Jedro

Ni mogoče vsake odločitve, ki se s pretekom časa pokaže, da ni bila najboljša (da ni uresničila pričakovanj, ni prinesla dobička, ali pa je celo povzročila izgubo) uvrstiti med ravnanja, za katera poslovodja odškodninsko odgovarja.

Nerealno je zahtevati, da bi si (tudi če bi zanemarili možnost, da bi od izdajatelja delnic sploh ne dobil vseh relevantnih podatkov za izvedbo cenitve) pred odločitvijo o sklenitvi posla toženec lahko izgovoril čas, v katerem bi pridobil cenitev vrednosti delnic, pa tudi, da bi za takšno cenitev plačal relativno visoko ceno. Glede na to je bila torej odločitev toženca, da gre v takšen posel, kjer je bila kupnina v pretežnem delu (70 %) krita z gotovino, preostali del pa z delnicami po takratni emisijski vrednosti, sicer res povezana s tveganjem, vendar mu ni mogoče očitati, da je bila njegova odločitev v času, ko jo je sprejel, nerazumna, in da bi zato bil odškodninsko odgovoren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 366.071,00 EUR s pripadki zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 5.173,71 EUR stroškov pravdnega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti poslovodje upoštevalo takratne okoliščine, v katerih je tožeča stranka poslovala, in v katerih se je moral toženec, kot njen zakoniti zastopnik, odločati o prevzemu tveganj za sklenitev obravnavanih dveh poslov (za dobavo elektroinstalacijskega materiala samostojnemu podjetniku A.S., ki je bil izvajalec pri gradnji kompleksa v Laškem). Ugotovilo je, da bi se (s strani tožeče stranke sicer očitana opustitev) preveritev vrednosti delnic lahko opravila le z relativno visokimi stroški, za to bi bil potreben daljši čas, pri tem pa pri sopogodbenikih poslovodja ne bi naletel na razumevanje. Toženec je upošteval zadnje znane podatke o vrednosti delnic, ki so bile tudi vnesene v pogodbe. Po oceni prvostopenjskega sodišča je šlo za prevzemanje podjetniških tveganj, ki so bila sprejemljiva in razumna, zato toženčevemu ravnanju ni mogoče ničesar očitati.

