Jedro

Tožnica v stanovanjski hiši, katere solastnica je, ne živi, saj se je po razvezi zaradi nevzdržnih razmer iz hiše izselila, obenem pa iz predloženega spisa izhaja podatek, da tožnica vlaga prošnjo za dodelitev BPP ravno zaradi delitve v zakonu pridobljenega premoženja, ki obsega stanovanjsko hišo. Tožena stranka izjeme, opredeljene v določbi 1. alineje prvega odstavka 19. čl. ZBPP, pri odločitvi ni upoštevala, po presoji sodišča pa v primeru ugotovitve, da prosilec v stanovanju ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani, navedeno lahko vpliva na odločitev o tej zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v A, Organa za brezplačno pravno pomoč št. ... z dne 11. 5. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku delitve premoženja. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno ugotoviti izpeljevanje pogoja določenega v prvem odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 in 50/04 - v nadaljevanju ZBPP), ter ugotoviti celoten finančni položaj oziroma mesečni povprečni dohodek prosilke in njene družine na družinskega člana, ki ne sme presegati višine minimalne plače, ki v času odločanja znaša bruto 117.500,00 STI (Ur. list RS, št. 70/2004). V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZBPP se ne glede na določbo zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač (trenutno 2,350.000,00 SIT). Prosilka je prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči priložila vse z zakonom zahtevane podatke in dokazila. Tako iz potrdila stalnega prebivališča z dne 23. 2. 2005 izhaja, da živi v gospodinjski skupnosti z sinom AA, roj. 8. 4. 1994, ki ga je po določbi 23. člena ZBPP šteti kot družinskega člana prosilke. V svoji izjavi o premoženjskem stanju pa je prosilka navedla tudi, da je solastnica stanovanjske hiše, v kateri sicer ne živi, saj v njej živita bivši mož in njegova mati. Po njeni oceni je hiša velika okrog 220 m2, temu pa je prišteti še 80 m2 veliko delavnico, kar je vse skupaj vredno okrog 23,000.000,00 SIT. Po prvi alinei drugega odstavka 19. člena ZBPP se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilka živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. Ker prosilka v navedeni stanovanjski hiši ne živi, je tožena stranka upoštevala le vrednost hiše in lastniško razmerje na navedeni nepremičnini. Tako glede na dejstvo, da je prosilka solastnica navedene hiše do 1/3 in glede na njeno vrednost 23,000.000,00 SIT, odpade na prosilko vrednost v višini okrog 7.600.000,00 SIT in znaša znesek na družinskega člana 3.800.000,00 SIT. Tožena stranka je na podlagi navedenih podatkov ugotovila, da premoženje prosilke in njenih družinskih članov znaša 3,800.00,00 SIT in tako presega znesek 20 minimalnih plač, zato se ji v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč ne odobri, zaradi česar je bila njena prošnja zavrnjena. Pri tem pa tožena stranka ni ugotavljala finančnega pogoja iz 13. člena ZBPP (mesečni povprečni dohodek na člana družine) in vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP, saj je za odobritev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati vse navedene pogoje kumulativno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila zakonska zveza z BB razvezana v letu 2004, zaradi nevzdržnih razmer pa se je tožnica skupaj z nedl. sinom odselila iz zadnjega skupnega bivališča v podnajemniško stanovanje. Da bi uredila premoženjska razmerja s svojim možem je pri toženi stranki zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je razen zgoraj navedenega solastnega deleža na stanovanjski hiši brez vrednega nepremičnega premoženja, njen mesečni dohodek pa znaša 98.743,60 SIT. Preživlja nedl. sina, mesečna najemnina za stanovanje pa znaša 36.000,00 SIT, plačuje pa tudi anuitete kredita, zaradi česar brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Meni, da tožena stranka ne bi smela v prošnji navedenega solastnega deleža na stanovanjski hiši upoštevati kot premoženja tožnice, saj z drugim njej lastnim stanovanjem ne razpolaga, iz navedene stanovanjske hiše pa se je morala zaradi nevzdržnih razmer odseliti. V tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma spremeni tako, da se njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi. Predlaga tudi povrnitev nastalih stroškov postopka in predlaga taksno oprostitev.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo navaja, da je finančni pogoj ocenila pravilno in v skladu z zakonom. Skladno z določbo 20. člena ZBPP se namreč izpolnjevanje finančnega pogoja ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine, če pa prosilec tega v svoji izjavi ne opredeli, ga je organ za brezplačno pravno pomoč dolžan pozvati k dopolnitvi vloge. V konkretnem primeru je tožnica v prošnji opredelila vrednost svojega premoženja in sicer je navajala, da je solastnica 1/3 stanovanjske hiše na naslovu B, v velikosti 10 x 13 m ki obsega dve etaži, k čemer spadajo še delavnice v velikosti 10 x 8 metrov. Pred 4 leti je bila navedena nepremičnina ocenjena na 22.900.000,00 SIT. Na to izjavo je organ za BPP oprl svojo odločitev. Ker torej iz navedene izhaja vrednost stanovanjske hiše, ki presega znesek v zakonu določenih minimalnih plač, je upoštevaje te navedbe tožena stranka upoštevala dejstvo, da prosilka v navedeni hiši ne živi, zato je bila upoštevana vrednost te hiše in solastniški delež prosilke. