Jedro

Ker je iz tožbenih navedb in prilog k tožbi razvidno, da je bila tožnikova vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev že poslana stvarno in krajevno pristojnemu organu in je bil tožnik o tem tudi obveščen, sodišče ugotavlja, da tožnik nima pravnega interesa, da zahteva, da sodišče naloži A., naj vlogo odstopi pristojnemu organu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri uvodoma pojasnjuje, da so sicer v postopkih za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev stvarno pristojna delovna in socialna sodišča, vendar v konkretnem primeru ne gre za tovrsten zahtevek, ampak za uveljavljanje kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je iz tega razloga tožba vložena na Upravno sodišče RS. Ob citiranju različnih zakonskih določb razlaga, da so mu kršene temeljne pravice in da A. ni niti krajevno niti stvarno pristojno odločati o njegovi vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, zato bi moralo bodisi vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu in ga o tem pisno obvestiti bodisi vlogo s sklepom zavreči, če ni moglo ugotoviti, kateri organ je pristojen za njeno obravnavo. Tožnik predlaga, naj sodišče tako ravnanje z vlogo naloži A. z rokom 3 dni, smiselno pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka s tem, ko navaja, da bo stroške še naknadno sporočil. 2. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora torej ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

4. Kot je razvidno iz tožbenega predloga, je tožnik sprožil upravni spor z namenom, da se A. oziroma predsedniku sodišča naloži, da njegovo vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev pošlje pristojnemu organu ali pa jo zavrže, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za njeno obravnavo. Tožnik torej s tožbo ne zahteva, da sodišče odloči o sami pravici, temveč da poskrbi, da bo njegova vloga obravnavana skladno z določbami ZUP. Zato sodišče tožbe ni poslalo v obravnavanje socialnemu sodišču, kot stvarno pristojnemu za odločanje v socialnih sporih.

5. Iz prilog je razvidno, da je tožnik vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev poslal (tudi) B. in C., ki sta tožnikovo vlogo odstopila pristojnemu organu, to je D. (dopisa B. z dne 2. 6. 2017 in C. z dne 1. 6. 2017 se nahajata v sodnem spisu, iz dopisa pa tudi izhaja, da sta bila poslana tožniku v vednost). Med drugim je iz dopisa C. z dne 1. 6. 2017 razvidno, da je bila D. odstopljena tožnikova vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev z dne 23. 5. 2017, konkretno na ta datum pa je datirana tudi vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki jo je tožnik poslal A. in v zvezi s katero v tem upravnem sporu zahteva, da se jo obravnava po določbah ZUP.

6. Ker je iz tožbenih navedb in prilog k tožbi, kot prej obrazloženo, razvidno, da je bila tožnikova vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev že poslana stvarno in krajevno pristojnemu organu (D.) in je bil tožnik o tem tudi obveščen, sodišče ugotavlja, da tožnik nima pravnega interesa, da zahteva, da sodišče naloži A., naj vlogo odstopi pristojnemu organu. Glede na povedano je torej očitno, da vsebinska obravnava tožbe ne bi privedla k spremembi oziroma izboljšanju tožnikovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

7. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ni podan, se sodišče do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo predlaganih dokazov.

8. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.