Jedro

V pouku o pravnem sredstvu je treba (pravilno) navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, ta pa mora biti naveden s polnim imenom in naslovom v primeru, če je pritožba zoper odločbo dovoljena. Če je pouk o pravnem sredstvu v odločbi, kot v konkretnem primeru, napačen, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku; vendar pa če se stranka ravna po napačnem pouku to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 215. člena ZUP).

V primeru, ko iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka napačno poučena, da pritožba ni dovoljena in da je mogoč upravni spor, na podlagi določbe 6. odstavka 215. člena ZUP teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če stranka že prej ni vložila pritožbe na pristojni organ. Zato ima v tem primeru tožeča stranka pravico vložiti pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke v (petnajstdnevnem) roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe po določbi 1. odstavka 235. člena ZUP, pri čemer rok za pritožbo teče za tožečo stranko od dneva vročitve te sodne odločbe.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za zadrževanje v RS. Svojo odločitev je oprla na določbo 52. člena Zakona o tujcih, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 66/99 (v nadaljevanju Ztuj). V obrazložitvi povzema navedbe tožnikove prošnje, da izhaja iz mešanega zakona med očetom muslimanom in mamo, ki je že umrla, srbske narodnosti, ki je v vojni sodeloval kot vojak Armade BIH, iz katere pa je dezertiral, zaradi česar mu v rojstnem kraju očitajo izdajstvo. Navaja, da bi mu v primeru vrnitve v matično državo pretila nevarnost preganjanja s strani lokalnega prebivalstva, čeprav zaradi dezerterstva ne pričakuje nobenih težav z državnimi organi. Po odhodu iz matične države leta 1994 se je večkrat vračal v A zaradi urejanja vizumov, v tem času pa je bil deležen groženj in celo fizičnih napadov. Grožnje so bile najpogostejše s strani Muslimanov, ki živijo v A kot begunci, prihajajo pa iz B. Zaradi teh groženj se je moral tožnik skrivati, vendar so ga našli in tudi pretepli, zaradi nepravilnega ukrepanja policije v teh primerih pa je tožnik podal pritožbo Varuhu človekovih pravic v A. V A ima tožnik svoje podjetje, vendar se je v tem času pojavilo nekaj dokumentov, na katerih je ponarejen tožnikov podpis, to pa je tudi razlog, zaradi katerega bi bil preganjan, ker ga predstavniki oblast ne morejo oziroma ne želijo zaščititi. Tožnik se z očetom in njegovo sedanjo ženo ne razume, saj sta ga tudi "nagnala" iz stanovanja. Tožena stranka zavrača tožnikove navedbe, da bi bilo njegovo življenje in osebna varnost v primeru vrnitve v matično državo ogrožena, saj je splošno znano, da so se razmere v BIH uredile in da so tam še prisotni tudi predstavniki mednarodne skupnosti. Tožena stranka na podlagi dejstva, da je tožnik v letu 2002 večkrat neovirano odšel v matično državo, se tam zadrževal in se legalno vrnil in da v času bivanja v matični državi njegovo življenje ali svoboda s strani legalnih organov oblasti ni bila ogrožena, zaključuje, da dejansko ne gre za take razmere, ki ne dopuščajo, da bi se tožnik vrnil brez škode za njegovo fizično in psihično integriteto v matično državo. V primeru morebitnih posamičnih odklonilnih reakcij lokalnega prebivalstva ali težav z očetom in njegovo sedanjo ženo pa bi mu lahko učinkovito zaščito nudili legalni organi oblasti. Vse to kaže, da razmere v BIH niso takšne, da bi bil tožnik objektivno ali subjektivno ogrožen zaradi svoje narodnosti, vere, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Za presojo opravičenosti do dovolitve zadrževanja na podlagi 2. odstavku 52. člena Ztuj je pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem oziroma pred mučenjem ali drugim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v matično državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar po mnenju tožene stranke ocena stanja v BIH ne kaže, da bi bil tožnik ob vrnitvi v matično državo osebno ogrožen ali preganjan in da dejansko ne gre za take razmere, da bi se tožnik ne mogel brez škode za svojo fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Čeprav si tožnik želi urediti status in ostati v RS ter v ta namen zbira potrebne listine, o tem v postopku ne bo odločala tožena stranka, temveč drug pristojen organ. Zato tožena stranka zaključuje, da v tem primeru ne obstajajo pogoji, opredeljeni v 51. in 52. členu ZTuj glede prepovedi prisilne odstranitve tožnika kot tujca in dovolitve zadrževanja, zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo zavrnila, v pouku o pravnem sredstvu pa je navedla, da zoper to odločbo ni pritožbe, dopusten pa je upravni spor.