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja tudi, da se po prvi alinei drugega odstavka 19. člena ZBPP kot premoženje ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje in v katerem prosilec živi oziroma v njem ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Kot je prosilka navajala, je velikost stanovanjske hiše 220 m2, po Pavilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem pa znaša površinski normativ za dvočlansko družino nad 30 do 55 m2. Na podlagi tega bi organ za BPP lahko upošteval tudi izračun, ki ga uporablja pri ugotavljanju primernosti stanovanja. Tako gre ugotoviti, da znaša presežek površine stanovanja, ki pripada dvočlanski družini 165 m2. Ker znaša vrednost 1 m2 navedene hiše 104.090,90 SIT in ob upoštevanju presežka nad primernostjo stanovanja (165 m2), znaša vrednost hiše 17,175.000,00 SIT. Glede na 1/3 solastniški delež odpade na prosilko vrednost 5.724.999,99 SIT, kar prav tako presega cenzus iz 1. alinee drugega odstavka 19. člena ZBPP. Ker tako premoženje prosilke presega vrednost 20 minimalnih plač, saj je bila opredeljena vrednost stanovanjske hiše višja od navedenega zneska, je tožena stranka odločila, da prosilka finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Glede na določbo 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom. Skladno z določbo prvega odstavka 20.člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinski članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine, prošnji pa morajo biti predložene listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po tem zakonu in z njimi razpolaga prosilec (32. člen ZBPP). Vsebina prej navedenega obrazca je predpisana s Pravilnikom o obrazcu za prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in predložitev listin (Uradni list RS, št. 75/2001-v nadaljevanju Pravilnik). Navedeni Pravilnik določa, da se prošnja vloži na obrazcu ZBPP št. 1, ki je sestavni del tega pravilnika, sestavni del Pravilnika pa je tudi obrazec ZBPP št. 1a, podatki navedeni v rubriki 6 obrazca ZBPP št. 1 pa se dokazujejo z listinskimi dokazi. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica 23. 3. 2005 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj bi rada vložila tožbo oz. predlog za delitev premoženja ustvarjenega v zakonski skupnosti ter prošnji priložila prej navedene izpolnjene obrazce. Tako iz 2. točke tožničine izjave o premoženjskem stanju izhaja, da je solastnica stanovanjske hiše v izmeri 220 m2, vendar v hiši kjer živita bivši mož in njegova mati ne živi. Na podlagi navedene tožničine izjave, ki se nanaša na njeno premoženjsko stanje (solastništvo stanovanjske hiše), podano na obrazcu ZBPP št. 1 in obrazcu ZBPP št. 1/a, je tožena stranka sprejela sporno odločitev, da tožnica ne izpolnjuje t. i. finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je oprla na določbo 19. člena ZBPP. Določba prvega odstavka 19. člena ZBPP sicer določa, da se ne glede na določbe tega zakona (ki se nanašajo na izpolnjevanje finančnih pogojev) brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač, torej je podatek, ki med strankama upravnega spora ni sporen, da je tožnica solastnica prej navedene stanovanjske hiše, pri ugotavljanji izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 19. člena vsekakor potrebno upoštevati, vendar pri tem ni mogoče spregledati v 1 alinei istega člena opredeljene izjeme, da se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje, in v katerem prosilec živi, oziroma v njem ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v stanovanjski hiši, katere solastnica je, ne živi, saj se je po razvezi zaradi nevzdržnih razmer iz hiše izselila, obenem pa iz predloženega spisa izhaja tudi podatek, da tožnica vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ravno zaradi delitve v zakonu pridobljenega premoženja, ki obsega navedeno stanovanjsko hišo. Tožena stranka prej navedene izjeme, opredeljene v določbi prve alinee 19. člena ZBPP pri odločitvi ni upoštevala, po presoji sodišča pa v primeru ugotovitve, da prosilec v stanovanju ne živi iz razlogov ki niso na njegovi strani, navedeno lahko vpliva na odločitev v tej zadevi. To odločilno dejstvo je tožena stranka sicer pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora obrazložitev vsebovati sama odločba. Le v tem primeru je pristojnemu organu omogočena kontrola o tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis, stranki pa je dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori. V novem postopku bo zato tožena stranka morala ponovno odločati o tožničini prošnji upoštevaje tudi prej navedeno določbo prve alinee prvega odstavka 19.člena ZBPP (ter pri odločitvi o primernosti stanovanja upoštevati lastniški delež tožnice na stanovanjski hiši) ter v odločbi navesti odločilne razloge za svojo odločitev, upoštevati pa bo morala tudi dejstvo, da je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložena zaradi delitve skupnega -v zakonu pridobljenega premoženja, gre torej za premoženje, ki bo predmet sodnega spora, obenem pa je samostojno razpolaganje tožnice z deležem tega skupnega premoženja omejeno s pravili Stvarnopravnega zakonika.

Ker je od prej navedenih ugotovitev odvisna tudi odločitev o tem, ali tožnica izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena ZBPP, je odločitev tožene stranke, ki je na podlagi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje štela, da tožnica navedenega pogoja ne izpolnjuje preuranjena in s tem v nasprotju s citiranimi določbami ZBPP. Zato je sodišče na podlagi 4.in 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu z drugim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku, v skladu z napotilom sodišča izraženi v tej sodbi na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja ponovno odloči o tožničini upravičenosti do brezplačne pravne pomoči.