Jedro

Predvsem zaradi moči udarca je obdolžencu mogoče očitati storitev kaznivega dejanja v krivdni obliki direktnega naklepa.

Izrek

Pritožba obdolženega D. P. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi D. P. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/I KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da je po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 51.855,00 SIT in plačati na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi D. P. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako smiselno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Ne drži namreč njegova trditev, da je oškodovanka ob različnih prilikah spreminjala svojo navedbo o tem na kakšen način je zadobila poškodbe, katere je, potrjene z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke, uvrstiti med lahko telesno poškodbo. Že pri prvem pregledu pri zdravniku je povedala, da jo je znana oseba udarila s pestjo v grodnico (list. št. 18 spisa), kar je potrdila tudi ob svojem zaslišanju na sodišču. Da je ta znana oseba prav obdolženi, pa ne izhaja le iz njenih navedb, ampak tudi izpovedi priče P. B., saj je ta potrdil fizični kontakt obdolženčeve roke in oškodovanke na mestu poškodovanja. Tega končno ne zanika niti pritožnik sam, trdi le, da ni šlo za udarec s pestjo. Z namenom, da razjasni povedane razlike je sodišče prve stopnje, povsem pravilno, angažiralo že omenjeno izvedenko sodnomedicinske stroke. Ta pa je bila v svojem mnenju jasna, ko je argumentirano pojasnila, da oškodovanka na način, kot trdi obdolženec ugotovljenih poškodb ni mogla zadobiti, jih je pa lahko na način, kot to trdi sama.

Oškodovanki je torej verjeti, tudi zato, ker je izvedenka praktično izključila možnost zadobitve poškodb v prometni nesreči. Da bi bila ta poškodovana ob kakšni drugi priliki, kot to meni pritožnik, pa v spisu ni podatkov, ne ponuja jih niti obdolženi, zaradi česar je to trditev šteti zgolj za z ničemer potrjeno ugibanje. To velja tudi ob dejstvu, da oškodovanka ni odšla k zdravniku takoj, kar je prepričljivo pojasnila, s čemer je bila seznanjena tudi izvedenka, katera povedanemu ni z ničemer oporekala.

Obdolžencu je storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje temu verjame, da je takrat ob hudo poškodovanem sinu preživljal težke trenutke, kar pa na njegovo prištevnost ni vplivalo. Dokaz za to je, da se takratnih dogodkov, kot to izhaja iz njegovega zagovora, dobro spominja in jih opisuje še danes, predvsem pa njegov takratni odnos do oškodovanke. Nanjo je bil zaradi zastoja na cesti, h kateremu je verjetno pripomogla jezen, kar pa ga ni opravičevalo, da se je loti s pestjo. Še več, udarec je bil močan, kar pomeni, da se je že zaradi tega zavedal možnosti, da jo poškoduje, kar je očitno tudi hotel. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje storil naklepno, tako drži. Čeprav na razsojo te zadeve nimajo direktnega vpliva, je potrebno odgovoriti vsaj še na nekaj navedb v pritožbi. Obdolženi P. namreč povsem napačno zahteva od sodišča odgovore na vprašanja, povezana z organizacijo zdravstvene službe in nudenjem pomoči poškodovanim na smučišču na R..

Sodišče za to ni pristojno, tako kot tudi ne za odločanje o tem, ali je morda še kdo drug takrat storil kakšno od kaznivih dejanj ali ne, saj je vezano zgolj na obtožbo upravičenega tožilca, katerih v zatrjevanem delu ni, ali pa vsaj niso združene s tem postopkom.

Povsem neumesne so nadaljnje obdolženčeve navedbe o nekakšnem takratnem nenavadnem stanju oškodovanke in "neumnostih", katere naj bi ta takrat zagrešila. Do prometnih nezgod, v katero se je ta takrat zapletla, prihaja, razumljivo pri tem pa je tudi, da je bila zaradi tega razburjena, morda, kot vse kaže do te mere, da ni pravočasno dojela, da je obdolženec razburjen zaradi poškodovanega otroka v rešilcu. Zato tudi, če se je o tem na glavni obravnavi razpravljalo, kar iz zapisnika ni razbrati, tudi te zadeve ne bi v ničemer spremnilo. Enaka je situacija tudi v zvezi z izostankom zaslišanja priče D.. Njegovega zaslišanja na glavni obravnavi ni predlagal nihče, pa tudi sicer k razjasnitvi zadeve ne bi pripomogel veliko, saj je iz izpovedi zaslišanih prič in zagovora obdolženca razvidno, da je na kraj dogodka prišel šele po prizadejanem udarcu.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je ta v celoti primerna, zlasti ob upoštevanju težav, s katerimi se je obdolženec takrat ubadal, zato ni videti potrebe po njeni spremembi v korist pritožnika.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.