Jedro

Ker je tožena stranka (šola) javni zavod, skladno z 2. odstavkom

4. člena ZJU pravice in dolžnosti delodajalca izvaja poslovodni organ, ki za izvrševanje posameznih pravic lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Navedena določba tako oži možnost prenosa pooblastila kot to ureja 1. odstavek 18. člena ZDR. Zato je v tem primeru potrebno uporabiti specialno ureditev in ne splošno in odločiti po pravilih ZJU in ZOFVI. Skladno z 49. členom ZOFVI je poslovodni organ v šoli ravnatelj, ki skladno z

2. odstavkom 49. člena ZJU za opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti lahko pisno pooblasti delavca šole. Ker odvetnik ni delavec tožene stranke, odpoved PZ, ki jo je tožnici po pooblastilu ravnateljice podal odvetnik, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne

5.1.2005. V delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Nadalje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti oziroma na razveljavitev obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.12.2004 ter sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati stroške postopka v višini 90.423,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.4.2005 dalje.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper sklep o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter predlaga, da se izpodbijani del sodbe in sklepa spremenita tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa, da se razveljavita in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je podelila pooblastilo v zvezi z odpovedjo pogodbe tožnici odvetniku, ki jo je zastopal v njenih pravnih razmerjih ter skladno z obsegom pooblastila in odločitvijo ravnateljice tožene stranke odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožnici. Odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni sprejel pooblaščenec, ampak pristojni organ tožene stranke, odvetnik jo je le zapisal v njenem imenu in na njen račun. Sodišče prve stopnje bi moralo navedeno upoštevati ter odločati o vsebini spornega razmerja, kajti po veljavni ureditvi ni ovir, ki bi pooblaščencu onemogočala opravo pravnih dejanj za toženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep o stroških postopka v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da sta sodba in sklep materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe in sklepa, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je odvetnik M. kot pooblaščenec tožene stranke le izdelal in vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, odločitev pa je sprejela pooblaščena oseba. Glede pristojnosti za odločanje v delovnih razmerjih se je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka javni zavod ter sodi v javni sektor (2. odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/02; v nadaljevanju ZJU), pravilno oprlo na določbo 2. odstavka

4. člena istega zakona, po kateri izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca poslovodni organ. Za izvrševanje posameznih pravic pa lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Navedena določba tako oži možnost prenosa pooblastila, kot jo ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 40/02) v 1. odstavku 18. člena, po katerem lahko zastopnik pravne osebe, lokalne skupnosti, podružnice tuje družbe ali druge organizacije za pravna dejanja v zvezi s pogodbo o zaposlitvi pisno pooblasti kogarkoli. Vendar je za področje javnega sektorja, v katerega sodijo med drugim javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi iz 2. alinee 2. odstavka 1. člena ZJU in kamor spada tudi tožena stranka, potrebno uporabiti specialno in ne splošne ureditve; torej odločiti po pravilih ZJU in področnega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 115/2003 - UPB4), ki v 49. členu določa, da je poslovodni organ šole ravnatelj, ta pa lahko za opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti pooblasti delavca šole. V izpodbijani sodbi je tako pravilno ugotovljeno, da bi ravnateljica tožene stranke sicer lahko prenesla pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, vendar le na delavca šole (javnega uslužbenca), za kar pa odvetnika ni moč šteti. Nadalje pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi odvetnik kljub temu lahko izdelal in vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi (ravnateljica kot pooblaščena oseba pa bi sprejela odločitev), vendar to iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.1.2005 (priloga A3) ne izhaja. Nikjer namreč ni navedeno, da je pooblaščenec le zapisal odločitev pristojne osebe, ravnateljica se na izvod odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni podpisala. Iz teh razlogov ni moč pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je pravzaprav ravnateljica v imenu tožene stranke tožnici odpovedala pogodo o zaposlitvi, pooblaščenec pa je le izdelal pisni izvod.

Na podlagi zgoraj navedenih zaključkov je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

5.1.2005, kajti izdala jo je nepristojna oseba. Ker je tožnica s tem v postopku uspela, je nadalje pravilno sklenilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).