Jedro

Po 25.6.1991 zvezni predpisi o vojaških stanovanjih niso več veljali. Razmerja z drugimi republikami, ki so jih dotlej urejali zvezni predpisi, so po 25.6.1991 postala razmerja z mednarodnim elementom. Zanje je veljalo notranje pravo le, če so nanj napotovala pravila mednarodnega zasebnega prava. Ne ZSR ne zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82) nista imela posebnih določb o zamenjavi stanovanj na območju različnih držav. Tudi nobena mednarodna pogodba takšne zamenjave stanovanj ni urejala.

Ker zamenjave stanovanj z območja več držav notranje pravo ni urejalo, je bilo potrebno za presojo zakonitosti vselitve v ta stanovanja po navedenem datumu uporabiti druge določbe notranjega prava, ki so urejale druge podlage za zakonito vselitev v stanovanje. Ker pogodba o zamenjavi vsebinsko nadomešča dve dodelitvi stanovanj, torej predvsem tiste, ki urejajo dodelitev.

Molka organa tožeče stranke ob prevzemu pogodbe o zamenjavi samega po sebi ni mogoče kvalificirati za nepošteno ravnanje. Zato določbe 2. odstavka 104. člena ZOR, tudi če bi šteli, da velja tudi za stanovanjska razmerja, ne bi bilo mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se toženka izseli iz stanovanja v Ljubljani, Zvezda 16. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 2. odstavka 103. člena ZOR v zvezi s 5. odstavkom 25. člena ZSR, podrejeno pa zaradi 2. odstavka 104. člena ZOR. V reviziji trdi, da razmerja z mednarodnim elementom niso preprosto neobstoječa in jim zato ni mogoče odreči pravnega varstva. Pridobitev stanovanjske pravice z zamenjavo stanovanj na območju različnih držav v času sklenitve sporne pogodbe ni bila prepovedana ne tujcem, še manj pa državljanom RS, kar je toženka bila in je še vedno. Toženka je pridobila stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj v skladu s predpisi države, v kateri je živela in tako v dobri veri, da so izpolnjeni vsi pogoji za veljavno zamenjavo tudi po pravu RS. Zamenjava je bila dovoljena tudi v Republiki Sloveniji, 25.6.1991 so postala nedopustna le razpolagalna dejanja garnizijskih stanovanjskih organov kot stanodajalcev stanovanjskega sklada JLA. Če pa je sklenitev pogodbe prepovedana le eni stranki, gre za položaj po 2. odstavku 103. člena ZOR, po katerem je pogodba veljavna, razen če zakon za posamezen primer napotuje na drugo sankcijo. Ta druga sankcija pa je izpodbojnost posla na podlagi 5. odstavka 25. člena ZSR. Sicer pa je tožeča stranka sporno zamenjavo molče dopustila. Toženke ni poučila, da nima soglasja pravega stanodajalca. Ker je za sporno pogodbo vedela in pred vselitvijo tudi sprejela sporno pogodbo na znanje (potrdilo z dne 15.11.1991), bi to morala storiti. Če bi bila toženka opozorjena, zamenjave ne bi realizirala. Sedaj pa vzpostavitev v prejšnje stanje brez toženkine krivde ni več mogoča. Ker je tožeča stranka odgovorna za nastalo stanje, na podlagi 2. odstavka 104. člena ZOR od tožene stranke ni upravičena zahtevati izpraznitve in izročitve spornega stanovanja. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitanih kršitev materialnega prava.

Revizijsko sodišče je o tej zadevi že enkrat odločalo in sicer s sklepom z dne 9.6.1994, opr. št. II Ips 967/93. Zaradi popolnosti odgovora na sedanje revizijske navedbe je potrebno najprej ponoviti nekatere razloge iz te odločbe.

Do 25.6.1991 so se na območju Republike Slovenije uporabljali zvezni predpisi (zakon o sredstvih in financiranju JLA, Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89 in pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA, Vojaški Ur.l., št. 5/86), ki so urejali tudi zamenjavo stanovanj in sicer na celotnem območju SFRJ. To so bili specialni predpisi, ki so upoštevali specifične stanovanjske potrebe aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb v službi v JLA. Stanodajalec je bil po teh predpisih garnizijski stanovanjski organ. Za zamenjavo je imetnik stanovanjske pravice potreboval njegovo soglasje.

Sočasno je na območju Republike Slovenije veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je določal pravila (drugačna) o zamenjavi stanovanj za nevojaška (civilna) stanovanja. Ta zakon ni imel nobenih medrepubliških kolizijskih norm, ki bi urejala vprašanje zamenjave na območjih različnih republik nekdanje SFRJ.

Po 25.6.1991 zvezni predpisi o vojaških stanovanjih niso več veljali. Na območju nekdanje SFRJ je nastalo več samostojnih držav. ZSR se je še naprej uporabljal na območju Republike Slovenije s tem, da sedaj ni bil več le republiški, temveč državni zakon. Ker specialnih predpisov za vojaška stanovanja Republika Slovenija še ni sprejela, se je ZSR uporabljal tudi za vojaška stanovanja. Vendar pa je ta ureditev lahko veljala le v tistem obsegu, v katerem je veljala za druga (nevojaška) stanovanja.

