Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bilo v predsodnem postopku pravilno upoštevano premoženjsko stanje tožnika, njegov in ženin invalidski status, mesečni stanovanjski stroški, plačilo najemnine za neprofitno stanovanje, kot tudi odplačevanje kredita. Pritožnikove pavšalne navedbe o ženini invalidnosti, njegovem bolniškem staležu, najemnini za neprofitno stanovanje, stroških za ogrevanje in drugo, zato ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, s katero je zakonito zavezan k plačilu 150,00 EUR institucionalnega varstva mesečno za mamo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2016. V 9. točki izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 10. 2015 je znesek "145,27 EUR" nadomestilo z zneskom "110,00 EUR", tako da se 9. točka prvostopenjske upravne odločbe glasi: "Glede na oprostitev iz 7. točke izreka odločbe prispevek B.B. znaša 110,00 EUR". Hkrati je izreklo, da ostane v ostalem odločba z dne 15. 10. 2015 nespremenjena (I. točka izreka).

Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2016 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 10. 2015 je zavrnilo, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Smiselno predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi.

V laični pritožbi navaja, da se s I. točko izreka izpodbijane sodbe strinja, ker je znesek 145,27 EUR nadomeščen z zneskom 110,00 EUR. V zvezi z zavrnilnim delom pa izpostavlja, da sta oba z ženo invalida III. kategorije, da je žena upokojena po 4 ure dnevno od julija 2015, njemu pa so zdravniki podaljšali bolniški stalež. Od leta 2016 dela po 4 ure, dohodki v primerjavi z letom 2015 so se jima znižali, njegov prispevek pa povečal, za kar ni razumne logike. Z družino živi v neprofitnem stanovanju z visoko najemnino, saj stroški v zimskih mesecih znašajo okoli 600,00 EUR, skupaj s plačilom 150,00 EUR za dom upokojencev mami pa 750,00 EUR. Sestra, ki živi v luksuznem stanovanju v C. v D. negira zunajzakonsko skupnost in plačuje za mamo le po 10,00 EUR.

Po izteku pritožbenega roka (list. št. 40) je na sodišče naslovil še odločbo CSD z dne 22. 3. 2017, po kateri njegov prispevek za institucionalno varstvo od 1. 4. 2016 znaša 110,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožnik z ugoditvenim delom (I. točka izreka) prvostopenjske sodbe strinja, je sodna odločba v tem delu pravnomočna. Sicer je s pravnomočnim delom sodbe zaradi prepovedi reformatio in peius odpravljena drugostopenjska odločba z dne 10. 2. 2016, v prvostopenjski z dne 15. 10. 2015 pa spremenjen znesek 145,27 EUR na 110,00 EUR, ki jih je tožnik dolžan plačati za institucionalno varstvo svoje mame. Do izdaje navedenih odločb je namreč prišlo v ponovljenem upravnem postopku, saj sta bila s sodbo opr. št. V Ps 1086/2014 z dne z dne 18. 3. 2015, potrjeno s sodbo opr. št. Psp 262/2015 z dne 4. 6. 2015 odpravljena posamična upravna akta z dne 26. 5. 2014 in 25. 3. 2014 ter zadeva vrnjena v predsodno upravno odločanje.

5. Dejstvo, da je s pravnomočnim delom sodbe znižano plačilo institucionalnega varstva iz 145,27 EUR mesečno na 110,00 EUR pa samo po sebi ni odločilno za pritožbeno rešitev zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe v II. točki izreka. Tožnik namreč s tem v zvezi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost tega dela sodbe, ki je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. S tem delom sodbe ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilni del sodbe je utemeljen z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožnikove navedbe dodaja naslednje.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu2 (ZSV), Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev3 (Uredba) in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev4 (ZUPJS), ki jih je v 5. točki obrazložitve povzelo in pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, zato pritožbeno sodišče teh pravnih norm ne navaja znova. Poudarja le, da so v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih5 (ZZZDR) otroci kot zavezanci na temelju 100. člena ZSV dolžni plačevati storitve institucionalnega varstva svojih staršev, seveda v skladu z materialnimi zmožnostmi, ugotovljenimi po merilih, kot je bilo to storjeno v obravnavanem predsodnem postopku. V skladu s 100.a členom ZSVS so sicer lahko deležni višje oprostitve plačila od plačilne sposobnosti, vendar le v obsegu, za katerega plačilo prevzame občina.

7. Iz podatkov o dohodkih zadnjih treh mesecev pred vložitvijo vloge 22. 6. 2015 izhaja, da sta imela tožnik in njegova žena skupaj 1.324,09 EUR dohodka, da je bil upoštevan dohodek družine v višini 1228,61 EUR, glede na dvočlansko družino izračunana meja socialne varnosti v znesku 854,87 EUR in plačilna sposobnost tožnika v višini 373,74 EUR. Ker je Mestna občina D. dne 17. 3. 2014 dala soglasje za višjo oprostitev plačila socialne varnosti, in sicer v višini 223,74 EUR, izračun pokaže, da oprostitev znaša 384,25 EUR, tožnikov prispevek pa 150,00 EUR mesečno (373,74 - 223,74 = 150,00). Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bilo v predsodnem postopku pravilno upoštevano premoženjsko stanje tožnika, njegov in ženin invalidski status, mesečni stanovanjski stroški, plačilo najemnine za neprofitno stanovanje, kot tudi odplačevanje kredita, vključno z dejstvom, da je zadnja mesečna obveznost po kreditni pogodbi zapadla z 31. 7. 2014. 8. Pritožnikove pavšalne navedbe o ženini invalidnosti, njegovem bolniškem staležu, najemnini za neprofitno stanovanje, stroških za ogrevanje in drugo, zato ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, s katero je zakonito zavezan k plačilu 150,00 EUR institucionalnega varstva mesečno za mamo. Ne more biti odločilno niti pritožbeno vztrajanje, da naj bi sestra živela v luksuznem stanovanju v C. v D. v izvenzakonski skupnosti, pa kljub temu za mamo plačuje le 10,00 EUR. Zatrjevana izvenzakonska skupnost v predsodnem postopku ni bila ugotovljena, tožnik pa je na zadnji glavni obravnavi 16. 12. 2016 izrecno izjavil (list. št. 28), da ne vztraja na izvedbi dokazov v smeri ugotavljanja te skupnosti. Drugačne odločitve od izpodbijane končno ne pogojuje po preteku pritožbenega roka vložena vloga, niti priložena novejša odločba CSD A. z dne 22. 3. 2017 ( priloga A/6), s katero je od 15. 10. 2015 dalje dejansko zavezan k plačilu prispevka za mamo E.E. v višini 110,00 EUR mesečno.

9. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami.