Jedro

Toženka je v določbah ZUP imela zakonsko podlago za to, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku, brez udeležbe oziroma izjave tožnika. Kljub nespretni formulaciji v obrazložitvi izpodbijane odločbe („po opravljenih poizvedbah“) je namreč iz preostale obrazložitve odločbe in upravnih spisov zadeve razvidno, da je odločitev oprla na podatke uradnih evidenc, ki jih je vpogledala in ki med strankama niti niso sporni. Tožnik sodišču ne pove, v čem naj bi bila na podlagi teh podatkov sprejeta odločitev, glede na določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, nepravilna. V tožbi niti ne zatrjuje, da s solastniškimi deleži na nepremičninah dejansko ne more razpolagati. Zato tudi ne navede in ne izkaže upravičenih razlogov, zaradi katerih bi bilo njegovo razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da jih ni zakrivil po lastni volji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je tožnik vložil 9. 2. 2016. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik z obravnavano prošnjo uveljavljal dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. III P 2828/2012. V skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) morata biti za dodelitev BPP kumulativno izkazana dva pogoja: materialni in objektivni. Toženka, ob navajanju določb ZBPP ter Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), obrazloži, kako se ugotavlja materialni položaj prosilca oziroma kakšen je materialni kriterij za dodelitev BPP: mesečni dohodek prosilca ne sme presegati 577,62 EUR, vrednost premoženja, ki se upošteva, pa ne dosegati oziroma presegati 13.862,88 EUR. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik državljan Republike Slovenije, ki ima tu stalno prebivališče, ter da se šteje za samsko osebo. Toženka je ugotovila, da je lastnik oziroma solastnik več (v obrazložitvi odločbe navedenih) nepremičnin. Kot njegovega premoženja ni upoštevala nepremičnin, ki dajejo pozitivni katastrski dohodek. Poleg teh nepremičnin pa je tožnik še so/lastnik nepremičnin s parc. št. ... k.o. ..., parc. št. ... k.o. ... - delež do 1/3, parc. št. ... k.o. ... - delež do 1/3 in parc. št. ... k.o. ... - delež do 1/2. Po podatkih Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) znaša posplošena tržna vrednost za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... 59.943,00 EUR, za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... 107.770,00 EUR, za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... 1.772,00 EUR in za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... 123.201,00 EUR. Glede na to, da iz podatkov v prošnji in izpiska Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP) izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče in naslov za vročanje na ..., nepremičnine s parc. št. ... in ... k.o. ... ter ... k.o. ... ne predstavljajo nepremičnin, v katerih bi tožnik živel, zato jih je toženka upoštevala kot njegovo premoženje. Upoštevaje vrednost teh nepremičnin in tožnikov solastniški delež na njih, ima tožnik premoženje, katerega vrednost presega 13.862,88 EUR. Razen nepremičnine na ... v vrednosti 59.043,00 EUR, ima namreč še solastniške deleže na nepremičninah s parc. št. ... k.o. ..., ... k.o. ... in ... k.o. ... v vrednosti 35.923,33 EUR, 574,00 EUR in 61.600,50 EUR. Zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Izdano odločbo izpodbija v celoti, iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da tožniku povrne priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je ugotovila vrednost tožnikovih solastniških deležev na nepremičninah s parc. št. ... in ... k.o. ... ter ... k.o. ... in na tej podlagi zaključila, da tožnik ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP, saj ima premoženje, ki presega zakonski maksimum 13.862,88 EUR. Vendar pa toženka ni upoštevala tretjega odstavka 14. člena ZBPP, po katerem se vrednost solastniških deležev ne všteva v premoženje, če tožnik izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in je mogoče sklepati, da jih ni zakrivil po lastni volji. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik solastnik navedenih nepremičnin, v katerih ne živi, prav tako ni sporna vrednost njegovih solastniških deležev glede na javno objavljene podatke GURS. Vendar toženka tožniku ni dala možnosti, da se izjasni o tem, ali ima dejansko možnost razpolagati z navedenimi nepremičninami (saj teh pojasnil sploh ni zahtevala), čeprav je ugotovitev o tem ključna za odločitev. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi št. III U 282/2015. Toženka je pavšalno in brez argumentov zaključila, da navedene nepremičnine spadajo v tožnikovo premoženje, čeprav bi morala z gotovostjo ugotoviti, da ni objektivnih in subjektivnih okoliščin ter ovir, da tožnik s tem premoženjem lahko razpolaga. Takšna obrazložitev odločbe je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožniku vse do tožbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe: da pojasni svoje stališče glede možnosti razpolaganja z omenjenimi nepremičninami in tudi, zakaj v teh nepremičninah ne živi, kar pomeni nadaljnjo bistveno kršitev določb upravnega postopka.

5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je po določbi prvega odstavka 13. člena ZBPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se, kot to predpisujeta prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP, uporabljajo določbe ZUPJS in določbe ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Glede na določbe navedenih zakonov se BPP ne dodeli, če ima prosilec premoženje, ki se upošteva kot tako, katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.862,88 EUR. O tem v zadevi ni spora. Prav tako ni spora o tem, da je tožnik solastnik nepremičnin s parc. št. ... k.o. ... (do 1/3), ... k.o. ... (do 1/3) in ... k.o. ... (do 1/2), v katerih ne živi, vrednost njegovih solastniških deležev na teh nepremičninah, ugotovljena glede na podatke GURS, pa znaša 35.923,33 EUR, 574,00 EUR in 61.600,50 EUR.

