Jedro

Javni razpis je materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika (1. točka izreka) ter odločila, da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka v Ur. listu RS, št. 50/2019 objavila Javni razpis za dodeljevanje spodbud v okviru iniciative EUREKA 2019 (v nadaljevanju javni razpis), ter da je tožnik 16. 12. 2019 oddal vlogo na javni razpis. Navaja, da je bila vloga tožnika nepopolna, vendar pa jo je tožnik po pozivu tožene stranke pravočasno in pravilno dopolnil. Pojasni, da je bila vloga ocenjena s strani zunanjih strokovnjakov, ter da je prejela skupno 163 točk. Tožena stranka pojasni točkovanje tožnika po posameznih merilih. Sklicuje se na peti odstavek točke 6.3 razpisne dokumentacije, v skladu s katero mora vloga, da je lahko sofinancirana od skupno možnih 190 točk, prejeti najmanj 140 točk. Pojasni, da je vloga tožnika prejela več od minimalno predpisanih 140 točk, vendar pa je bila med pozitivno ocenjenimi projekti iz Kohezijske regije zahodna Slovenija uvrščena nižje od zadnje vloge, za katero so še bila zagotovljena sredstva za financiranje. Zadnja vloga, za katero je bilo sofinanciranje še zagotovljeno, je prejela 164 točk. Glede na navedeno za odobritev sofinanciranja vloge tožnika ni na voljo dovolj sredstev.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožniku za sofinanciranje zmanjkala 1 točka. Odločitev tožene stranke je neutemeljena zaradi objektivno zmotne ocene obeh zunanjih ocenjevalcev. Pojasni, da je po prejemu izpodbijanega sklepa toženo stranko zaprosil za posredovanje obeh ocenjevalnih listov, ki ju je tudi prejel. Navaja, da tožena stranka glede točkovanja podaja obrazložitev, kot da bi točkovanje izvajal le en ocenjevalec in ne dva ocenjevalca, pri čemer je struktura podeljenih točk po posameznih merilih pri obeh ocenjevalcih različna. Glede merila T.1.1. (stopnja tehnološke zahtevnosti projekta) meni, da je ocenjevalec 2 izhajal iz zmotnega dejanskega izhodišča, da naj bi šlo za klasično Bluetooth 4 tehnologijo, in ne novo Bluetooth 5 tehnologijo, saj je zapisal, da ni jasno, kakšne komunikacijske rešitve se bodo uporabljale, če se naprava oddalji od telefona več kot 10 m, medtem ko ima nova Bluetooth 5 tehnologija domet znotraj notranjega okolja do 40 m. Nadalje navaja, da je ocenjevalec 2 tudi pri merilu T.1.2 (predviden tehnološki napredek projekta) pod obrazložitev zapisal, da je vprašljiva povezava med napravo in telefonom v primeru oddaljenosti, kar pomeni, da je ocenjevalec 2 izhajal iz zmotnega dejanskega izhodišča, da gre za klasično Bluetooth 4 tehnologijo.

