodnine. Nasprotno pa gre v konkretnem primeru za spremembo družbene lastnine v zasebno in za določitev lastninske pravice po tako imenovanih privatizacijskih zakonih.

24. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 931,47 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZGJS. 3 V nadaljevanju ZLNDL. 4 Primerjaj VS RS sklep II Ips 302/2016 z dne 12. 4. 2018. 5 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2016 z dne 18. 4. 2018.