8. Po določbi tretjega odstavka 14. člena ZBPP se, ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena, pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, če prosilec in njegova družina izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Tožnik toženki očita, da ni uporabila citirane določbe ZBPP oziroma da mu ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščinah v tej smeri, pa tudi ne, da pojasni, zakaj v nepremičninah, navedenih v prejšnjem odstavku, ne živi, ter da je zato tudi obrazložitev odločbe bistveno pomanjkljiva. Sodišče takšne ugovore v obravnavanem primeru zavrača kot neutemeljene.

9. Če ZBPP ne določa drugače, v skladu z drugim odstavkom 34. člena tega zakona pristojni organ pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena tega zakona je stranki, preden se izda odločba, načeloma treba dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (t.i. načelo zaslišanja stranke). Kot določa tretji odstavek 9. člena ZUP, namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Zakon torej lahko določi izjeme od načela zaslišanja stranke. Takšne izjeme določa ZUP v prvem odstavku 144. člena, po katerem lahko, kot izhaja iz 2. točke te določbe, organ po skrajšanem postopku odloči o zadevi tudi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Kot izrecno določa tretji odstavek 144. člena ZUP, v primerih iz prvega odstavka tega člena stranke ni treba zaslišati. Toženka je v navedenih določbah ZUP imela zakonsko podlago za to, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku, brez udeležbe oziroma izjave tožnika. Kljub nespretni formulaciji v obrazložitvi izpodbijane odločbe („po opravljenih poizvedbah“) je namreč iz preostale obrazložitve odločbe in upravnih spisov zadeve razvidno, da je odločitev oprla na podatke uradnih evidenc (zemljiške knjige, evidenc GURS in CRP), ki jih je vpogledala in ki med strankama niti niso sporni.

10. Tožnik sodišču ne pove, v čem naj bi bila na podlagi teh podatkov sprejeta odločitev, glede na določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, nepravilna. V tožbi niti ne zatrjuje, da s solastniškimi deleži na nepremičninah s parc. št. ... k.o. ..., ... k.o. ... in ... k.o. ... dejansko ne more razpolagati. Zato tudi ne navede in ne izkaže upravičenih razlogov, zaradi katerih bi bilo njegovo razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da jih ni zakrivil po lastni volji. Prav tako niti ne nakaže kakšnega tovrstnega razloga, zaradi katerega ne živi v navedenih nepremičninah in zaradi katerega bi se lahko pojavil dvom glede upoštevanja solastniških deležev na njih kot tožnikovega premoženja. Morebitne kršitve določb postopka, kot jih v tožbi uveljavlja tožnik, lahko odpravi tudi sodišče v sodnem postopku. Vendar tožnik, čeprav je imel možnost, da se v tožbi izjavi glede dejstev in okoliščin, ki bi v omenjenem smislu lahko bile pomembne za odločitev, tega ni storil. Tudi zato se na kršitev pravice do izjave in s tem povezano kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS ne more z uspehom sklicevati.

11. Ker se tožnik v tožbi izrecno sklicuje na sodbo, št. III U 282/2015 z dne 6. 11. 2015, sodišče dodaja, da situacija v navedeni zadevi ni bila primerljiva obravnavani. V omenjeni zadevi je toženka ugotovila, da prosilka ne živi v stanovanju, katerega solastnica je, pač pa na drugem naslovu, in glede na takšno dejansko stanje upravičeno sklenila, da prosilko pozove, naj se o tem izjasni. Prosilka je navedla relevantne razloge, ki jih toženka ni ustrezno obravnavala. V tožnikovem primeru pa je toženka na podlagi podatkov uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik so/lastnik več nepremičnin in da ima v eni od njih stalno prebivališče, iz česar sledi logičen zaključek, da v ostalih ne živi. Da bi bile na nepremičninah omejitve glede razpolaganja, iz listin v spisu, ki se nanašajo na vpogledane podatke uradnih evidenc, ne izhaja. Zato ni bilo razloga, ki bi toženki narekoval, da bi morala tožnika posebej zaslišati, to je, mu dati možnost izjave za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi. Da je bilo takšno postopanje utemeljeno, potrjuje odsotnost v tem pogledu relevantnih vsebinskih ugovorov v tožbi.

12. Glede na povedano se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, ki da je zato ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe je primerna in sodišče lahko sledi v njej navedenim razlogom, ki jih zato v celoti tudi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Iz prvega odstavka 214. člena ZUP ne izhaja zahteva, da je treba odločbo obrazložiti z vseh možnih dejanskih in pravnih vidikov, ki bi morebiti lahko prišli v poštev. Odločba mora imeti razloge o tistih dejstvih in okoliščinah, ki glede na predpise lahko vplivajo na odločitev v konkretni zadevi. Da so v obravnavanem primeru podana kakšna takšna dejstva in okoliščine, ki jih toženka ni ugotovila oziroma obrazložila, tožnik, kot rečeno, konkretizirano niti ne zatrjuje. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Po navedenem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba ni nična ter je pravilna in utemeljena na zakonu. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.