Zoper to odločitev se je v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 146.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2010 dalje in glede pravdnih stroškov, pritožila tožeča stranka. V obsežni pritožbi je ponovila svoje tožbene trditve in izpostavila, da je sodišče zanemarilo okoliščino, da se lahko poslovodja za slabo odločitev razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je bila odločitev sprejeta skrbno, z analizo in na podlagi vseh informacij. Četudi bi se bilo mogoče strinjati, da je bila pridobitev informacij težavna, in da bi lahko pripeljala do tega, da tožeča stranka pri poslu ne bi sodelovala, to še ne bi smelo pomeniti, da poslovodja ni dolžan pridobiti potrebnih informacij. Tožena stranka ni z nobenim dokazom izkazala in niti zatrjevala, da bi naredila analizo, da bo zaslužek družbe, upoštevajoč maržo in vse stroške v primeru, če delnic ne bo mogel unovčiti, večji od nič. Zato je pri razlagi, kaj predstavlja potrebna skrbnost, sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev postopka, to je pravico tožeče stranke do kontradiktornosti in razpravno načelo, ker je večji del svojih zaključkov oprlo na izpoved priče A.S., ki pa je bil predlagan le kot dokazno sredstvo glede sklenitve pogodb. Prek razpravnega načela je tudi razglabljanje sodišča, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da nima nobenih odprtih terjatev, in da tudi novo vodstvo nima težav z neizterljivimi terjatvami. Do tega zaključka je sodišče prišlo tudi zaradi nepravilne razdružitve zadeve, saj je tožeča stranka v zadevi Pg 120/2014 pojasnila, da znaša škoda, ki jo je utrpela pod vodstvom tožene stranke, več kot 2.000.000,00 EUR. Če sodišče zadeve ne bi razdružilo, do takšne arbitrarne trditve ne bi prišlo. Že sama sklenitev pogodbe o dobavi opreme nasprotuje zahtevani vestnosti, del zahtevka v višini 146.250,00 EUR, pa se razlikuje, ker so bile delnice za ta znesek kupljene in nato obveznost A.S. s.p. kompenzirana 30.10.2010, to je po roku iz Pogodbe o dobavi opreme. V obeh pogodbah je bilo v 7. členu določeno, da če delnice niso predane do določenih rokov, zapade v plačilo tudi ostala kupnina. Te delnice torej niso bile kupljene v skladu s Pogodbo o dobavi opreme, ni pa bilo niti nobene pogodbene osnove, da bi se terjatve do A.S. s.p. kompenzirale s to kupnino. Zagotovo pri odločitvi, da se kljub temu, da je plačilo zapadlo v plačilo v denarju, in da tožečo stranko ni več vezala škodljiva pogodba, a je vseeno sprejel plačilo v delnicah, ni bila izkazana zahtevana skrbnost. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. To vprašanje je tudi pomanjkljivo obrazložilo in ni upoštevalo, da bi na dan 30.10.2010 vsaka povprečno skrbna ocena lahko in morala ugotoviti, da realna vrednost delnice T. d.d. ni 11,25 EUR. Sodišče „pride do protispisne odločitve“, saj se sicer v celoti opre na informativni dokaz z zaslišanjem A.S., ne izjasni pa se in ne upošteva njegove izpovedi, da so bile možnosti za prodajo najugodnejše v času, ko delnic še ni imel, ko jih je prejel, pa je bila vrednost delnic povsem drugačna. Po pritožniku je bila cenitev P. verjetno edina, na katero bi se lahko zanašala tožena stranka. Če pa ni mogla pridobiti kakršnekoli ocene za netržne delnice, gre za tako rizično odločitev, da ji ni mogoče pripisati kakršnekoli vestnosti. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaključki pa so tudi v nasprotju z listinami in zapisniki, materialno pravo pa je bilo glede potrebne skrbnosti in vestnosti zmotno uporabljeno. Sodišče je brez kakršnegakoli dokaza zapisalo, da če bi tožena stranka zahtevala plačilo z gotovino, nadaljnjega sodelovanja med tožečo stranko in A.S. ne bi bilo več. A.S. plačila z delnicami niti ni pogojeval za nadaljnje sodelovanje. Tudi tu se pokaže posledica nepravilne odločitve o razdružitvi postopka, saj je npr. iz postopa Pg 120/2014 razvidno, da je tožeča stranka sodelovala tudi s kupci, zoper katere je sprožila postopke za izterjavo. Zaključek, da v primeru postopka zoper A.S. ne bi več z njim sodeloval, je ustvarjen s strani sodišča, in ne sledi izvedenim dokazom. Tožena stranka bi lahko svojo dovolj veliko skrbnost in vestno ravnanje morebiti izkazala le, če bi po tem, ko je posel že dobila, zbrala potrebne in vse razpoložljive podatke o vrednosti delnic in ocenila, kakšno je tveganje v primerjavi s tem, da morebiti z A.S. ne bi več sodelovala. Takšno oceno pa bi morala nato primerjati s tem, kakšni bi bili učinki plačila v denarju. Pritožba je grajala tudi način vodenja dokaznega postopka z izvedencem. Tožeča stranka je izvedenca predlagala, da oceni vrednost delnice z namenom, da se ugotovi obseg škode in potrdi trditev tožeče stranke, da je vrednost delnic 0,00. Sodišče pa takšnih vprašanj izvedenki ni dopustilo, kar predstavlja kršitev pravice do kontradiktornosti, in kar je tožeča stranka na naroku nemudoma tudi grajala. Grajala je tudi odločitev sodišča, da ne imenuje „dodatnega“ izvedenca, saj je bilo stališče izvedenke, da je za določitev cene v letih 2010 mogoče le zanašanje na knjigovodsko ali emisijsko vrednost, popolnoma nepravilno. Ker izvedenka na dodatna vprašanja kljub številnim pripombam ni odgovorila, je izvid nepopoln. Sodišče je tudi zapisalo, da naj tožeča stranka ne bi dokazala, kolikšna naj bi bila pravilna vrednost delnice T. d.d. ob nakupu. Četudi je dokazno breme za to na toženi stranki, je tožeča stranka to izrecno navedla na naroku z dne 7.4.2015 in v prvi pripravljalni vlogi, in sicer, da bi lahko bila vrednost delnic največ 2,50 EUR. Tožena stranka pa ni z ničemer dokazala, da bi bila sedanja vrednost delnice večja od 0,00 EUR in trditve tožeče stranke tudi ni prerekala.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju kršilo določbe pravdnega postopka. Tako ne vzdrži pritožbenega preizkusa očitek, da je bila kršena pravica tožeče stranke do kontradiktornosti, ker se je sodišče pri svojih zaključkih oprlo na izpovedi priče A.S. To pričo je predlagala tožena stranka (v odgovoru na tožbo) in to ne zgolj zaradi navedb glede sklenitve pogodb, kot to izpostavlja pritožba, ampak tudi glede plačilnih pogojev, ki jih je A.S. kot samostojni podjetnik nudil pri projektu „Terme“, ter glede plačilnih pogojev, ki jih je tudi sam sklenil z investitorjem (listovna št. 122 spisa). Pa tudi sicer bi tožeča stranka, ki je bila ob zaslišanju navedene priče na glavni obravnavi prisotna, v skladu z 286.b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), če je ocenila, da je sodišče pričo zasliševalo izven dokaznega predloga tožene stranke, morala to kršitev uveljavljati nemudoma, to je še na navedenem naroku. Ker tega ni storila, se njeno grajanje tudi v pritožbenem postopku ne more upoštevati (286.b člen ZPP).