4. Tožnik glede merila T.2.1. (stopnja inovativnosti projekta) navaja, da mu je ocenjevalec 1 dodelil premajhno število točk, saj je očitno izhajal iz zmotnega dejanskega izhodišča, da gre za klasično Bluetooth 4 tehnologijo, in ne Bluetooth 5 tehnologijo, saj je navedel, da gre za vprašljivo inovativnost tehnologij, kar je objektivno napačno in nepravilno. Glede merila T.2.2 (geografski/sektorski vpliv projekta) navaja, da je ocenjevalec 2 zapisal, da delitev trga med partnerjema ni jasna s stališča produkta in brandinga produkta, pri čemer navedena okoliščina ni upoštevna pri navedenem merilu. Ob tem se sklicuje na metodologijo ocenjevanja projekta, ki je sestavni del predmetnega javnega razpisa. Zaradi navedenega meni, da mu je ocenjevalec 2 podelil premajhno število točk. 5. Glede merila B.2.2 (mejniki terminskega plana in jasno opredeljeni cilji projekta) tožnik navaja, da mu je ocenjevalec 1 podelil vseh 10 točk, medtem ko je ocenjevalec 2 navedel, da končni rezultat projekta ni povsem jasen, ali bo to algoritem ali pa že prenesen algoritem v programsko orodje za splošno uporabo, kar je v nasprotju z vsebino prijave projekta, kjer je tožnik navedel, da je cilj projekta celovita in pametna rešitev, ki je integrirana v zdravstvene ustanove in oskrbo na domu. Navedeno pomeni, da ocena ocenjevalca 2 ne temelji na njegovi strokovni presoji, temveč izhaja iz zmotnega dejanskega izhodišča in pomeni nedopustno arbitrarnost pri ocenjevanju. Sodišču predlaga, da izpodbijan sklep odpravi ter zadevo vrne v nov postopek toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je v obsežnem odgovoru na tožbo med drugim pojasnila, da metodologija ocenjevanja projekta, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, določa okvirje, v katerih se lahko ocenjevalci pri ocenjevanju posameznega merila gibljejo, ne določa pa izključnega besedišča, ki ga ocenjevalci lahko uporabljajo. Navedeno pa ne pomeni, da ocenjevalci pri obrazložitvi posameznega merila ne bi smeli dodati katere od vsebinsko pomembnih opredelitev, če ocenijo, da so pomembne za vrednotenje tega, kar merila in metodologija opredeljujejo. Prav tako lahko ocenjevalci dodajajo svoja mnenja ali vsebine pri obrazložitvah posameznih meril, če ocenijo, da so za strokovno oceno bistvene. Pojasni tudi, da strokovni oceni predstavljata le zbrane dokaze, odločitev, ki je bila sprejeta na tej podlagi, pa je bila odločitev strokovne komisije in ne odločitev posameznih ocenjevalcev. Sklicuje se tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča, v skladu s katero gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo in ne pravna vprašanja. Sodišča zato niso pristojna odločati o tem, ali gre v posameznem primeru za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev, saj navedeno ne spada v pristojnost sodne veje oblasti.

7. Tožena stranka pojasni, da ne poskuša vsebinsko dopolnjevati izpodbijanega sklepa, pač pa le odgovoriti na tožbene ugovore. Glede merila T.1.1 pojasni, da je ocena ocenjevalca pravilna, saj tehnologija ni povsem nova. Niti ocenjevalec niti tožena stranka nista navedla, da gre pri projektu za klasično Bluetooth 4 tehnologijo. Ocenjevalec svojih opomb ni razdelal, ampak je merilo ocenil celovito, zato ni mogoče trditi, da celotnega merila ni ocenil pravilno. Poleg tega v primeru te tehnologije ne gre za prebojno tehnologijo, saj gre za tehnologijo, ki je prisotna že vrsto let. Nadalje glede merila T.1.2 pojasni, da niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz obrazložitve ocenjevalca ne izhaja, da bi bil odločilen argument doseg povezave. Poleg tega je ocenjevalec jasno navedel, da bo za prenos podatkov in učenje uporabljena povezava Bluetooth 5, zato je tožnikova predpostavka povsem napačna. Pojasni tudi, da je za navedeno merilo bistveno ali tehnološki dosežki predstavljajo pomembne preskoke in popolnoma nove rešitve ter ali dosežki pomenijo osnovo za nove industrije ali uvedbo sprememb v sedanji ter ali bi uporaba rezultatov dosegla meje tehnološkega področja. Šele če bi projekt tožnika dosegal vse to, bi lahko prejel vse možne točke.

8. Glede merila T.2.1 tožena stranka pojasni, da tožnik v tožbi domnevo nerazumevanja s strani ocenjevalca 1 utemelji z obrazložitvijo ocenjevalca 2, zato so navedbe tožnika neutemeljene. Poleg tega gre za že znane tehnologije. Pojasni, da je področje IT v zdravstvu v hitrem razvoju, zato ni mogoče trditi, da bi inovacija temeljila na najnovejših raziskovalnih rezultatih in tehnoloških dosežkih, da bi bila radikalno nova in boljša od primerljivih rešitev. Nadalje tožena stranka nasprotuje ugovorom tožnika v zvezi z merilom T.2.2 in pojasni, da obrazložitev ocenjevalca 2 v zvezi z navedenim merilom ni v nasprotju z metodologijo ocenjevanja projekta, saj je razdelitev trgov med partnerjema pomembna. Navedbe tožnika, da naj bi ocenjevalec napačno uporabil navedeno merilo ne držijo, niti ni tožnik utemeljil razlogov, zaradi katerih bi moral prejeti višje število točk. V zvezi z merilom B.2.2 tožena stranka prizna, da sta ocenjevalca tožniku dodelila različno število točk, vendar pa metodologija predvideva dodeljevanje točk v razponu. Tudi v primeru ocenjevanja gre namreč za strokovno opravilo, kjer ima ocenjevalec kot strokovnjak pravico, da znotraj okvirov metodologije po svoji strokovni presoji določi število točk. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, ter da stroški postopka bremenijo tožnika.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnika na predmetni javni razpis.

