Jedro

Uporaba gasilske cevi za pranje spodnjega roba strehe proizvodne hale iz nepripete košare, postavljene na vilice viličarja v višini 2,5 do 3 m od tal, je brez dvoma nevarna dejavnost.

Izrek

Revizija drugotožene stranke se zavrže glede odločitve o premoženjski škodi v znesku 30.000 SIT (sedaj 125,18 EUR) in glede odločitve o obrestih od zneska 3.360.000 SIT (sedaj 14.021,03 EUR – sodba sodišča prve stopnje pod točko 2), revizija tožeče stranke pa se zavrže v odločitvi o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v obsegu njenega izreka pod točko 3, 4 in 5. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s 1. in 6. točko sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku znesek 13.663,04 EUR z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 4. 7. 2002 dalje do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se reviziji tožeče stranke in drugotožene stranke zavrneta.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 522,85 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama s sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) naložilo, da morata tožniku plačati odškodnino v znesku 2.219.800 SIT (sedaj 9.263,06 EUR) z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 4. 7. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v delovni nesreči dne 21. 4. 2001, poleg tega pa tudi odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 30.000 SIT (sedaj 125,18 EUR). Obsodilo ju je tudi na solidarno plačilo obresti na znesek 3.360.000 SIT (sedaj 14.021,03 EUR) za čas do 25. 2. 2003, pri čemer sta na dobljeni znesek obresti dolžni solidarno plačati še zakonske zamudne obresti od 3. 6. 2003 dalje do plačila. Poleg tega sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti izgubo na dohodku ter mu plačevati mesečno rento, vse v zneskih, ki so po zapadlosti vsakega posebej navedeni v izreku sodbe. Odločilo je tudi o pravdnih stroških, nato pa višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča in drugotožena stranka sta se pritožili. Pritožbi drugotožene stranke je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah 3, 4 in 5 (odločitev o izgubi na dohodku in plačevanju rente ter plačilu pravdnih stroškov) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotožene stranke je pridržalo za končno odločitev.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo odškodnine v skladu s tožbenim zahtevkom. Sklicuje se na dejanske ugotovitve, ki omogočajo sklepanje o velikem obsegu škode, ki jo je utrpel tožnik. Pretres možganov, raztrganina kože na glavi, serijski zlom 7 – 10 rebra desno s pnevmotoraksom, kaže na hud obseg poškodovanja z znatnimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter razvojem posttravmatske stresne motnje, zaradi katere je tožnik končno bil celo invalidsko upokojen. V tem okviru se revizija sklicuje na ugotovitve, ki slede iz izvedenskega mnenja komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani ter psihiatrije dr. T. Kronične bolečine, ki jih prestaja tožnik, so posledica anksiozno depresivnega stanja, kronično bolezensko stanje pa je povzročilo razvoj posttravmatske stresne motnje v obsegu, ki ga je omenjena izvedenka obširno ugotovila. Tožnik je nesposoben za fizično delo, zaradi česar duševno trpi. Premalo je bilo upoštevano, da je v času delovne nezgode bil star komaj 36 let. Dosojena odškodnina tako po posameznih postavkah kot v skupnem znesku ni primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse. Sicer pa je sodišče druge stopnje spregledalo dejstvo, da sta toženi stranki navadna sospornika, da se prva tožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila in da je ta glede nje postala pravnomočna. Zato ne bi smela biti (delno) razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v razmerju do obeh toženih strank. V tem obsegu je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga ustrezno spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik je najmanj do polovice soodgovoren za nastalo škodo, ker ni spoštoval navodil nadrejenih, pri delu, pri katerem se je poškodoval, pa ni uporabljal zaščitne čelade. V tem okviru sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno trditev, ki se je nanašala na odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi izvedenca za varnost pri delu. Tožeča stranka tudi ni podala trditvene podlage o objektivni odgovornosti za nastalo škodo. Sklicuje se na izpoved direktorja prve tožene stranke, da bi moral tožnik čistiti streho na traku, ne pa iz košare, postavljene na vilice viličarja. Dosojena odškodnina je previsoka. Zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik ni utrpel, saj so težave, ki jih opisuje, posledica predhodne travmatiziranosti in težkih izkušenj iz vojne. Gre za vpliv predbolezenske osebnosti. Izvedensko mnenje invalidske komisije ne more biti pravno upoštevano v tem pravdnem postopku. Odločitev o obrestih od plačane akontacije je v nasprotju z določili ZOR o prepovedi anatocizma. Dne 4. 7. 2002, ko je tožena stranka prejela tožnikov odškodninski zahtevek, še ni bilo mogoče ugotoviti obsega in posledic poškodbe, zaradi česar je odločitev, po kateri naj bi obresti od dosojenega zneska tekle od 4. 7. 2002, v nasprotju z določili 919. člena ZOR. Izpodbijana sodba pa končno tudi nima ustreznih razlogov, nanašajočih se na ugovor prekoračitve zavarovalne vsote.

5. Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, prejele pa so jih vse stranke postopka, vendar nanju nobena ni odgovorila.

6. Reviziji delno nista dovoljeni.

7. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Postopek za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je predviden v določbi prvega odstavka 39. člena ZPP, pri čemer je treba za obravnavni primer, ko tožeča stranka uveljavlja več zahtevkov, uporabiti tudi določbo prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP. Zaradi omenjene uporabe določbe drugega odstavka 367. člena ZPP je revizijsko sodišče ugotovilo, da odškodnina za premoženjsko škodo, uveljavljana sicer skupaj z odškodnino za nepremoženjsko škodo, temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. Zato pravice do revizije v tem obsegu ni mogoče določiti po seštevku z zahtevkom na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ni dovoljena (drugi odstavek 41. člena ZPP) revizija druge tožene stranke, kolikor se nanaša na plačilo zneska 30.000 SIT (125,18 EUR) iz naslova škode zaradi stroškov tuje pomoči ob zdravljenju.

8. Drugačna dejanska in pravna podlaga je podana tudi pri zahtevku na plačilo zamudnih obresti od tožniku dne 25. 2. 2003 izplačane akontacije odškodnine v znesku 3.360.000 SIT. Vrednosti tega dela zahtevka zato v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče seštevati z drugimi zahtevki na plačilo odškodnine za nastalo škodo. Tožeča stranka je navedeni (obrestni zahtevek) vrednostno opredelila z zneskom 287.950,37 SIT (sedaj 1.201,59 EUR) v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2005. Ker tako postavljeni zahtevek ne presega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP limitiranega zneska, ki še dopušča revizijo, je tudi v tem obsegu revizija druge tožene stranke nedovoljena.

9. Tožeča stranka nedovoljeno izpodbija tudi tisti del odločitve sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 3, 4 in 5 njenega izreka. Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP je namreč mogoče vložiti revizijo le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Odločitev, s katero je na drugi stopnji bila sodba sodišča prve stopnje (v delu njenega izreka) razveljavljena, ni pravnomočna, saj je zadeva v tem obsegu vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Razveljavitev pa se poleg sodbenega izreka, ki se nanaša na izgubo dohodka in rente, nanaša tudi na izrek o pravdnih stroških.

10. Revizijsko sodišče je po povedanem in v zapisanem obsegu delno nedovoljeni reviziji obeh revidentov zavrglo v skladu z določbo 377. člena ZPP.

11. Revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena, kolikor se ne strinja z višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko revizija druge tožene stranke ni utemeljena.

12. Procesne kršitve (očitno v smeri 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) tožena stranka vidi v izostanku razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca s področja varnosti pri delu, v odločitvi o objektivni odgovornosti prve tožene stranke za nastalo škodo brez ustrezne tožbene trditvene podlage in v neupoštevanju resnične vsebine izvedenskih mnenj o višini zahtevane odškodnine. Vendar pa vse opisane očitke postavlja neutemeljeno.

13. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, ko presodi izvedene dokaze (8. člen ZPP), vendar le tiste, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Sodišču prve stopnje so ugotovljena odločilna dejstva glede temelja odškodninske odgovornosti narekovala uporabo določbe 173. člena ZOR o nevarni dejavnosti, pri čemer so bili izvedeni dokazi ocenjeni v tolikšni meri, da se je z njihovo oceno obrazloženo strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Zavrnitev predloga za postavitev izvedenca s področja delovne varnosti zato ne pomeni v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za očitek neupoštevanja izvedenskih medicinskih mnenj v povezavi z mnenjem invalidske komisije o tožnikovi invalidski upokojitvi. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tej smeri preizkusilo in obrazloženo pojasnilo, v kakšnem obsegu so bila upoštevana izvedenska mnenja. Drugačna ocena izvedenskih mnenj, ki jo ponuja revizija, pomeni nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v izpodbijani sodbi, kar pa je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

14. V nasprotju s podatki spisa je revizijska trditev, da je o objektivni odgovornosti prve tožene stranke odločeno brez tožbene trditvene podlage. Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti gre za uporabo materialnega prava (določb drugega odstavka 154. in 173. člena ZOR) na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka je morala v tej smeri navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze zanje. Iz tožbe, v kateri je postavljena izrecna trditev, da je tožniku škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti, posebej pa iz kasnejših navedb v pripravljalnih vlogah, je mogoče ugotoviti, da je nevarna dejavnost bila ustrezno konkretizirana, sodišči druge in prve stopnje pa sta nastanek škode pri opravljanju nevarne dejavnosti podprli z izvedenimi dokazi. Pri tem sta (zaradi uporabe nepritrjene košare na viličarju) našli tudi elemente krivdne odgovornosti prve tožene stranke.

15. Glede temelja odškodninske odgovornosti sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Uporaba gasilske cevi za pranje spodnjega roba strehe proizvodne hale iz nepripete košare, postavljene na vilice viličarja v višini 2,5 do 3 m od tal, je brez dvoma nevarna dejavnost. Počasno premikanje viličarja in gibanje tožnika v košari je sprožilo padec košare in tožnikovo poškodbo. Revizija sicer pravilno opozarja na vprašanje morebitnega tožnikovega soprispevka, vendar pa izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Dokazno breme v tej smeri zaradi uporabe določbe prvega in drugega odstavka 177. člena ZOR nosi delodajalec, pri čemer se je sodišče druge stopnje v tem obsegu pravilno oprlo na določbo 215. člena ZPP. Tožnik bi mogel biti soodgovoren v primeru, da je uporaba košare na viličarju bila prepovedana. Vendar delodajalec (prva tožena stranka) tega ni dokazal. Revizija sicer citira izpoved direktorja prve tožene stranke, ki naj bi opisal drugačen način čiščenja strehe proizvodne hale, vendar prihaja v nasprotje z vsebino te izpovedi, ki sta jo upoštevali sodišči druge in prve stopnje. Izpovedal je namreč (list. št. 50 spisa), da se opisano pranje izvaja prav s pomočjo košare, v kateri je delal tožnik. Izbira načina pranja strehe (v obravnavanem primeru njenega spodnjega dela) je bila torej utečena, zaradi česar v tem obsegu tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo. O tem vsebuje izpodbijana sodba obširne razloge na svoji 5. strani. Tudi glede uporabe čelade je bila upoštevana določba 215. člena ZPP o dokaznem bremenu. Ob nezanesljivih izpovedbah prič o tem, ali so čelade bile delavcem na razpolago ali ne, sta sodišči druge in prve stopnje v dvomu pravilno ugotovili, da bi zanesljiv dokaz o tem, da so delavci čelade dobili, bil le v ustreznem potrdilu, ki pa ga ni. O soodgovornosti tožnika za nastalo škodo tako ni mogoče govoriti.

16. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o višini dosojene odškodnine. Ker je v tej smeri delno utemeljena revizija tožeče stranke, ki se zavzema za zvišanje odškodnine, razlogi, ki utemeljujejo njeno zvišanje, hkrati utemeljujejo tudi neutemeljenost toženkine revizije.

