Jedro

Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča. Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo dne 2. 12. 2016, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani v delu, ki se nanaša na oškodovanko A. A., razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo X K 38651/2013 z dne 27. 6. 2018 obsojenega B. B. tudi v ponovljenem sojenju spoznalo za krivega trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) na škodo A. A. Višje sodišče v Ljubljani s sodbo X Kp 38651/2013 z dne 21. 11. 2019 spremenilo sodbo tako, da je prilagodilo opis kaznivega dejanja ter spremenilo odločbi o sankciji in odvzemu premoženjske koristi. S pravnomočno sodbo je bila obsojencu za obravnavano dejanje določena kazen zapora 1 leta in 10 mesecev, nato pa izrečena enotna kazen zapora 3 let in 10 mesecev, v katero mu je všteta že prestana kazen.

2. Vložnica uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, zaradi sodelovanja predsednice senata, ki naj bi se o obtoženčevi krivdi nedopustno izrekla v prvi, razveljavljeni sodbi, in zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj dejanje ne bi bilo ustavnoskladno konkretizirano.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki pritrjuje stališčem v izpodbijani sodbi, in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obsojenec in njegova zagovornica nista izjavila.

B.

K zatrjevani kršitvi 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP

5. Vložnica zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega sodnika zato, ker je o obtožbi v ponovljenem sojenju odločala sodnica, ki je glede zavrnitve predloga za zaslišanje oškodovanke zapisala: "... nobena špekulacija o vsebini pričanja [oškodovanke] ne pretehta dejansko zbranih dokazov v spisu, ki potrjujejo vse očitke obtožbe glede te oškodovanke."

6. V zahtevi vložnica zatrjuje, da je kršitev podana tako po subjektivnih kot po objektivnih merilih presoje nepristranskosti sodnika. Po subjektivnih merilih naj bi besede sodnice izražale njeno vnaprejšnje stališče o obsojenčevi krivdi. Po objektivnih merilih pa - ne glede na notranje prepričanje sodnice - naj bi takšna izjava vzbujala videz, da je takšno stališče sodnica že oblikovala in da je tudi izpoved oškodovanke ne more omajati.

7. Višje sodišče je v pritožbi sprejelo stališče predsednika okrožnega sodišča, ki je zavrnil zahtevo za izločitev sodnice iz tega razloga. To stališče je: (i) da ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje obdolženca, da opredelitev do dokaznega predloga pomeni tudi vnaprejšnjo opredeljenost v ponovnem sojenju; (ii) da mora biti podan tudi dodaten objektivni pogoj, "kar je lahko povezava sodnika s strankami ali oškodovanci" ali pa "konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da si je ... ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri ponovni odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov"; (iii) da takšnega prepričanja ne more predstavljati obrazložitev zavrnjenih dokaznih predlogov. K temu je višje sodišče dodalo še: (iv) da dejanja materialnega procesnega vodstva, ob odsotnosti okoliščin, ki kažejo na vnaprejšnje prepričanje, niso znak pristranskega odnosa, in (v) da je senat, ki mu je predsedovala ista sodnica, izvedel vse potrebne dokaze in se enako odgovorno opredelil tako do obremenilnih kot do razbremenilnih dokazov.

8. Višje sodišče ima prav, ko sporoča, da zgolj (za obrambo) neugodne odločbe procesnega vodstva ne pomenijo, da sodišče ni nepristransko. Prav tako ima prav, kolikor sporoča, da mora biti bojazen, dvom obdolženca v nepristranskost sodišča, upravičen (npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-149/99-15 z dne 3. 4. 2003). Prav ima tudi, da je pri presoji meril nepristranskega sojenja pomembno, ali je sodišče v ponovljenem sojenju opravilo celovito presojo utemeljenosti obtožnih očitkov. Vendar pa je pri presoji očitkov najpomembneje, da se sporno stališče predsednice senata presodi v celoti, in ne zgolj v obsegu, ki ga predstavi vložnik. Celotno stališče se glasi (sodba sodišča prve stopnje z dne 2. 12. 2016, v 53. točki obrazložitve): "Predvsem pa sodišče ugotavlja, da nobena špekulacija o vsebini pričanja oškodovanke ... ne pretehta dejansko zbranih dokazov v spisu, ki potrjujejo vse očitke obtožbe glede te oškodovanke. Dejstvo je, da zbrani in izvedeni dokazi potrdijo očitke obtožbe glede te oškodovanke, zato je sodišče izpoved [oškodovanke v drugi kazenski zadevi] štelo kot razbremenilno za obdolženega ..., nikakor pa ni mogla ta izpoved priče razbremeniti obdolženca očitkov obtožbe glede na druge izvedene dokaze."

9. Stališče sodnice je torej podano v kontekstu celovite dokazne ocene, v postopku, v katerem je - brez neposrednega zaslišanja oškodovanke - sodbo oprlo tudi na njeno izpovedbo (v drugi kazenski zadevi). Takšen položaj se bistveno razlikuje od položajev, ko sodišče zavzame stališče o dokazni oceni, preden je dokazovanje sploh končano. V obravnavanem položaju je ponovljeno sojenje pred istim senatom skladno s pravico do nepristranskega sodišča, če sodišče v ponovljenem postopku opravi novo in celovito presojo utemeljenosti obtožbenih očitkov. Takšno stališče je ustaljeno tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba velikega senata Marguš proti Hrvaški, št. 4455/10, z dne 27.5.2014, 86. točka obrazložitve).

10. Ob teh izhodiščih se izkaže, da vložnica stališče predsednice senata preširoko razlaga. Iz prej citirane obrazložitve zavrnitve predloga ne izhaja, da "zaslišanje ... ne more spremeniti sodničinega že zavzetega stališča glede obdolženčeve krivde." Sodnica se v tem delu niti ne opredeljuje do vprašanja, ali zaslišati oškodovanko ali ne; o tem se opredeljuje v 9. točki obrazložitve prve sodbe. Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo (9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča. K zatrjevani kršitvi 28. člena Ustave RS

11. Bistvo zatrjevane kršitve je, da naj ne bi bil ustrezno konkretiziran zakonski znak "novačiti, prepeljati, prodati, izročiti in razpolagati", ampak se v konkretnem delu opisa izpodbijane sodbe le ponovi. Višje sodišče je na ta očitek odgovorilo v 8. in sl. točkah sodbe. Za odločitev o zahtevi v tem delu je odločilen konkretni del opisa, na katerega je sodišče vezano v okvirih pravila o objektivni identiteti obtožbe in sodbe (354. člen ZKP). Dispozicija prvega odstavka 113. člena KZ-1 je ti. alternativna dispozicija; dejanje je lahko izvršeno tako, da storilec drugo osebo (i) kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči oziroma z njo kako drugače razpolaga, ali (ii) novači, menjava ali prenaša nadzor nad njo, ali (iii) pri teh ravnanjih posreduje.

12. Opis dejanja obsojencu očita izvršitev znakov kaznivega dejanja v kronološkem zaporedju, in sicer: (i) da je oškodovanko novačil, med 1. 1. 2010 do 23. 6. 2010, v Bolgariji, zaradi izkoriščanja prostitucije, pri čemer je po presoji Vrhovnega sodišča znak "novačenje", v pomenu "pridobivati drugo osebo za" določeno dejavnost (SSKJ), dovolj konkretiziran z opredelitvijo dejavnosti, zaradi katere se obsojenemu očita to izvršitveno ravnanje (kar je bistvena sestavina njune komunikacije), ter čas in kraj; (ii) da je oškodovanko med 1. 1. 2020 in junijem 2011 dvakrat prepeljal iz Bolgarije v Slovenijo, zaradi izkoriščanja prostitucije, pri čemer je po presoji Vrhovnega sodišča zakonski znak "prepeljati" dovolj konkretiziran, če je opisana časovno zamejena sprememba kraja, v katerem oškodovanka prebiva, in - ponovno - namen storilčevega ravnanja; (iii) da je med 1. 6. in 9. 6. 2011 oškodovanko izročil najprej C. C. zaradi izkoriščanje prostitucije (ki je oškodovanki pojasnil in organiziral oglaševanje prostitucije, pogoje in način prostitucije in "jo izročal strankam", ter zase zadržal pretežni del denarja), obsojenec pa jo je prevažal po Sloveniji, nadziral njeno prostitucijo in ji odvzemal denar, tudi njen del zaslužka, ne da bi ji nudil socialne ali zdravstvene varnosti, zdravja, dostojanstva ali poštenih delovnih pogojev, po presoji Vrhovnega sodišča pa je zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe; (iv) da je po 9. 6. 2011 oškodovanko prodal in izročil D. D. in E. E., za protivrednost 540,00 EUR, nato pa je opisano njuno ravnanje z oškodovanko, ki je preraslo v kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje, s čimer je v tem delu opisa popolnoma in določno opisano obsojenčevo odplačno razpolaganje z oškodovanko, katerega posledica je izkoriščanje prostitucije oškodovanke, kar nedvomno zadosti zakonskemu znaku "prodaje" druge osebe zaradi izkoriščanja prostitucije.

C.

13. Vrhovno sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojenca.