Jedro

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, in tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče, je odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 2169/2000-7 z dne 6.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 25.8.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov proti delni odločbi Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 20.3.2000. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožnikov za vračilo parcele, št. 1047 k.o. T.p., ki je bila podržavljena I.O. (1. točka izreka), ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka) in da bo o vrnitvi preostalega podržavljenega premoženja odločeno z naknadno izdano odločbo (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tem upravnem sporu predmet presoje denacionalizacija parcele, št. 1047 k.o. T.p., ki je bila podržavljena I.O. z arondacijsko odločbo z dne 20.1.1960, na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59, v nadaljevanju TZIKZ). Po določbi 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje- podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo I.O., za podržavljeno parcelo, št. 1047 k.o. T.p., dano kot odškodnina ustrezno nadomestno zemljišče (parcela, št. 825/2 k.o. V.). Ta ocena temelji na vrednostni primerjavi podržavljenega in nadomestnega zemljišča, vrednost zemljišč pa je bila pravilno izračunana na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov i-n zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju Odlok). Ugotovljeno je bilo, da je znašala vrednost nadomestnega zemljišča 85% vrednosti podržavljenega zemljišča, kar pa je ob analogni uporabi 2. odstavka 90. člena ZDen, nedvomno šteti za ustrezno nadomestno zemljišče, saj je nadomestno zemljišče preseglo 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato ni izpolnjen pogoj za denacionalizacij-o po 29. točki 3. člena ZDen. Navaja še, da denac-ionalizacija parc. št. 825/2 k. o. V., ki je bila I.O. dana kot nadomestno zemljišče za parc.št. 1047 k.o. T.p., potem pa z odločbo o arondaciji z dne 5.7.1962 podržavljena, ni predmet tega upravnega spora.

V pritožbi tožnika navajata, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinjata. Smiselno ponovita tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred upravnimi organi. Navajata, da je nadomestna parcela po izmeri manjša od parcele, ki je bila upravičencu podržavljena in ne predstavlja 85% vrednosti. ZDen izhaja iz načela, da je potrebno krivice, ki so bile storjene bivšim lastnikom, popraviti. Zato tož- nika predlagata, da se pri določanju odškodnine upošteva kultura in izmere nepremičnine, ki je bila predmet podržavljenja, ne pa manjša površina nadomestne parcele. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da pravni prednik tožnikov (I.O.) ni upravičenec do denacionalizacije parc. št. 1047 k.o. T.p., je pravilna. Res je, da denacionalizacija pomeni popravo krivic, ampak le v postopku in na način, kot ga ureja ZDen. ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih zemljišč. V obravnavani zadevi je, kot izhaja iz predloženih spisov, upravni organ ugotovil po kriteriju vrednosti odvzetih in nadomestnih zemljišč, da je pravni prednik tožnikov dobil ustrezna nadomestna zemljišča. Tožnika pa v upravnem postopku nista uveljavljala in dokazovala relevantnih okoliščin, ki bi, kljub ugotovljeni vrednosti zemljišč, kazale na neustreznost dodeljenega zemljišča. Samo z navedbo, da je nadomestno zemljišče manjše, tožnika tega nista uspela dokazati. Vrednost kmetijskih zemljišč se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in je tudi po presoji pritožbenega sodišča edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Predpisana metodologija za izračun vrednosti podržavljenega in nadomestnega zemljišča pa je bila, kot izhaja iz podatkov upravnega in sodnega spisa, uporabljena tudi v obravnavanem primeru. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 29. točke 3. člena ZDen, na katero je bilo vezano, pravilno presodilo odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenega zemljišča po tej zakonski določbi.

Pritožbeni ugovori, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnika sta v pritožbi le ponovila svoje tožbene navedbe proti odločbi tožene stranke, ki jih je prvostopno sodišče že presodilo. Obrazložitev, s katero prvostopno sodišče zavrača ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so po presoji pritožbenega sodišča v skladu s podatki v upravnem in sodnem spisu in imajo podlago v ZDen, na katero se prvostopno sodišče sklicuje. Zato tožnika s temi ugovori ne moreta uspeti.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.