Čeprav pritožba utemeljeno opozarja, da ne more biti predmet ugotavljanja odškodninske odgovornosti poslovodje primerjava njegovega ravnanja s skrbnostjo in vestnostjo novega vodstva družbe, pa samo ugotavljanje prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da nima nobenih odprtih terjatev, in da tudi novo vodstvo nima težav z neizterljivimi terjatvami, ni vplivalo na odločitev prvostopenjskega sodišča. Slednje je svojo odločitev o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka temeljilo na ključni ugotovitvi, da je potrebno pri oceni skrbnosti poslovodje upoštevati dejansko stanje „ex ante“, to je okoliščine ki so bile znane oziroma bi morale biti znane v času, ko je bilo očitano dejanje oziroma odločitev sprejeta(1).

Kot postopkovno kršitev pritožba na več mestih sodišču očita tudi, da naj bi zadevo neutemeljeno razdružilo na več postopkov, četudi sama navede, da je vsako dejanje in odškodninsko odgovornost potrebno obravnavati kot samostojno ravnanje. Tudi pritožbeno sodišče povsem pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je potrebno vsako toženčevo ravnanje ugotavljati posebej, in to v zvezi z vsemi elementi odškodninske odgovornosti(2), in da morebitna ugotovitev, da so se glede toženčevih ravnanj v nekem primeru ugotovili pogoji za odškodninsko odgovornost po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ne more vplivati na ugotavljanje njegove odškodninske odgovornosti glede drugih ravnanj. Če pa je tožeča stranka ocenjevala, da je bil način vodenja družbe v vseh primerih enak, in da bi to morali kot indic upoštevati tudi v konkretnem pravdnem (razdruženem) postopku, bi lahko oz. bi morala to v okviru svoje trditvene podlage posebej izpostaviti tudi v tem postopku. Tako na primer bi morala tožeča stranka, če je ocenjevala, da je za odločitev v predmetnem postopku pomembna okoliščina, da je tožeča stranka sodelovala tudi s kupci, zoper katere je sprožila postopke za izterjavo, kar naj bi navajala v zadevi Pg 120/2014, te navedbe podati tudi v predmetnem postopku, in bi jih sodišče v okviru celovite dokazne ocene moralo tudi obravnavati. Njeno sklicevanje na trditve, ki jih je postavila v drugi pravdni zadevi, da je znašala celotna škoda v času vodenja podjetja s strani tožene stranke več kot 2.000.000,00 EUR, pa bi tudi v primeru, če sodišče zadev ne bi razdružilo, bilo pravno nerelevantno, saj kot je bilo zgoraj že navedeno, je potrebno za vsako ravnanje, ki ni v skladu z dolžnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, podati vse elemente za odškodninsko odgovornost, torej tudi podatek o višini škode, ki je družbi s konkretnim ravnanjem nastala.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti očitane protispisnosti, ki naj bi bila v tem, da je sodišče del izpovedi priče A.S. pri svoji odločitvi le delno upoštevalo. Protispisnost je namreč podana takrat, kadar sodišče napačno pri svoji odločitvi uporabi podatke iz izvedenih dokazov, ne pa takrat, kadar izvedene dokaze ocenjuje v nasprotju s tistim, kar bi po mnenju pravdne stranke bila primerna ocena. Sodišče je pač iz celotne izpovedi zaslišane priče naredilo dokazno oceno tistih izpovedi, s katerimi je utemeljevalo razloge za svojo odločitev.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila kršena pravica tožeče stranke do kontradiktornosti, ker sodišče ni dopustilo vprašanj izvedenki o ugotovitvi vrednosti delnice v času sojenja, in ker ni imenovalo novega izvedenca. Iz spisovnih podatkov (na listovni št. 331) izhaja, da sodišče ni dovolilo postavitve vprašanj izvedenki glede tega, ali je pri izdelavi mnenja upoštevala dokazila, ki se nanašajo na poskuse prodaje delnic in vprašanj glede vrednosti delnic v času sojenja. S temi podatki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi pridobili pravno relevantnih podatkov glede skrbnega ravnanja toženca v času sklepanja spornih pogodb, in s temi podatki, oziroma samo s temi podatki, tudi ne bi mogli dobiti izračuna škode za dejanja, ki so v predmetnem postopku očitana kot škodljiva dejanja. V zvezi s predlogom za postavitev drugega izvedenca, ker naj bi iz izvedeniškega mnenja izvedenke J.I. izhajalo, da se je bilo „v letih 2010“ mogoče zanesti le na knjigovodsko in emisijsko vrednost delnic, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njega takšne ugotovitve ne izhajajo, saj je izvedenka zagovarjala stališče, da bi se lahko cena delnic oblikovala le z ustrezno cenitvijo.

