Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na obdolženčev vzorec obnašanja (zloraba alkohola, vztrajnost, brezobzirnost in predrznost) sklepalo, da ni moč računati na obdolženčevo sodelovanje v smislu preprečevanja ponovitvene nevarnosti z milejšim ukrepom. Takšen zaključek je pa še toliko bolj na mestu, ko pritožbeno sodišče na podlagi spisovnega gradiva zaključuje, da tudi ukrep prepovedi približevanja, na katerega kot zadostnega stavi pritožba, s strani obdolženca v preteklosti ni bil vedno brezpogojno spoštovan, saj mu je bil izdan plačilni nalog ravno zaradi prekrška po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, ker naj ne bi spoštoval izrečene mu prepovedi približevanja določeni osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za dva meseca, to je do vključno 5. 6. 2020, do 17.30 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi napačne uporabe materialnega prava (torej zaradi kršitve kazenskega zakona). Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, oziroma nadomesti z drugim milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dognalo ter ustrezno obrazložilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, pritožba problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ter zaključek o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. A po sodbi pritožbenega sodišča, neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, katere so tiste objektivne okoliščine, ki v povezavi z okoliščinami na strani obdolženca, kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Danosti teh okoliščin, opredeljenih v točki 11 pritožbeno izpodbijanega sklepa, pritožba ne problematizira. Ravno na podlagi teh pritožbeno neosporavanih okoliščinah, katere je sodišče prve stopnje tudi korektno ovrednotilo, pa je tudi po sodbi pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je na strani obdolženca podana nevarnost, da bi s kaznivimi dejanji, kakršnih je utemeljeno osumljen, tudi nadaljeval. Res je, da se obdolžencu očita, da naj bi očitana mu kazniva dejanja izvrševal ob zlorabi alkohola. Pritožnik ne pove, katera okoliščina je tista, ki bi v bodoče takšno zlorabo alkohola negirala, zaradi česar, da pri obdolžencu ni več nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Gotovo pa za pritožnika en sme biti vprašljivo stališče pritožbenega sodišča, da nagnjenosti k uživanju in zlorabi alkohola, kot se jo je na strani obdolženca opisovalo s strani v preiskavi zaslišanih prič, ni moč odvrniti v kratkem času, da gre torej za proces, ki zahteva čas in sodelovanje. Za pritožbeno sodišče tako ni dvoma v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec ponovitveno nevaren v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljena obdolženčeva ponovitvena nevarnost, pa je tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, ki je tudi po sodbi pritožbenega sodišča sorazmeren ukrep.

8. Sodišče prve stopnje je izpostavilo: - dalj časa trajajoče nasilje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, - intenziteto oziroma stopnjevanje nasilja, tako v vsebinskem smislu, kot pogostnosti izvajanja nasilja, - nasilje nad vsemi, s katerimi živi, - dejstvo, da je bil že obravnavan zaradi prekrškov zaradi nasilja, - dejstvo, da je bil obdolženec že spoznan za krivega kaznivega dejanja grožnje in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da lahko le najstrožji osebni omejevalni ukrep prepreči obdolženčevo nadaljnje nasilje.

9. Sodišče prve stopnje je ravno glede na obdolženčev vzorec obnašanja (zloraba alkohola, vztrajnost, brezobzirnost in predrznost) sklepalo, da ni moč računati na obdolženčevo sodelovanje v smislu preprečevanja ponovitvene nevarnosti z milejšim ukrepom. Takšen zaključek je pa še toliko bolj na mestu, ko pritožbeno sodišče na podlagi spisovnega gradiva (česar sodišče prve stopnje ne izpostavlja) zaključuje, da tudi ukrep prepovedi približevanja, na katerega kot zadostnega stavi pritožba, s strani obdolženca v preteklosti ni bil vedno brezpogojno spoštovan, saj mu je bil izdan plačilni nalog ravno zaradi prekrška po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ker naj ne bi spoštoval izrečene mu prepovedi približevanja določeni osebi (l. št. 57). Tako ni dvoma, da pritožbeno predlagani alternativni ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ni na mestu, kar pa seveda pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje tako o sorazmernosti uporabljenega ukrepa kot o njegovi neogibni potrebnosti, povsem utemeljen.

10. Končno pa ni moč slediti pritožbi niti v delu, ko ponuja zaključek, da bo z obdolženčevo odstranitvijo iz družinske skupnosti, s tem, ko mu bo izrečen pritožbeno predlagani ukrep, prenehala takšna skupnost in da zato sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem enakega kaznivega dejanja obdolženec ne bo mogel več ponoviti, torej kaznivega dejanja na škodo članov družinske skupnosti. Pritožbeno predlagan način reševanja oziroma preprečevanja ponovitvene nevarnosti ni sprejemljiv, sprejemljivo je edino obdolženčevo bivanje v priporu, saj bo le tako zagotovljena varnost potencialnih oškodovancev.

11. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.