Jedro

Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP (iura novit curia) velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde.

Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag.

Sodišče mora tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi določb, ki urejajo zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo prvi odstavek 115. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 4. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 5. 2014 L. V. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta zapora, v izrečeno kazen pa je vštelo čas pridržanja in hišnega pripora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan oškodovancu R. Š. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 12.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 dalje, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 9. 2014 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona po 4. in 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da sodišče v sodbi, izrečeni na podlagi priznanja krivde, ni vezano na pravno opredelitev dejanja v obtožnem aktu, saj mora sodišče tudi v primeru priznanja krivde pravilno kvalificirati obravnavano dejanje. Skladno z navedenim bi moralo sodišče prve stopnje kljub priznanju krivde obsojenca na predobravnavnem naroku, v izreku sodbe opisano dejanje opredeliti kot poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten način (1. točka 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1). Po navedbah vrhovnega državnega tožilca mora sodišče pri odločitvi o vrsti in višini kazenske sankcije izhajati iz pravilne pravne opredelitve kaznivega dejanja in hkrati presoditi, ali mora izreči kazensko sankcijo v skladu s predlogom državnega tožilca (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Ker je sodišče obsojencu izreklo kazensko sankcijo v skladu s predlogom državnega tožilca, ki ne izpolnjuje materialnopravnih predpostavk veljavnosti (drugi odstavek 269. člena ZKP), je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Vložnik ocenjuje, da je sodišče obsojencu izreklo kazensko sankcijo, ki je ob pravilni pravni opredelitvi obravnavanega dejanja ne bi moglo izreči niti z uporabo omilitvenih določb. Vrhovni državni tožilec predlaga, da se na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev prvega odstavka 115. člena KZ-1 v zvezi s 4. in 5. točko 372. člena ZKP.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti so obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe M. navedli, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno. Po navedbah obsojenčevih zagovornikov mora tudi vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti v roku treh mesecev od pravnomočne sodne odločbe. Ker obravnavano dejanje po navedbah zagovornikov ne izpolnjuje objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja uboja, so navedbe vrhovnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje umora na zahrbten način kot kvalificirane oblike kaznivega dejanja uboja, še toliko bolj neutemeljene. Zagovorniki še zatrjujejo, da je sodišče tudi v primeru, ko državni tožilec napačno kvalificira obravnavano dejanje, vezano na obsojenčevo priznanje krivde ter predlog državnega tožilca glede vrste in višine kazenske sankcije. Kolikor sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo predloga državnega tožilca glede vrste in višine kazenske sankcije, bi s tem prekoračilo obtožbo. Predlagali so, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne.

B-1.

4. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki presegajo pomen konkretne kazenske zadeve, in so usmerjeni predvsem v zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Iz navedenih razlogov vrsta določb ZKP v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnemu državnemu tožilcu daje drugačen procesni položaj in procesne pravice kot drugim upravičenim vlagateljem zahteve: vrhovni državni tožilec sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP); zanj ne velja trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP; v skladu z drugim odstavkom 421. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi v škodo obdolženca(1).

B-2.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka obravnavano dejanje obsojenca v obtožnici opredelila kot poskus kaznivega dejanja uboja (prvi odstavek 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1) ter (ob nespremenjeni obtožnici) na predobravnavnem naroku dne 20. 2. 2014 v primeru obsojenčevega priznanja krivde predlagala izrek kazni štiri leta zapora. Obsojenec je na predobravnavnem naroku krivdo za obravnavano dejanje priznal, sodišče prve stopnje je priznanje sprejelo. Na naroku za izrek kazenske sankcije dne 6. 5. 2014 je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu izreklo predlagano kazen štiri leta zapora.

6. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva(2). V konkretnem primeru je obsojenec oškodovančevo zaupanje izrabil s tem, da ga je zvabil v garažo pod pretvezo, da potrebuje pomoč. Nato je oškodovanca od zadaj, torej tako, da oškodovanec njegovega delovanja in sredstva ni mogel zaznati, zabodel v levi predel prsnega koša zadaj, kjer so življenjsko pomembni deli telesa, nato pa ga z istim nožem poskušal še nekajkrat zabosti, kar mu zaradi oškodovančeve obrambe in bega ni uspelo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da dejanje obsojenca, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izpolnjuje vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. B-3.

7. Krivdorek (tako z vidika presoje dejanskega stanja kot uporabe materialnega prava) tudi v primeru priznanja krivde ostaja meritorna odločitev sodnika o tem, da je obdolženec storil očitano dejanje in je zanj kriv. V skladu z navedenim priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, tj. presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost bíti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde.

8. V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde navedeno pravilo jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 450.b člena ZKP, po kateri predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. Če sodišče presodi, da je predmet sporazuma pravna kvalifikacija, sporazum s sklepom zavrne in nadaljuje postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (1. točka drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP). To pomeni, da stranki ne moreta poljubno izbrati pravne kvalifikacije dejanja oziroma z njo razpolagati. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati.

9. Vrhovno sodišče je sprejelo razlago, da to pravilo velja tudi v primeru, ko je priznanje podano neposredno pred sodiščem (in ne v okviru sporazuma o priznanju krivde). Dejstvo, da ZKP v XIX.a poglavju, ki ureja predobravnavni narok, ni predvidel postopanja sodnika v primeru, ko s pravno opredelitvijo v obtožbi ne soglaša, ne sme biti razlog za zaključek, da je sodnik v tem primeru na tožilčevo pravno presojo vezan. Sodišče mora tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi citiranih določb, ki urejajo zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo.

10. To stališče potrjuje tudi ureditev pritožbenih razlogov. Kolikor bi priznanje krivde zajemalo priznanje pravne opredelitve, bi bila pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona izključena, kar iz določb ZKP ne izhaja. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP je kot razlog za vložitev pravnega sredstva zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, izključena zgolj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar a contrario pomeni, da je kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) dovoljen pritožbeni razlog.

11. Predstavljeni argumenti utemeljujejo zaključek, da se obdolženec s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava(3). V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje kljub temu, da je obsojenec priznal krivdo za poskus storitve kaznivega dejanja uboja (prvi odstavek 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1), moralo opraviti materialnopravno presojo dejanja, pri čemer bi ugotovilo, da (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način (1. točka 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1). Ker pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje kljub izpolnjenosti vseh ostalih v prvem odstavku 285.c člena ZKP določenih pogojev za sprejem priznanja krivde, obsojenčevega priznanja krivde ne bi smelo sprejeti. Sodišče prve stopnje bi moralo obsojenčevo priznanje krivde s sklepom zavrniti (drugi odstavek 285.c člena ZKP) in nadaljevati postopek, kot da je obsojenec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (285.d - 285.f člen ZKP) ter opraviti glavno obravnavno.

C.

12. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje, ki sta obravnavano dejanje opredelili kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, storili kršitev te določbe, torej kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ni presojalo kršitev določb kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jih v zahtevi uveljavlja vrhovni državni tožilec.

(1) Sodbi VS RS I Ips 440/2007 z dne 24. 4. 2008 in I Ips 42419/2011-128 z dne 26. 2. 2015. (2) Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 25. (3) Sodba VS RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013.