Razmerja z drugimi republikami, ki so jih dotlej urejali zvezni predpisi, so po 25.6.1991 postala razmerja z mednarodnim elementom. Zanje je veljalo notranje pravo le, če so nanj napotovala pravila mednarodnega zasebnega prava. Ne ZSR ne zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82) nista imela posebnih določb o zamenjavi stanovanj na območju različnih držav. Tudi nobena mednarodna pogodba takšne zamenjave stanovanj ni urejala. Edina določba, ki je posredno posegla v ta razmerja, je bil 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Na njeni podlagi so bila z dnem 25.6.1991 prenešena vsa upravljalska upravičenja v zvezi z vojaškimi stanovanji na Republiko Slovenijo. Za pravnoveljavno razpolaganje s stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA je bila odtlej legitimirana le tožeča stranka. In sicer tako za dodeljevanje kot tudi za zamenjavo stanovanj. Ker zamenjave stanovanj z območja več držav notranje pravo ni urejalo, je bilo potrebno za presojo zakonitosti vselitve v ta stanovanja po navedenem datumu uporabiti druge določbe notranjega prava, ki so urejale druge podlage za zakonito vselitev v stanovanje. Ker pogodba o zamenjavi vsebinsko nadomešča dve dodelitvi stanovanj, torej predvsem tiste, ki urejajo dodelitev. Toženka bi se tako lahko zakonito vselila v stanovanje na območju Republike Slovenije le na podlagi dodelitvene odločbe ali kakšnega drugega akta tožeče stranke, s katerim bi ta soglašala z vselitvijo toženke v stanovanje na območju R Slovenije. V nobenem primeru pa pogodbe o zamenjavi nista (več) mogla veljavno skleniti toženka in B.P, Komanda garnizona pa ne izdati veljavnega soglasja ali odločbe v zvezi z njo. Soglasje z dne 3.10.1991 in pogodba z dne 27.8.1991 sta bila nična (1. odstavek 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ker so bili predpisi o pravicah stanodajalcev ter pridobitvi in izgubi stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini, kakor tudi 9. člen navedenega ustavnega zakona, prisilne narave.

Če pa je potrebno pogodbo o zamenjavi na območju Slovenije presojati kot akt dodelitve, ni več pomembno ali je bila zamenjava na območju druge države dovoljena ali ne. Zato revizijski ugovor tožene stranke, da je bilo razpolaganje prepovedano le eni stranki in da zato na podlagi 2. odstavka 103. člena ZOR pogodba o zamenjavi velja, oz. je po specialni določbi ZSR le izpodbojna, ni utemeljen.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji ugovor, s katerim tožena stranka uveljavlja dobro vero ob vselitvi. V odgovoru na tožbo je sicer navedla, da je izročila pogodbo tožeči stranki, ta pa ji ni rekla ničesar takega, kar bi kazalo na to, da je zamenjava sporna. Če bi spor obstajal, bi se tedaj še lahko vrnila v svoje stanovanje v Banja Luko. Revizijsko sodišče ugotavlja, da dobra vera, ki se opira na nepoznavanje predpisov, ni pravno odločilna. Pravno odločilna bi lahko postala, če bi tožeča stranka s kakšnim dejanjem povzročila pri toženi stranki prepričanje, da soglaša z dodelitvijo vojaškega organa. Vendar pa za kaj takega zgolj molk tožeče stranke ne zadošča. Toženka šele v reviziji trdi, da je pogodbo predložila pred vselitvijo v sporno stanovanje. Vendar pa tudi to dejstvo samo po sebi ne zadošča. Tožeča stranka je namreč po prevzemu vojaškega stanovanjskega sklada morala zbrati podatke o stanovalcih v vojaških stanovanjih in jih je zato pozivala, naj predložijo listine, na podlagi katerih v stanovanjih prebivajo. V primerih, ko je s svojim ravnanjem, tudi ustnim, stanovalcem zagotavljala, da imajo pravico do nadaljnjega bivanja v stanovanjih, je sodišče zahtevke na izselitev zavrnilo. Kaj takega pa tožena stranka med postopkom ni trdila in tega ne trdi niti v reviziji. Tožeči stranki očita zgolj to, da je vzela pogodbo brez pripomb na znanje ter da toženke ni poučila, da za zamenjavo nima soglasja pravega stanodajalca.

Če pa je tako, tožeča stranka tudi ne more biti odgovorna za nezakonito vselitev toženke v sporno stanovanje. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na 2. odstavek 104. člena ZOR. Po tej določbi lahko sodišče zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je na podlagi ničnega posla dala drugi stranki. Ne glede na vprašanje ali je za dodelitev stanovanja mogoče uporabiti to določbo ZOR, revizijsko sodišče ugotavlja, da molka organa tožeče stranke ob prevzemu pogodbe o zamenjavi samega po sebi ni mogoče kvalificirati za nepošteno ravnanje. Zato navedene določbe ZOR, tudi če bi šteli, da velja tudi za stanovanjska razmerja, ne bi bilo mogoče uporabiti. Če pa je tako, ter ob dejstvu, da nezakonita vselitev tudi pozneje ni bila sanirana s sklenitvijo najemne pogodbe (tožeča stranka to še vedno lahko storiĐ), je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je pritožbi tožeče stranke ugodilo, prvostopno sodbo spremenilo in v skladu z 58. členom stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Revizijsko sodišče je zato potem, ko je ugotovilo, da pritožbeno sodišče tudi ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določila predpisov nekdanje SFRJ je revizijsko sodišče uporabilo v skladu s 4. členom že navedenega ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I).