Jedro

Lastnik zemljišča je na celotnem varovalnem pasu omejen z razpolaganjem, zato ni razloga za drugačno obravnavanje dela varovalnega pasu, ki je potreben za gradnjo in obratovanje objekta od dela, ki to ni. Enako ni razloga za drugačno obravnavanje dela zemljišča varovalnega pasu, ki leži na koridorju kablovoda, od ostalega dela varovanega pasu. V obeh primerih gre za omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je po 69. členu Ustave v primeru, ko ne pride do drugačnega dogovora, dopustna le proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

Izrek

I. Zadevi I U 1076/2016 in I U 1094/2016 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva naprej vodi kot opr. št. I U 1076/2016. II. Tožbi prve tožeče stranke se ugodi, 3. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-15/2008/85 z dne 21. 6. 2016 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožbi druge tožeče stranke se ugodi tako, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi, v preostalem delu (v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijane odločbe) se tožba zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razveljavila delno gradbeno dovoljenje št. 35105-15/2008-7 TŠ/VML z dne 21. 4. 2008, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo investitorjem A. d. o. o., drugi tožnici in B. d. d., za rekonstrukcijo 110 kV in 20 kV stikališč s priključnimi daljnovodi v TE Brestanica v delu, ki se nanaša na gradnjo končnega stebra (S4) daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica - Hudo (1. točka izreka), zavrnila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo 2 x 110 kW daljnovoda Brestanica Hudo na zemljišču parc. št. 345/5 (2. točka izreka) in odločila, da je druga tožnica dolžna poravnati stroške tega postopka v odmerjeni višini na navedeni račun v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Toženka v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je s sklepom z dne 30. 12. 2010 uvedla obnovo postopka, končanega z izdajo navedenega delnega gradbenega dovoljenja v obsegu, da se prvo tožnico seznani z zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja in k tej zahtevi priloženo dokumentacijo ter se ji omogoči, da se o njej izreče. Pojasnjuje, da predmetna rekonstrukcija obsega tudi rekonstrukcijo daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica - Hudo, ki se v bližini TE Brestanica rekonstruira tako, da se na parceli št. 345/3 k.o. ... postavi nov končni steber (S4). Od stebra S4 do stikališča v območju TE Brestanica se daljnovod napelje v podzemni izvedbi, in sicer po novi trasi, ki se odmika od obstoječega koridorja 2 x 110 kW daljnovoda Brestanica - Hudo. Po napotilih naslovnega sodišča v sodbah I U 2286/2011 z dne 17. 5. 2012 in I U 1393/2015 z dne 26. 5. 2016 je toženka v ponovljenem postopku ugotavljala, ali leži zemljišče parc. št. 345/5 k.o. ..., ki je v lasti prve tožnice, v varovalnem pasu kateregakoli dela energetskega voda, ki je predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja. Ugotavlja, da se navedeno zemljišče nahaja znotraj varovalnega pasu 2 x 110 kV daljnovoda Brestanica Hudo, saj je od osi obstoječega daljnovoda in novega stojnega mesta S4, ki je predmet zahtevka investitorja v predmetni zadevi, nedvomno odmaknjeno manj kot 15 metrov in znaša cca. 10 m, kar izhaja iz priloženega projekta. Ugotavlja, da druga tožnica na tem zemljišču ni imela pravice graditi niti v času izdaje gradbenega dovoljenja, niti s to pravico ne razpolaga ob izdaji predmetne odločbe.

3. V obrazložitvi 3. točke izreka se toženka sklicuje na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 14. člen Pravilnika o stroških v upravnem postopku in Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08 in naslednji, v nadaljevanju ZOdvT), ki se v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 67/2015) uporablja v predmetni zadevi, saj je bil predlog za obnovo postopka podan 19. 11. 2008. 4. Prva tožnica se z odločitvijo glede stroškov postopka (3. točka izreka izpodbijane odločbe) ne strinja in v tožbi navaja, da je ZOdvT začel veljati šele 1. 1. 2009, torej po začetku predmetnega postopka, zato v obravnavanem primeru ne sme biti uporabljen. Sklicuje se na prvi odstavek 20. člena Odvetniške tarife in meni, da bi morali biti stroški v predmetnem postopku odmerjeni po Odvetniški tarifi iz leta 2003. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo 3. točke izreka navedene odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