17. Pri opredelitvi pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) sodišče po eni strani upošteva objektivne podatke o vrsti in naravi prizadejanih poškodb in oškodovančevo subjektivno doživljanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, po drugi strani pa je dolžno zaradi enakega obravnavanja škod in odškodnin zanje upoštevati tudi enake ali podobne primere sodne prakse. Tožnik je bil ob nesreči star 36 let, ob padcu s košare na viličarju pa je utrpel pretres možganov s kratkotrajno nezavestjo, raztrganinsko rano kože na glavi in serijski zlom 7 – 10 rebra desno s pnevmotoraksom. Zdravljenje je trajalo razmeroma dolgo, saj je bilo (travmatološko) zaključeno šele v marcu 2002. Iz mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani je razvidno, da se je tožnik 18 dni zdravil v bolnišnici in da je bil še dvakrat (tudi psihiatrično) hospitaliziran. Po nesreči se mu je namreč pojavila psihogena stresna motnja, ki je prerasla v anksiozno depresivno stanje. Čeprav so glede na naravo poškodbe, ki ne spada med hujše, mogle telesne bolečine v hudi obliki trajati le nekaj dni in nato še dva meseca v lažji obliki, pa so se tožniku pojavljali kronični glavoboli brez dokazljivega vzroka in splošno bolečinsko stanje, povezano s spremembo postkomocionalnega sindroma v anksioznost in depresivnost. Dokazano je tudi, da je tožnik prestajal precejšnje nevšečnosti zaradi drenaže v prsih kot posledice pnevmotoraksa (vdora zraka v prsno votlino zaradi zloma reber). Sodišči druge in prve stopnje sta opisane okoliščine upoštevali, vendar sta premajhen poudarek posvetili tožnikovi nevrotsko strukturirani osebnosti in somatizaciji težav (spreminjanju negativnih duševnih stanj v telesna obolenja). Po stališču revizijskega sodišča je zato v znesku 1.500.000 SIT (6.259,38 EUR) dosojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Zvišalo jo je za 1.000 EUR, torej na znesek 7.259,38 EUR.

18. Osebnostna strukturiranost tožnika pa je, upoštevaje predvsem ugotovitve, ki slede iz psihiatričnega mnenja, povzročila intenzivnejše dojemanje strahu pred posledicami nesreče med zdravljenjem. Tožnik je utrpel intenziven primarni strah, ki pa je bil kratkotrajen. Strah za izid zdravljenja in tesnoba, ki mu je zaradi tega nastajala, pa sta takšne narave, da je mogoče sklepati o večjem obsegu škode iz tega naslova. Zato je revizijsko sodišče dosojeno odškodnino v znesku 300.000 SIT (1.251,87 EUR) zvišalo za 500 EUR na 1.751,87 EUR.

19. Glede duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti sta sodišči druge in prve stopnje imeli na razpolago travmatološko in psihiatrično izvedensko mnenje. Sindrom po pretresu možganov je tožniku prenehal sicer po enem letu od nesreče, zaradi nevrotično strukturirane osebnosti pa se mu je razvila posttravmatska stresna motnja, ki je prešla v somatizacijo in torej v večji obseg posledic poškodbe. Upoštevaje načelo individualizacije odškodnine glede na osebnostne lastnosti oškodovanca v tem primeru ni mogoče mimo opisa tožnikove osebnostne strukturiranosti, ki je povzročila od povprečja odstopane posledice. Tudi invalidska upokojitev je po dejanskih ugotovitvah, ki jih sprejema izpodbijana sodba, nastala zaradi posledic škodnega dogodka. Opisano sicer kaže na večji obseg škode iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, vendar pa ni mogoče mimo objektivno dokazljivih dejstev, ki se nanašajo na vrsto in naravo poškodb, ki jih je tožnik utrpel. Pretres možganov je zaradi kratkotrajne nezavesti bil opredeljen le z lažjo stopnjo, serijski zlom 7 – 10 rebra na desni strani s pnevmatorakosom pa po ozdravitvi ni pustil posledic, ki bi tožniku mogle onemogočiti vsakdanje delo in vsakdanja opravila. Izpodbijana sodba pa je vendarle v preveliki meri upoštevala navedena objektivna dejstva in premalo precejšen obseg psihogene stresne motnje s somatizacijo, ki je v neposredni zvezi s poškodbo. Zato je revizijsko sodišče ocenilo, da je odškodnina v znesku 4.000.000 SIT (16.691,70 EUR) prenizka in jo je zvišalo za 3.000 EUR na 19.691,70 EUR.

20. Sprememba izpodbijane sodbe glede višine odškodnine, ki je na revizijski stopnji odmerjena na 28.602,95 EUR, temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP. Pri tem so bile upoštevane tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na primerljivost dosojene odškodnine s podobnimi primeri sodne prakse. Zviševanje do vtoževanega zneska posameznih postavk odškodnine iz naslova nepremoženjske škode bi ne bilo v prid načelu enakega obravnavanja oškodovancev za približno isti obseg nastale škode. Zato je revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 28.602,95 EUR je nato treba odšteti dne 25. 2. 2003 nakazano akontacijo, ki je valorizirana z zneskom 3.610.220 SIT (sedaj 15.065,09 EUR). Tako sta toženi stranki dolžni tožniku plačati razliko v znesku 13.537,86 EUR, ob upoštevanju zneska odškodnine za premoženjsko škodo v višini 30.000 SIT (125,18 EUR) pa celotni znesek obveznosti predstavlja 13.663,04 EUR, z zamudnimi obrestmi, kakor so opredeljene v točki 1 sodbe sodišča prve stopnje.

22. Tožena stranka se sicer zavzema za znižanje dosojene odškodnine, vendar pa pri tem prikazuje, da je tožniku škoda nastala pretežno zaradi njegove predhodne travmatiziranosti in težkih izkušenj iz vojne. Navedene okoliščine, ki so sicer ugotovljene in pri odmeri višine odškodnine upoštevane, tožena stranka v nasprotju z izvedenskimi mnenji postavlja v kontekst tistih dejstev, ki naj bi zmanjševala, ali celo izključevala pravico do odškodnine. Razlogi, ki se nanašajo na spremembo izpodbijane sodbe zaradi zvišanja odškodnine, istočasno odkazujejo na neutemeljenost revizijske trditvene podlage, ki jo je podala tožena stranka. V nasprotju z izvedenimi dokazi pa je predvsem revizijska trditev, po kateri naj bi izvedenski mnenji nevrokirurga in psihiatrinje kazali na ugotovitev o predhodni travmatiziranosti kot podlagi za znižanje ali celo izključitev odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

23. Ob dejanskih ugotovitvah tožena stranka v reviziji tudi zmotno tolmači določbo 919. člena ZOR o tem, kdaj je tožnikov tožninski zahtevek zapadel v plačilo. Sodišči druge in prve stopnje sta načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti z dnem zapadlosti terjatve, pravilno uporabili. Sicer pa je tožena stranka prišla v zamudo takrat, ko je tožnik z vložitvijo odškodninskega zahtevka, katerega namen je bil doseči izpolnitev obveznosti od druge tožene stranke, zahteval, da ta izpolni svojo obveznost. V tem okviru so bile pravilno uporabljene določbe 324. in 279. člena ZOR. Končno pa dosojena (in na revizijski stopnji zvišana) odškodnina ne presega omejene zavarovalne vsote 10.000.000 SIT (41.729,26 EUR). Revizija tožene stranke se torej na prekoračitev zavarovalne vsote neutemeljeno sklicuje.

24. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Čeprav je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, ni odločalo o stroških vsega postopka, ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v stroškovnem izreku, samo pa je odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno sodbo. Zato je revizijsko sodišče odločalo le o revizijskih stroških, ki jih je zaznamovala tožeča stranka. Tožena stranka namreč z revizijo ni uspela. V skladu z odvetniško in taksno tarifo odmerjeni stroški, ki jih je zaznamovala tožeča stranka, predstavljajo znesek 1.045,70 EUR. Ker je bil njen uspeh v revizijskem postopku približno polovičen, sta ji toženi stranki dolžni povrniti znesek 522,85 EUR.