Dolžnost poslovodje, da pri opravljanju svojih vodstvenih nalog ravna v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263.člen v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) se v skladu z ustaljeno sodno prakso(3) presoja tudi s pravilom podjetniške presoje (business judgment rule). Pri presoji o zahtevani skrbnosti ob sprejemanju odločitev je namreč potrebno upoštevati, da dinamika poslovnega odločanja praviloma ne omogoča absolutne popolnosti in racionalnosti vsake odločitve, ampak se odločitve sprejemajo v časovno in informacijsko omejenih okvirih. Zato se sprejemajo tudi odločitve, ki so nujno povezane z določeno stopnjo tveganja. Tudi iz tega razloga je mogoče obveznost poslovodje opredeliti le kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata(4). To pa pomeni, da ni mogoče vsake odločitve, ki se s pretekom časa pokaže, da ni bila najboljša (da ni uresničila pričakovanj, ni prinesla dobička, ali pa je celo povzročila izgubo) uvrstiti med ravnanja, za katera poslovodja odškodninsko odgovarja. Kot enotno poudarjata pravna teorija in tudi sodna praksa(5) bi obremenitev članov uprave ali poslovodij z odškodninsko odgovornostjo za vsako odločitev, ki se kasneje izkaže za napačno ali škodljivo, pomenila konec učinkovitega podjetništva, v katerega sodijo vsekakor tudi tvegane odločitve.

Ob upoštevanju gornjih izhodišč je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tudi očitek tožeče stranke, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je podalo obširne in prepričljive razloge, da tožencu(6) ni mogoče pri sklepanju Pogodbe o dobavi opreme (z dne 16.1.2008, A6) in z njo povezane Kupoprodajne pogodbe za delnice (z dne 30.10.2010, A8) očitati, da svojih obveznosti ni izpolnjeval pošteno in vestno. Pod takšnimi pogoji, kot je lahko podjetnik A.S. sklepal pogodbe z investitorjem (pri delih v „Zdravilišču“), je nato sklepal dogovore tudi s svojimi dobavitelji, med njimi s tožečo stranko. Delno plačilo (v deležu 30 %) dobavljenega materiala z delnicami družbe T. d.d. je toženec lahko le sprejel, sicer posla s podjetnikom A.S. ne bi sklenil. To je toženec zatrjeval v svojih vlogah in tudi izkazal s predložitvijo pogodb drugih A.S. dobaviteljev oz. podizvajalcev, s svojo izpovedjo in z izpovedjo A.S., zaslišanega kot priče. Iz slednje sicer res ne izhaja, da bi izrecno pogojeval za nadaljnje sodelovanje plačilo z delnicami (kar izpostavlja pritožba), jasno pa je priča izpovedala, da če takšnega dogovora (v tem poslu) ne bi bilo, tudi ne bi bili njegovi dobavitelji, da je v nadaljnjih letih imel s tožečo stranko za okoli 2 mio EUR poslov, ter da je pri tam upošteval, „da so bili takrat z nami tudi v za oboje hudih časih“ (l. štev. 270a).