5. Druga tožnica pa vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v celoti, razlogov glede 3. točke izreka izpodbijane odločbe pa ne navaja, zato sodišče šteje, da vlaga tožbo le zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe. V tožbi med drugim navaja, da gre za napačno tolmačenje Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in sicer določb, ki pri izdaji gradbenega dovoljenja urejajo dokazovanje pravice graditi. Meni, da sta sodbi, na kateri se sklicuje toženka, in sicer I U 2286/2011 z dne 17. 5. 2012 in I U 1393/2015 z dne 26. 5. 2016 napačni. Sklicuje se na 56. člen ZGO-1, iz katere izhaja, da je potrebno dokazilo o pravici graditi predložiti za nepremično, na kateri želi investitor graditi oziroma izvajati dela. V obravnavanem primeru pa druga tožnica na zemljišču prve tožnice parc. št. 345/5 k.o. ... ne želi graditi oziroma izvajati del. Pojasnjuje, da je institut varovalnega pasu namenjen tistim, ki želijo graditi v bližini gospodarske javne infrastrukture. To pa še zdaleč ne pomeni, da mora investitor za celoten varovalni pas pridobiti pravico graditi. Če bi ZGO-1 kaj takega zahteval, bi to izrecno tudi zapisal. Pojasnjuje, da se z določitvijo varovalnega pasu vzpostavi neke vrste režim, kjer so lastniki omejeni pri svojih gradnjah in drugih posegih in potrebujejo zanje soglasja. Lastninska pravica je torej na zakonit način omejena v smislu izpolnjevanja njenih funkcij po ustavi. Sklicevanja sodišča v sodbi I U 2286/2011 na določbo 59.a člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ocenjuje kot nerelevantno, saj navedena določba v času izdaje delnega gradbenega dovoljenja še ni veljala. Poleg tega določa pridobitev pravice graditi največ do širine varnostnega pasu, ne pa v celotni širini. Glede odločbe Ustavnega sodišča Up-89/05 pa druga tožnica navaja, da se nanaša le na zemljišča oziroma dele zemljišč, preko katerih poteka trasa (koridor daljnovoda), ne pa na celotno zemljišče, po katerem poteka varnostni pas. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in potrditev odločbe z dne 26. 8. 2015. 6. Tožena stranka na tožbi ni odgovorila, prva tožnica pa v odgovoru na tožbo druge tožnice med drugim navaja, da so navedbe toženke, kakšni so varovalni pasovi v drugih primerih, pri drugih infrastrukturah, nerelevantne, saj je varstvo človekovih pravic prirejeno glede na vsak primer posebej. Kakšna širina pasov je predvidena za druge infrastrukture in za katera zemljišča je v teh primerih potrebno izkazati pravico graditi, ni povezano s pravico graditi, ki jo je dolžan izkazati investitor v obravnavanem primeru. Ugotavlja, da ni sporno, da parcela prve tožnice leži v varovalnem pasu daljnovoda, saj druga tožnica to v tožbi izrecno priznava. Druga tožnica ni izkazala upravičenosti tožbe, saj je toženka upoštevala mnenje naslovnega sodišča. Predlaga zavrnitev tožbe prve tožnice in povrnitev stroškov postopka.

Glede I. točke izreka:

7. Sodišče lahko s sklepom s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Ker se tako tožba prve tožnice I U 1076/2016, kot tudi tožbe druge tožnice I U 1094/2016, ki se vodita pred istim sodiščem, nanašata na isto odločbo, je sodišče zadevi združilo in odločilo, da se združena zadeva vodi pod opravilno številko starejše zadeve, to je I U 1076/2016. Glede II. točke izreka:

9. Tožba prve tožnice zoper izpodbijano 3. točko izreka izpodbijane odločbe je utemeljena.

10. V zadevi je sporno, ali je toženka pravilno uporabila materialno pravo, ko je pri odmeri stroškov prvi tožnici z izpodbijano odločbo uporabila ZOdvT.

11. Toženka je uporabo ZOdvT utemeljila na smiselni uporabi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife, ki določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.

12. ZOdvT v 44. členu določa, da začne veljati 1. 1. 2009. Glede na ugotovitev toženke, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in je nesporna, da se je v predmetni zadevi postopek obnove začel 19. 11. 2008, je ugotovitev toženke, da gre v obravnavani zadevi za situacijo, ki jo ureja citirani drugi odstavek 20. člen Odvetniške tarife, napačna.

13. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano 3. točko izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka pri odmeri stroškov prvi tožnici materialno pravo pravilno uporabiti.

Glede III. točke izreka

14. Tožba druge tožnice zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena.

15. V zadevi ni sporno, da se zemljišče prve tožnice parc. št. 345/5 k.o. ... nahaja znotraj varovalnega pasu predmetnega daljnovoda 2 x 110 kV Bresatnica-Hudo, katerega rekonstrukcija je bila dovoljenja z gradbenim dovoljenjem, katerega delna razveljavitev (v delu, ki se nanaša na gradnjo končnega stebra; S4) je predmet presoje v tem upravnem sporu. Prav tako ni sporno, da druga tožnica ni izkazala pravice graditi za gradnjo na predmetnem zemljišču niti v času izdaje delnega gradbenega dovoljenja, niti v času izdaje izpodbijane odločbe.

16. Za drugo tožnico pa je sporna pravilnost stališča toženke, da mora izkazati pravico graditi tudi na zemljiščih, na katerih gradbena dela niso predvidena, so pa v varovalnem pasu omrežja.

17. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je o predmetni zadevi dvakrat že odločalo naslovno sodišče in v obeh primerih zavzelo jasno stališče, da mora biti pravica graditi izkazana ne le za zemljišča, na katerih se bo izvajala gradnja, ampak za vsa zemljišča v varovalnem pasu.

18. Razloge, zakaj je treba pravico graditi izkazati za vsa zemljišča v varovalnem pasu, je podrobno pojasnilo naslovno sodišče v sodbi I U 2286/2011, izdani v isti zadevi, zato se sodišče nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

19. Da spada daljnovod med "netipične" oblike gradbenih objektov, ki vključuje tudi napeljavo vodov preko zemljišča in da mora investitor za njegovo gradnjo izkazati pravico razpolaganja tudi na zemljiščih, preko katerih poteka trasa (koridor) daljnovoda, kljub temu, da se v tem delu neposredno ne posega na zemljišče, zaradi posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča Up-89/05, na katero se prav tako sklicuje toženka. Zato je razlaga 56. člena ZGO-1, za kakršno se zavzema druga tožnica, da je treba pravico graditi izkazati le (neposredno) na nepremičnini, na kateri investitor namerava graditi oziroma izvajati kakšna dela, preozka. Pravni položaj lastnikov zemljišč, preko katerih poteka trasa (koridor) daljnovoda, pa ni prav nič drugačen, od pravnega položaja lastnikov zemljišč, preko katerih ne poteka trasa, se pa nahajajo v varnostnem pasu koridorja. Povedano drugače, lastnik zemljišča je na celotnem varovalnem pasu omejen z razpolaganjem, zato ni razloga za drugačno obravnavanje dela varovalnega pasu, ki je potreben za gradnjo in obratovanje objekta od dela, ki to ni. Enako ni razloga za drugačno obravnavanje dela zemljišča varovalnega pasu, ki leži na koridorju kablovoda, od ostalega dela varovanega pasu. V obeh primerih gre za omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je po 69. členu Ustave v primeru, ko ne pride do drugačnega dogovora, dopustna le proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

20. Po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1, veljavnega v času izdaje gradbenega dovoljenja, je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta še ni vpisana v zemljiško knjigo. To pomeni, da bi morala druga tožnica izkazati pravico razpolaganja na vseh zemljiščih, ki ležijo v varovalnem pasu poteka trase daljnovoda, torej tudi po zemljišču parc. št. 345/5 k.o. ..., česar pa ni izkazala, kar ni sporno.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba druge tožnice zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Druga tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankami niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Čeprav tožba druge tožnice posebnih razlogov za izpodbijanje 2. točke izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje, je sodišče navedeno 2. točko izreka po uradni dolžnosti odpravilo, saj ni skladna s 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka delno gradbeno dovoljenje v navedenem delu razveljavila. Če se odločba razveljavi, pa se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ampak iz nje ne morejo nastati nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena ZUP). Z zavrnitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo 2 x 110 kV daljnovoda Brestanica - Hudo na zemljišču parc. št. 345/5 k.o. Brestanica, o kateri je bilo že odločeno z izpodbijanim delnim gradbenim dovoljenjem z dne 21. 4. 2008, se posega v pravne posledice razveljavljenega dela navedenega gradbenega dovoljenja do njegove razveljavitve.

Glede IV. točke izreka:

23. Ker je sodišče tožbi prve tožnice v izpodbijanem delu ugodilo, je prva tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Ni pa ji priznalo povrnitve stroškov postopka za odgovor na tožbo druge tožnice, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).