Jedro

Če ZDen ureja tudi omejitve pri vračanju v naravi, ne gre za neupoštevanje prava EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 30.6.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 31.5.2002. Prvostopni organ je zavrnil zahtevo tožnika za vrnitev ene polovice nepremičnin parcelna številka 15 - sadovnjak in parcelna številka 16 - vinograd, ob podržavljenju vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku 74 k.o..., v last in posest. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik od leta 1960 avstrijski državljan, zato je potrebno upoštevati omejitve v določbi 3. odstavka 6. člena ZDen. Upravičenec (tožnik) kljub opozorilu, da zahtevek preoblikuje v odškodninski zahtevek, in na posledice, če tega ne bo storil, ni tako postopal. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Pritrjuje razlogom tožene stranke in zavrača tožbene ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava in o nedopustni diskriminaciji na podlagi državljanstva. Sklicuje se tudi na sodno prakso.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Poudarja, da je Republika Slovenija z dnem 1.1.2004 na podlagi pogodbe o pristopu k EU postala tudi polnopravna članica Evropske unije in s tem v celoti zavezana uporabljati pravo EU. V konkretnem primeru gre za nedopustno diskriminacijo na podlagi državljanstva, kar je v nasprotju s pogodbo. Sodišče Evropskih skupnosti gradi sodno prakso, ki sankcionira diskriminacijo na podlagi državljanstva. Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti v 12. (1) členu določa, da je prepovedana vsaka diskriminacija glede na državljanstvo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/06 in 26/07 - sklep US). V 1. odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (3. odstavek 66. člena ZDen).

V zadevi je sporno, ali je denacionalizacijski upravičenec (tožnik), ki je v času vračanja avstrijski državljan, upravičen do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 2. členu določa temeljno načelo, da ima vračanje v naravi pri denacionalizaciji prednost pred oškodovanjem v obliki odškodnine. Vendar pa je takšna vrnitev omejena z določbami, po katerih je v posameznih primerih možno denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi izključiti.

Po 3. odstavku 6. člena ZDen se izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, upoštevajo pri odreditvi denacionalizacije, ki jo zagotavlja ta zakon, razen če zakon ne določa drugače. Glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa - kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje - zakon, ki bi dajal tako materialno pravno podlago, še ni bil sprejet. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin tujim državljanom v naravi (3. odstavek 6. člena ZDen v zvezi z Ustavnim zakonom o spremembi 68. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 42/97, dalje Ustava 97). ZDen namreč ne moremo šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave, saj bi moral biti v skladu z 2. odstavkom istega člena Ustave (1997) in glede na načelo zakonitosti delovanja uprave sprejet z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev in izrecno določiti materialno podlago za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičnini na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožeče stranke o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Z včlanitvijo v EU s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red EU za področja, pri katerih je Republika Slovenija suverenost prenesla na Evropsko skupnost. Ta področja so določena v 2. členu PES. Med področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost v Evropsko skupnost, pa - kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje - ne spada denacionalizacija. ZDen ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, temveč ureja pod določenimi pogoji, predpisanimi v ZDen, poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina. Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti. Tožeča stranka zato neutemeljeno ugovarja, da njena pravica do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi temelji na določbah pravnega reda EU. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi I Up 482/2002 z dne 21.4.2005. Zato je neutemeljen tudi ugovor, da je povezovanje pravice do vrnitve nepremičnin v naravi z državljanskim statusom denacionalizacijskega upravičenca nedopustna diskriminacija na podlagi državljanstva. Pravica pridobivanja nepremičnin za tujce je glede pridobivanja nepremičnin lahko vezana na predpisane pogoje, načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati tako kot splošno in absolutno enakost vseh, ne glede na različne okoliščine, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj, ob zakonskih pogojih, ki pa do tujcev v primeru 68. člena Ustave (1997) in samega ZDen niso diskriminatorni.

Tožnik v pritožbi glede nepravilne uporabe materialnega prava ponavlja kot pritožbene ugovore, ugovore, ki jih je navajal že v upravnem sporu na prvi stopnji, pa jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zato njegovi ponovljeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu pa pritožba ne navaja.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.