Prepričljivi so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, da ni mogoče tožencu pripisati neskrbnosti, ker ni pred sklenitvijo pogodb ocenil dejanske vrednosti delnic, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nerealno zahtevati, da bi si (tudi če bi zanemarili možnost, da bi od izdajatelja delnic sploh ne dobil vseh relevantnih podatkov za izvedbo cenitve) pred odločitvijo o sklenitvi posla toženec lahko izgovoril čas, v katerem bi pridobil cenitev vrednosti delnic, pa tudi, da bi za takšno cenitev plačal relativno visoko ceno. Glede na to je bila torej odločitev toženca, da gre v takšen posel, kjer je bila kupnina v pretežnem delu (70 %) krita z gotovino, preostali del pa z delnicami po takratni emisijski vrednosti, sicer res povezana s tveganjem, vendar mu ni mogoče očitati, da je bila njegova odločitev v času, ko jo je sprejel, nerazumna, in da bi zato bil odškodninsko odgovoren.

Pritožnik tudi ne more samo s ponavljanjem trditve, da bi bila „verjetno“ cenitev P. edina, na katero bi se toženec lahko zanesel (glede vrednosti delnic njene hčerinske družbe), omajati ugotovitve sodišča, podkrepljene z mnenjem izvedenke, da se je ta cenitev nanašala na vrednost naložbe, in zato ni mogla biti osnova za preverjanje vrednosti spornih delnic.

Za nadaljnji pritožbeni očitek, da za sklenitev Kupoprodajne pogodbe, z dne 30.10.2010, tudi ni bilo nobene pogodbene osnove, saj je medtem zapadla A.S. kupnina v plačilo že v gotovini, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je soglašati s prvostopenjskim sodiščem, da je toženec okoliščine, v katerih se je moral ob sklenitvi te pogodbe odločati, opisal sprejemljivo in tudi skladno z izpovedjo priče A.S. Pritrditi je namreč tožencu, da ob tem, ko je vedel, da A.S. ni imel gotovine, da bi z njo poravnal kupnino po Pogodbi o dobavi opreme, z dne 6.1.2008(7), ni mogoče očitati neodgovornega ravnanja, ko je sledeč viziji nadaljnjega poslovanja tožeče stranke s tem poslovnim partnerjem (kar se je tudi udejanjilo(8) in česar tožeča stranka niti ni izpodbijala) sprejel takšne pogodbene pogoje, kot mu jih je A.S. lahko nudil. V zvezi s tem nadaljnjim poslovanjem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi slednje bilo potrebno upoštevati tudi pri ugotovitvi višine škode(9) (če bi seveda bile druge odškodninske predpostavke izpolnjene), in da zato nikakor škoda, ki naj bi nastala družbi, ne bi mogla predstavljati le seštevka višine obeh kupnin, ki nista bili plačani (ampak naj bi se kompenzirali z delnicami), kot je obseg škode zatrjevala tožeča stranka.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Tudi zaradi takšnega, po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilnega stališča, je bila povsem odveč primerjava, ki jo je naredilo prvostopenjsko sodišče med ravnanji kasnejšega poslovodstva in ravnanjem tožene stranke.

op. št. 2: ki so: nastanek premoženjske škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo ter krivda toženca op. št. 3: npr. sodba VS RS III Ips 80/2010 op. št. 4: tako tudi dr. P. Podgorelec: Odškodninska odgovornost članov poslovodstva, Podjetje in delo, l. 2013, štev. 5 op. št. 5: glej npr. dr. B. Bratina in drugi, Pojem in pomen uzakonitve pravila podjetniške presoje, PP, 2015, štev. 9; S. Prelič in drugi:D:O:O, GV Založba, 2009. str. 357 in nasl; sodba VS RS III Ips 80/2010; op. št. 6: navkljub tveganemu poslu, kar je vedno, ko je kot del plačila določena spremenljivka, kot so delnice op. št. 7: kar je slednji potrdil z izjavo, da ga je v zvezi s tem toženec klical, in da mu je povedal, da plačila ne morejo izvesti, da pa naj upošteva, da bodo še naprej sodelovali op. št. 8: toženec je zatrjeval, da se je od sklenitve obravnavanih poslov dalje močno povečal obseg poslovanja med njima, in sicer od 20.000,00 do 30.000,00 EUR na 500.000,00 EUR letno op. št. 9: in ne samo pri presoji ravnanja poslovodje s pravilom podjetniške presoje