12. Tukajšnje sodišče je v zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, že razvilo sodno prakso, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Iz sodne prakse izhaja, da mora (upravno) odločanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS), da ponudniki konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave RS). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-politična, ali pa ima upravna odločitev kulturno-politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev s strani posameznih ponudb je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna.1

13. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na javne razpise, izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.2 Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene3, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.

14. Sodišče po povedanem v zvezi s tožbenimi ugovori po posameznih merilih ugotavlja, da tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih strokovnjakov, kar ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja izpodbijani akt, in ne posamezno oceno, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Sodišče ob tem še dodaja, da je v skladu z zgoraj citirano sodno prakso, sodišče pri presoji izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih zadržano. Zaradi pojasnjenih razlogov, sodišče zavrača ugovore tožnika glede merila T.1.1 (stopnja tehnološke zahtevnosti projekta), torej, da je ocenjevalec 2 pri točkovanju navedenega merila izhajal iz zmotnega dejanskega izhodišča. Iz enakega razloga sodišče zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi z merilom T.2.1. (stopnja inovativnosti projekta), saj ocena ocenjevalca 1, kot že rečeno ne more predmet presoje tega upravnega spora. Glede merila T.1.2 (predviden tehnološki napredek projekta) iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je tožena stranka pri oceni navedenega merila izhajala iz predpostavke, da bo uporabljena Bluetooth 5 tehnologija, prav tako so navedeni razlogi, zaradi katerih tožnik ni prejel vseh 10 točk, zato sodišče zavrača očitke tožnika. Tožnikove ugovore v zvezi z oceno ocenjevalca 2 pa sodišče iz že pojasnjenih razlogov kot nedopustne zavrača. 15. Tožnik v zvezi z merilom T.2.2 (geografski/sektorski vpliv projekta) ugovarja obrazložitvi ocene ocenjevalca 2, ki naj bi bila v nasprotju z metodologijo ocenjevanja projekta, zaradi česar naj bi tožniku podelil prenizko število točk. Sodišče navedene očitke kot nedopustne zavrača, saj ocena posameznega ocenjevalca, kot že rečeno, ni predmet presoje v upravnem sporu. Iz obrazložitve navedenega merila v izpodbijanem sklepu pa ne izhaja, da bi bila v nasprotju z metodologijo ocenjevanja projekta, niti ni očitno nerazumna. V zvezi z merilom B.2.2 (mejniki terminskega plana in jasno opredeljeni cilji projekta) tožnik ponovno ugovarja oceni ocenjevalca 2. Sodišče navedene očitke kot nedopustne zavrača, saj gre za nasprotovanje strokovni oceni.

16. Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen, ker naj bi iz obrazložitve izhajalo, da je točkovanje izvedel le en ocenjevalec in ne dva ocenjevalca. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je bila vloga ocenjena s strani zunanjih strokovnjakov. Prav tako so iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidni razlogi, zaradi katerih tožnik ni prejel vseh točk po posameznih merilih. Tudi po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi morala tožena stranka izpodbijanemu sklepu priložiti ocenjevalna lista, saj gre le za listine, ki so bile pridobljene v postopku na podlagi točke 6.3 (ocenjevanje in merila) javnega razpisa in v skladu s katerimi se je izvedlo ocenjevanje prijaviteljev po posameznih merilih.

17. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS I U 1514/2010-23 z dne 11. 1. 2012, I U 1183/2011 z dne 9. 2. 2012, I U 1654/2013 z dne 15. 5. 2014 in II U 114/2016 z dne 14. 6. 2017. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.