Jedro

Glede na naravo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine upnik v obravnavani zadevi v predlogu za izvršbo ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, kdaj je terjatev zapadla, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je zapadla 14. 10. 2022, kot je navedel v predlogu za izvršbo, in da je upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 15. 10. 2022 dalje. Prav tako v tej smeri ni predlagal nobenih dokazov. Ker trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi upnik, od dolžnika, ki v ugovoru goli trditvi, da je terjatev zapadla 14. 10. 2022, in na tej podlagi postavljenemu obrestnemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 10. 2022 dalje določno nasprotuje, ni mogoče zahtevati, da za svoje navedbe v zvezi s tem predlaga tudi dokaze. S takšno zahtevo, bi bilo namreč na dolžnika neutemeljeno in preuranjeno prevaljeno dokazno breme, dolžnik pa bi bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z upnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodi tudi v delu, v katerem je dolžniku naloženo plačilo in dovoljena izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 829,60 EUR za obdobje od 15. 10. 2022 do vključno 16. 1. 2023, in se sklep o izvršbi VL 3975/2023 z dne 20. 1. 2023 v tem delu razveljavi, o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 829,60 EUR za obdobje od 15. 10. 2022 do vključno 16. 1. 2023 in o stroških ugovornega postopka pa bo v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Mariboru.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se stroški, odmerjeni s sklepom o izvršbi VL 3975/2023 z dne 20. 1. 2023, znižajo za 30,00 EUR, na 117,20 EUR, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ki bo izdana v nadaljnjem pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom delno ugodilo ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in stroške, odmerjene s sklepom o izvršbi VL 3975/2023 z dne 20. 1. 2023, znižalo za 30 EUR na 117,20 EUR, v ostalem pa ugovor zavrnilo (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da dolžnik sam nosi stroške ugovornega postopka (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Ponovil je že v ugovoru podane razloge, da se z odprtim zneskom 829,60 EUR sicer strinja, vendar pa datumi in valute niso pravilni, prav tako pa ni pravilno obračunavanje zamudnih obresti. Te upnik zahteva od 15. 10. 2022, takrat pa dolžnik še ni prejel računa in transportne dokumentacije, zaradi česar sklepu o izvršbi nasprotuje. Račun v originalu je dolžnik po pošti prejel 17. 11. 2022, valuta v skladu s transportnim nalogom pa je bila 60 dni. Račun je zapadel v plačilo šele 16. 1. 2023, zato dolžnik ne priznava zamudnih obresti od 15. 10. 2022. Prav tako pa ne priznava dodatnih stroškov v odmerjeni višini, saj je upnik predlog za izvršbo vložil že 4 dni po zapadlosti računa. V pritožbi še dodatno navaja, da upnik ni menjal palet, kot mu je naročil dolžniki, zato mu je dolžnik izdal nasprotni račun v znesku 446,00 EUR. Dolžnik je dodatni dokaz pridobil šele zdaj, zato ga šele zdaj pritožbeno izpostavlja. Pritožbi je priložil račun št. 2022-1666 z dne 30. 12. 2022. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Stroškov pritožbe ni priglasil. 3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev. Pojasnil je, da je z dolžnikom že večkrat sodeloval in je bil že večkrat svoj zahtevek primoran uveljavljati po sodni poti. Obresti, ki jih izpodbija dolžnik, dejansko predstavljajo manj kot 20,00 EUR, zaradi česar je razloge za nasprotovanje dolžnika treba iskati drugje. Navedel je, da je svojo storitev opravil, plačilo pa je zahteval v roku 60 dni od oprave storitve. Ni pomembno, kdaj se je dolžnik z računom seznanil, saj stranki roka plačila nista vezali na čas 60 dni od dneva vročitve računa. Ker dolžnik za svoje trditve ni predložil ustreznih dokazov, je po mnenju upnika odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora pravilna. Očitki o neutemeljenosti dodatnih stroškov pa so pavšalni in se upnik do njih zato ne more opredeliti. Račun, ki ga je dolžnik priložil pritožbi, je neutemeljen in ga upnik prereka, njegovo utemeljenost pa bo dolžnik moral izkazovati v drugem sodnem postopku. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št TIL-22-0017814 z dne 15. 9. 2022, in zahteval plačilo in izterjavo zneska 829,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2022 dalje ter plačilo in izterjavo stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 20. 1. 2023 predlogu upnika ugodilo, stroške upnika pa odmerilo na 147,20 EUR.

6. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru izrecno navedel, da se z odprtim zneskom v višini 829,60 EUR strinja, nasprotoval pa je zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 10. 2022. Navedel je, da je račun po pošti prejel šele 17. 11. 2022, v skladu s transportnim nalogom je bila valuta 60 dni, zaradi česar je račun v plačilo zapadel 16. 1. 2023. Prav tako je nasprotoval odmerjenim stroškom v višini 147,20 EUR. Menil je, da so ti odmerjeni previsoko, do njih pa niti ne bi prišlo, če upnik ne bi že v štirih dneh po zapadlosti podal predloga za izvršbo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je dolžnik sklepu o izvršbi v dajatvenem (naložitvenem) delu nasprotoval le glede obresti v obdobju od 15. 10. 2022 do 16. 1. 2023. Vendar pa je zmotno zaključilo, da ugovor dolžnika, ker za trditve, da je račun upnika prejel šele 17. 11. 2022 in da je bil dogovorjeni rok plačila 60 dni od prejema računa, ni predlagal dokazov, ni obrazložen. Res je sicer, da je v drugem odstavku 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določeno, da se šteje, da je ugovor, s katerim se sklep o izvršbi izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, obrazložen, če v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Vendar pa je treba pri presoji obrazloženosti dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine upoštevati posebnosti postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in zahtevo po uravnoteženosti položajev strank v postopku.1 Upnik izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki v naložitvenem delu (tretji odstavek 44. člena ZIZ) predstavlja izvršilni naslov, doseže ne da bi mu bilo treba v predlogu za izvršbo podati kakršne koli navedbe o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati oziroma predložiti kakršne koli dokaze, s katerimi bi dokazoval ta dejstva, ampak mora v okviru obveznih podatkov, ki se nanašajo na terjatev, le označiti verodostojno listino, ki je podlaga za vloženi predlog (pri čemer listine predlogu ne rabi in, glede na tehnične značilnosti avtomatiziranega sistema za elektronsko vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, niti ne more priložiti), na kratko opredeliti temelj zahtevka in opredeliti dolžnikovo obveznost, katere izpolnitev zahteva (tj. navesti podatke o znesku in zapadlosti terjatve). Upniku je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine torej naloženo minimalno procesno breme, bistveno manjše, kot to velja v rednem pravdnem postopku, ko mora v tožbi določno navesti dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda zgolj na podlagi takšnega predloga upnika, ne da bi preverilo resničnost podatkov, ki jih je navedel upnik, ne da bi presojalo sklepčnost upnikovega zahtevka (za to v navedbah, ki jih upnik (lahko) navede v predlogu, niti nima podlage) in ne da bi mu bila sploh predložena verodostojna listina, na katero se upnik sklicuje. Zgolj na tej podlagi torej sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve, ki jo upnik zahteva. Dolžnik lahko presojo utemeljenosti upnikovega zahtevka v kontradiktornem postopku doseže šele naknadno, z vložitvijo pravočasnega obrazloženega ugovora, kateremu sledi razveljavitev sklepa o izvršbi in odločanje o upnikovem predlogu kot o tožbi v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ), pri čemer mora upnik, ker predlog za izvršbo nima vseh sestavin, ki jih mora vsebovati tožba (prvi odstavek 180. člena ZPP), da bi dosegel vsebinsko presojo utemeljenosti svojega zahtevka, po pozivu sodišča tožbo najprej ustrezno dopolniti tako, da bo ta sploh sposobna za obravnavo (108. člen ZPP).

8. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sklepu II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014, je treba pri presoji obrazloženosti ugovora upoštevati tudi temeljna spoznanja o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri tem načeloma velja splošno sprejeta presumpcija, da nihče ni nikomur nič dolžan, dokler se ne dokaže nasprotno. Na tožniku (upniku) je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na tožencu (dolžniku) pa trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore ali ugovore prenehanja obveznosti.2 Uporabljiva so tudi druga uveljavljena pravila o dokaznem bremenu (dokazno breme nosi stranka, ki ima lažji dostop do dokaza in stranka, ki zatrjuje obstoj dejstva, ne pa stranka, ki zatrjuje njegov neobstoj). Dolžnik zadostno obrazloži svoj ugovor že z zatrjevanjem negativnega dejstva3; če zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku.4 Če dolžniku uveljavljana terjatev oziroma njena podlaga ni poznana, je njegova možnost učinkovite obrambe sorazmerna kvaliteti procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Gotovost glede predmeta odločanja namreč omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec oporeka zahtevku, kar vse služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja.5 Trditveno in dokazno breme je v izhodišču na upniku, ki ga lahko prevali na dolžnika (še)le, ko in če navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Če upnik udejanji možnost, da v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne navede dejanske podlage zahtevka, je treba dolžniku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora.

9. Tudi v sklepu II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ ne prerazporeja dokaznega bremena in da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali dolžnik zadosti zahtevi po obrazloženosti ugovora, upoštevati temeljna pravila o dokaznem bremenu. Enako je mogoče zaključiti tudi v zvezi z določilom drugega odstavka 61. člena ZIZ, ki izrecno ureja obrazloženost ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

10. Materialno trditveno in dokazno breme glede zapadlosti terjatve in na to vezanega obstoja pravice do plačila zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ) nosi upnik, ki zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti. Upnik je torej tisti, ki mora navesti dejstva, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kdaj je terjatev zapadla, in predlagati dokaze zanje. Šele na tej podlagi je dolžniku omogočeno, da se o zapadlosti terjatve izjavi in, če upnikovim navedbam nasprotuje, poda lastne trditve o dejstvih v zvezi z zapadlostjo terjatve in dokaze zanje, s katerimi izpodbija upnikove trditve in dokaze o zapadlosti terjatve. (Procesno) dokazno breme se prevali na dolžnika šele, če upnik uspe dokazati, kdaj je njegova terjatev zapadla. V tem primeru je dolžnik tisti, ki mora z nasprotnim dokazom to ovreči.6

11. Glede na naravo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine upnik v obravnavani zadevi v predlogu za izvršbo ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, kdaj je terjatev zapadla, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je zapadla 14. 10. 2022, kot je navedel v predlogu za izvršbo, in da je upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 15. 10. 2022 dalje. Prav tako v tej smeri ni predlagal nobenih dokazov. Ker trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi upnik, od dolžnika, ki v ugovoru goli trditvi, da je terjatev zapadla 14. 10. 2022, in na tej podlagi postavljenemu obrestnemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 10. 2022 dalje določno nasprotuje, ni mogoče zahtevati, da za svoje navedbe v zvezi s tem predlaga tudi dokaze. S takšno zahtevo, bi bilo namreč na dolžnika neutemeljeno in preuranjeno prevaljeno dokazno breme, dolžnik pa bi bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z upnikom.

12. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je zaključilo, da ugovor dolžnika v delu, v katerem nasprotuje upnikovemu obrestnemu zahtevku za obdobje od 15. 10. 2022 do vključno 16. 1. 2023, ni obrazložen. Sodišče druge stopnje je zato dolžnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče dolžnikov ugovor v tem delu zavrnilo, posledično pa tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka, spremenilo tako, da je v delu, ki se nanaša na plačilo in izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 829,60 EUR za obdobje od 15. 10. 2022 do vključno 16. 1. 2023 ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter odločilo, da bo o tem delu zahtevka in o stroških ugovornega postopka sodišče odločalo v pravdnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim Okrožnim sodiščem v Mariboru7 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in drugi odstavek 62. člena ZIZ).

13. Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem graja odločitev o stroških, ki so bili dolžniku v plačilo naloženi s sklepom o izvršbi. Dolžnik v tej smeri ni podal konkretnih pritožbenih navedb, zaradi česar je sodišče druge stopnje opravilo le uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki pa kršitev ni pokazal. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z določbami Odvetniške tarife (OT), ZPP in ZIZ odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo, in sicer v skupni višini 117,20 EUR ter stroške, odmerjene s sklepom o izvršbi, znižalo za (le) 30,00 EUR. V zvezi s tem niso utemeljene dolžnikove navedbe, da so bili stroški predloga nepotrebni, ker je upnik predlog za izvršbo vložil že 20. 1. 2023, kar je komaj 4 dni po zapadlosti. Dolžnik je namreč v ugovoru (pa tudi v pritožbi) izrecno priznal obstoj dolga v višini glavnice, prav tako pa je sam trdil, da je terjatev zapadla že pred vložitvijo predloga za izvršbo (16. 1. 2023). Ker torej dolžnik svoje obveznosti kljub njeni zapadlosti ni prostovoljno izpolnil, ni mogoče šteti, da je bil upnikov predlog nepotreben in da mora stroške, ki so mu v zvezi z njim nastali, zato kriti sam.

14. Na pravilnost odločitve o stroških predloga za izvršbo tudi nima vpliva delna ugoditev ugovoru, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, saj je dolžnik sklep o izvršbi izpodbil le v sorazmerno majhnem delu, tj. v delu, ki se nanaša na del stranske terjatve (zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 10. 2022 do vključno 16. 1. 2023), v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi če bo dolžnik v pravdnem postopku uspel doseči zavrnitev upnikovega zahtevka v tem delu, to na utemeljenost upnikovega zahtevka za plačilo stroškov predloga za izvršbo ne bo imelo nobenega vpliva. Zato tudi ni bilo podlage, da bi sodišče druge stopnje zaradi delne ugoditve ugovoru razveljavilo tudi v sklepu o izvršbi sprejeto (in z izpodbijanim sklepom spremenjeno) stroškovno odločitev in odločilo, da bo tudi o tem delu zahtevka odločeno v pravdnem postopku.

15. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških, ki so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Tako kot stroški ugovornega postopka tudi stroški odgovora na pritožbo, katerih povrnitev je zahteval upnik, predstavljajo del stroškov postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo, ki bo izdana v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje jih je zato pridržalo za to odločbo.

1 Prim. VSRS sklep II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014, točka 8 obrazložitve. 2 Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 66. 3 VSRS sklep II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009. 4 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-854/05 z dne 7. 2. 2007. 5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-408/00 z dne 20. 11. 2001. 6 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010; sodba II Ips 144/2015 z dne 10. 3. 2016, sodba II Ips 285/2011 z dne 22. 9. 2011, sodba II Ips 544/2003 z dne 27. 10. 2004. 7 7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 481. člena ZPP.