Tožeča stranka v celoti izpodbija navedeno odločbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb materialnega in procesnega prava. V tožbi obširno navaja, da je tožnik dne 13. 2. 2003 podal prošnjo za izdajo dovoljenja za zadrževanje v RS, ker bi mu v primeru vrnitve v matično državo pretila nevarnost preganjanja oziroma ponižujočega, nečloveškega ravnanja, poleg tega pa bi bila ogrožena njegova osebna varnost oz. življenje. V tožbi ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljal že v svoji prošnji in navaja, da jih tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v bistvenih elementih. V tožbi še navaja, da tudi okoliščina, da je v matični državi še potrebna navzočnost mednarodnih sil kaže, da razmere niso stabilne in da matična država ni sposobna nuditi učinkovite zaščite. Da je tožnik uspel v matični državi pridobiti dokumente pa tožnika ne izključuje od pravice do priznanja zaščite in ni zagotovilo, da bi bil tožnik varen in ne bi bil izpostavljen nehumanemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka ni upoštevala niti ocenila navedb, da je bil tožnik zaprt v taborišču na C, A regija, blizu D, in je bil kot bivši taboriščnik izpostavljen mučenju in hudim zlorabam, nadalje pa je bil kot vojak poslan v direktne spopade na frontno črto in je doživel grozodejstva in umiranje, zaradi česar še sedaj trpi posledice in sodi v krog posebej ranljive kategorije travmatiziranih oseb, ki imajo po mednarodnih standardih in priporočilih UNHCR pravico do humanitarne zaščite, da se jih ne vrne v izvorno državo. Tožnik je v postopku tudi predložil zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da doživlja osebnostne travme, vendar tožena stranka navedenega ni ocenila, s tem pa je kršila temeljna pravila postopka in ni popolno ugotovila vseh okoliščin in dejanskega stanja. Nehumana in v neskladju z mednarodnimi pravili o nevračanju bi bila tožnikova vrnitev v matično državo, tudi Ustava RS in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v določbi 3. člena pa varujeta osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in tožniku dovoli zadrževanje v RS oziroma da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene zavrača tožbene razloge. Navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bil postopek voden v skladu s predpisi in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljen materialni predpis. Razlogi v izpodbijani odločbi so obširno obrazloženi za negativno odločitev, tožnikovim navedbam, da bi bilo ogroženo njegovo življenje in osebna varnost v primeru vrnitve v matično državo pa po mnenju tožeče stranke ni mogoče pritrditi. Tožnik je po koncu vojne večkrat potoval v matično državo in se tam zadrževal, pri tem pa ni imel z varnostnimi organi BIH nikakršnih problemov. V času bivanja v matični državi ni bil izpostavljen preganjanju ali drugim oblikam nasilja ali groženj s strani legalnih organov oblasti, posamičnih konfliktov s pripadniki lokalnega prebivalstva pa ni mogoče šteti kot odklonilne reakcije celotnega lokalnega prebivalstva. Dogajanja ob začetku vojne v BIH in grozote, ki so se dogajale med vojno ter razmere, ki so narekovale tožnikov odhod iz matične države so pri tožniku nedvomno pustile posledice. Upoštevati pa je potrebno splošno znano dejstvo, da se je vojna v BIH končala že leta 1995 ter da so se razmere v BIH v osmih letih po vojni bistveno spremenile in uredile, varnostni organi BIH pa učinkovito zagotavljajo varnost vseh svojih državljanov. Pri zagotavljanju varnosti, spoštovanja človekovih pravic in preprečevanju ponižujočega in nečloveškega ravnanja pa legalnim organom oblasti pomagajo tudi pripadniki mednarodne skupnosti. T je večkrat neovirano odpotoval v matično državo in se v njej zadrževal ter legalno odhajal z veljavnimi dokumenti. Vse to pa kaže, da razmere v BIH niso takšne, da bi bil tožnik subjektivno ali objektivno ogrožen zaradi svoje narodnosti, vere, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja niti v tem primeru ni mogoče realno pričakovati, da bi bil v matični državi tožnik izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kazni, zato je strah tožnika neutemeljen. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot predstavnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 157. člena Ustave RS, ki je povzeta z določbo 1. odstavka 1. člena ZUS, odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov, če za določeno zadevo ni predvideno drugo sodno varstvo. Navedeno tako pomeni, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznika, ko gre za poseganje države oziroma državnih organov v pravice oziroma pravne koristi v posameznika s konkretnim dokončnim upravnim aktom. Po definiciji 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) je dokončna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Odločba, izdana v enostopenjskem upravnem postopku, postane dokončna z njeno vročitvijo stranki. Vendar v obravnavni zadevi ne gre za tak primer, čeprav to izhaja iz (pravnega pouka) izpodbijane odločbe, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi podala napačen pravni pouk v nasprotju z materialnim predpisom, v konkretnem primeru v nasprotju z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 108/02-uradno prečiščeno besedilo), ki določa, da ministrstvo, pristojno za notranje zadeve odloča o pritožbah zoper odločbe izdane na prvi stopnji. Sodišče še pripominja, da je pravni pouk v izpodbijani odločbi, po katerem zoper to odločbo ni pritožbe, v nasprotju z določbo 4. odstavka 55. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 87/02), s katero se črta dotedanji 5. odstavek 65. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99), ki je sprva res določal, da ni pritožbe zoper odločbo, s katero se zavrne prošnja tujca za dovolitev začasnega zadrževanja v RS.

Po določbi 2. odstavka 215. člena ZUP je treba v pouku o pravnem sredstvu (pravilno) navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, ta pa mora biti naveden s polnim imenom in naslovom v primeru, če je pritožba zoper odločbo dovoljena. Če je pouk o pravnem sredstvu v odločbi, kot v konkretnem primeru, napačen, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku; vendar pa če se stranka ravna po napačnem pouku to zanje ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 215. člena ZUP).

V primeru, kot je obravnavana zadeva, ko iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka napačno poučena, da pritožba ni dovoljena in da je mogoč upravni spor, na podlagi določbe 6. odstavka 215. člena ZUP teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če stranka že prej ni vložila pritožbe na pristojni organ. Zato ima v tem primeru tožeča stranka na podlagi 6. odstavka 215. člena ZUP pravico vložiti pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke v (petnajstdnevnem) roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe po določbi 1. odstavka 235. člena ZUP, pri čemer rok za pritožbo teče za tožečo stranko od dneva vročitve te sodne odločbe.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo kot prezgodaj vloženo zavreči. K točki 2: Sodišče je na podlagi 1. odstavka 13. člena tožnikovemu smiselnemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks, ker bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status. Tožnik je s tožbo sicer predlagal oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov, vendar pa so v obravnavanem postopku nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče tožnikov predlog smiselno obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks.