Jedro

Če kupec ob sklenitvi pogodbe ugotovi napako, se ne more sklicevati na ugodnosti iz 485. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku ostanek kupnine 1,876.849,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.07.1998 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je toženčev tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo zaradi znižanja kupnine 11,505.774,00 SIT z obrestmi od 08.01.1999 dalje. Ugotovilo je, da je bila prodana hiša tožencu izročena najkasneje konec novembra 1995, napake pa je grajal šele 07.06.1996, torej po preteku polletnega prekluzivnega roka. Že leta 1995 je moral toženec videti, da hiša visi, ker je po poklicu diplomirani gradbeni inženir, ki se je za DARS ukvarjal z nakupi hiš. Moral je tudi vedeti, kaj vse lahko pomeni visenje hiše. Da je dno greznice prebito, je tožencu povedal novembra 1995 tožnik sam. Tako tu ni šlo za skrito napako. Tožnik je sicer tudi moral vedeti za visenje hiše, toda ta okoliščina je bila znana tudi tožencu, ki se zato na ugodnost 485. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne more sklicevati. Ker je toženec zamudil z grajanjem napak, je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede tožnikovega zahtevka pa je bilo med strankama nesporno, da toženec preostalega zneska kupnine 20.000 DEM ni poravnal. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča o tem, kdaj je bila nepremičnina izročena, kdaj je toženec grajal napake in kdaj je ugotovil ali lahko ugotovil nagib stavbe in njegove možne posledice. Toženec ni izkazal, da je v šestih mesecih grajal skrite napake, niti da bi vsako napako, ki jo je odkril, grajal v osmih dneh. V zvezi z nagibom hiše ne gre za zamolčano skrito napako, nagib poda dnevne sobe pa je opazila tudi toženčeva prijateljica.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo ali pa razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bistvena razlika med visenjem tal in visenjem stavbe; da toženec kljub svoji strokovni izobrazbi ni mogel zaznati visenja objekta s prostim očesom, česar ni ugotovila niti izvedenka Z. F.; da bi moralo sodišče uporabiti določbo 485. člena ZOR; da napak, ki se nanašajo na drsenje zgradbe, na njene temelje, na spodkopanost nosilnega zidu, na poškodovano celotno kanalizacijo, na nepravilnosti v kanalizacijskem jarku in iztekanje odpadnih voda, z običajnim pregledom ni mogoče opaziti, ker to lahko opazijo le izvedenci ustreznih strok; da toženec nikakor ni mogel ob prvem ogledu vedeti za visenje hiše, pač pa je moral vedeti tožnik, ki je hišo uporabljal, vendar je napake ob prodaji zamolčal; da sodišče ni izvedlo dokazov z izvedenci, da bi pojasnili, ali lahko strokovnjak ugotovi visenje hiše ob običajnem ogledu.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z revizijskimi trditvami dejanske narave, podprtimi z dokazi, velja opozoriti revidenta, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejeno možnostjo izpdobijanja pravnomočne sodbe in tako tudi glede dejanskega stanja. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena). Iz tega seveda sledi, da je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Ob uveljavljanem revizijskem razlogu se zato sodišče ni smelo ozirati na revizijske trditve o tem, katere dokaze bi moralo sodišče izvesti, pa jih ni hotelo, katere dokaze bi moralo analizirati oziroma kaj iz njih dejansko sledi, ter na zanikanje nekaterih ugotovljenih dejstev. Ugotovljeno dejansko stanje izkazuje naslednja, za pravno presojo tega spora, pomembna dejstva - da je tožnik kot prodajalec vedel za nagib hiše, da pa je bil nagib znan tudi tožencu kot kupcu od trenutka, ko si je prvič ogledal hišo, in da je kot strokovnjak moral vedeti, kaj vse lahko se skriva za nagibom hiše. Materialnopravni revizijski očitek, da sodišče ni pravilno uporabilo 485. člena ZOR, je neutemeljen. Ta zakonska določba sicer res govori o tem, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako, če stvari ni nemudoma pregledal ali če ni pravočasno obvestil prodajalca o napaki ali če se je ta pokazala šele po šestih mesecih po izročitvi stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Ta predpis bi sodišče lahko uporabilo, če ne bi tudi toženec kot kupec vedel za napako. Zakon namreč določa, da prodajalec ne odgovarja za napako, ki je v tem, da stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo, če je bila napaka ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana (1. točka 479. člena in prvi odstavek 480. člena ZOR). Zakon tako ureja ta razmerja, ker je namreč mogoče sklepati ob takšnem ravnanju kupca, da je ta v napako privolil. Določbo 485. člena ZOR bi potemtakem lahko uporabili v tej zadevi ne glede na zamujene roke, če toženec ne bi že ob sklenitvi pogodbe vedel za napako. Materialnopravno je pravilno tudi sklepanje nižjih sodišč, da je toženec moral vedeti, da nagib hiše pomeni še druge napake, ki so po izkušnjah sodeč ali vzrok ali posledica nagiba hiše. Šteje se namreč, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec, lahko opazil pri običajnem pregledu stvari (drugi odstavek 480. člena ZOR). In končno toženec med postopkom ni zatrjeval, ne dokazoval, da bi tožnik zvijačno zamolčal napake. Običajen molk prodajalca, ki posebej ne opozarja na napako, namreč ne gre njemu v breme.

Reviziji po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).