Jedro

Obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine samo po sebi ne predstavlja spremembe identitete nepremičnine.

Soglasje prvega toženca in njegove pokojne žene za vlaganje ne predstavlja soglasja za spremembo deležev, ki bi nudile podlago za spremembo, z darilno pogodbo določenih solastnih deležev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da dovoli spremembo tožbe in z delno sodbo zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek tožnikov, da se na nepremičnini parc. št. 1820/1 in parc.št. 1820/2 k.o.X spremenijo solastni deleži tako, da znaša solastni delež N. M. skupaj do 3/8, deleži E. M., A. M., Ž. M., skupaj za vsakega do 1/8, deleži tožencev in sicer M. M. pa skupaj do 3/24, Z. J., M. L. in B. M. pa skupaj za vsakega do 1/24 in da morajo toženci tožnikom izstaviti za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bodo tožniki lahko vpisali. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep in delno sodbo so se pritožili tožniki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, v odločanje pred drugim sodnikom, saj je očitno, da sodnica obravnava zadevo v škodo tožnikov, vse s stroškovno posledico. Oporekajo stališču sodišča prve stopnje, da večjega deleža ne morejo pridobiti, ker ni mogoče govoriti o bistveni spremembi substanci nepremičnine, ki utemeljuje zaključek o nastanku nove stvari. Navajajo, da ne gre le za večjo vrednost in boljšo funkcionalnost, temveč za tako spremembo, ki utemeljuje zaključek o nastanku nove stvari. Po darilni pogodbi 19. 3. 1986 se je hiša spremenila iz enostanovanjske v dvostanovanjsko zaradi vlaganj tožnice in njenega pokojnega moža. Spremenila se je identiteta zgradbe, saj leta 1986 ni bilo podstrešnega stanovanja in je bilo kasneje hiši dodano eno nadstropje, kjer živijo otroci pokojnega sina M. in njegova žena N., podstrešje pa je nad tem nadstropjem. Sodišče prve stopnje napačno tolmači določbe darilne pogodbe, saj solastni del nepremičnine ni mogel predstavljati takrat še neizdelano podstreho ter zemljišče. Takrat stanovanje v nadstropju še ni obstajalo in sta prva tožnica in njen mož takrat živela skupaj z darovalcema v pritličnem stanovanju. Živeli so v sožitju v hiši. Prva tožnica je vse do smrti moža skrbela za prvega toženca in njegovo ženo. Po moževi smrti je skrb prevzela njegova sestra, ki pa je brez njihove vednosti pridobila skrbništvo. Sestre pokojnega moža pa so z očetom sklenile tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da je sporno, če sta prva tožnica in njen pokojni mož sama prispevala sredstva za nadzidavo in adaptacijo hiše. Opisujejo potek vlaganj v celotno nepremičnino in ne le del, ki sta si ga z nadzidavo uredila za stanovanje. V zvezi s tem opozarjajo na neresnične trditve tožencev in poudarjajo, da se vsi priloženi dokazi nanašajo na stroške, ki so nastali pri vlaganju v celotno sporno nepremičnino. Neresnična je izjava prvega toženca, da ni bilo dogovora med njim in pokojnim sinom ter snaho, da bosta pridobila večji delež na hiši, saj jima je ves čas govoril, da bo, kar bosta zgradila, njuno. Opozarjajo na nepravilnosti v zapuščinskem postopku po pokojni E. M., v katerem so toženci priznali, da v zapuščino ne spada stanovanje v zgornjem nadstropju, ki sta ga zgradila prva tožnica in njen pokojni mož, ker je to stanovanje last tožnikov, zapuščinsko sodišče pa je zmotno navedlo, da spada v zapuščino 1/4 nepremičnine, čeprav bi se moral delež E. M. zmanjšati na 1/8. Ker je bilo nadstropje dodano po sklenjeni pogodbi v letu 1986, ko se je nepremičnina razdelila na četrtine, to nadstropje ne more biti predmet dedovanja po pokojni mami E.. Predloženi dokazi potrjujejo, da je pokojni sin M. z družino od leta 1986 bistveno prispeval k povečanju vrednosti predmetne nepremičnine in je treba to vrednost izključiti iz obsega vrednosti zapuščine po pokojni mami E., ker je ta povečana vrednost odraz vlaganj pokojnega sina M. in njegove družine.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki s primarnim (stvarnopravnim) zahtevkom uveljavljajo povečanje solastnega deleža za 3/8 na nepremičninah parc. št. 1820/1 in 1820/2 k.o. X, ker sta prva tožnica (v nadaljevanju tožnica) in njen pokojni mož v soglasju s starši pokojnega moža adaptirala stanovanjsko hišo (iz prvotne enostanovanjske je nastala dvostanovanjska hiša) in povečala vrednost celotne nepremičnine za tri osmine. Obstoj dogovora, da bo vlaganje v hišo imelo za posledico tudi spremembo solastnih deležev, izhaja iz zapisa v darilni pogodbi, da bosta obdarjenca hišo nadzidala oziroma preuredila. Sicer pa je oče pokojnega moža tudi ves čas vlaganj zagotavljal, da vse, kar delata na hiši, delata zase, ker bo hiša njuna. Ker sta v hišo vlagala z namenom, da bo povečana vrednost hiše njuna last, sta upravičena do večjega deleža. 6. Sodišče prve stopnje je (primarni) stvarnopravni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožniki niso izkazali nobenega od načinov za pridobitev originalne lastninske pravice na podlagi (v času vlaganj) veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Dokazala pa tudi nista niti pisnega niti ustnega dogovora s solastniki za spremembo solastnih deležev.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da sta bila tožnica in njen pokojni mož ob začetku adaptacije hiše na podlagi 19. 3. 1986 sklenjene darilne pogodbe s prvim tožencem M. M. starejšim in njegovo ženo E. M., solastnika vsak do ene četrtine, (2) da sta tožnica in njen pokojni mož v soglasju z moževimi starši hišo razširila za štiri metre po celotni višini, jo nadzidala za eno nadstropje ter na hišo postavila novo streho, v stanovanju v drugem nadstropju pa uredila stanovanje za svojo družino, (3) da je prej enostanovanjska hiša postala dvostanovanjska, ki je omogočala uporabo stanovanjskih prostorov večim stanovalcem, hiša pa je ostala še vedno stanovanjski objekt, (4) da ima hiša sicer večjo vrednost in je bolj funkcionalna, ne gre pa za nov del objekta ali za spremenjeno identiteto zgradbe, (7) da ni obstajal niti pisni niti ustni dogovor s solastniki za spremembo solastnih deležev, (8) da je tožničin mož (oče ostalih tožnikov) umrl v letu 2006 in so njegov solastni delež do ene četrtine podedovali tožniki, vsak do ene šestnajstine in (9) da je v letu 2006 umrla E. M., njen solastni delež do ene četrtine pa so podedovali toženci, vsak do ene dvajsetine, tožniki pa vsak do ene osemdesetine.

8. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je upoštevalo, da mora tudi za povečanje solastnega deleža obstajati ena izmed pravnih podlag, ki jih ZTLR pozna za pridobitev lastninske pravice. Na podlagi določbe 25. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice nedobrovernega graditelja, se lahko pridobi lastninska pravica le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Do povečanja solastnega deleža lahko pride le na podlagi ustreznega sporazuma oziroma soglasja vseh solastnikov. Določba 15. člen ZTLR, ki ureja razmerja med solastniki pri upravljanju s skupno stvarjo, namreč v primeru poslov, ki presegajo redno opravljanje, zahteva soglasje solastnikov.

9. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da zaradi vlaganj tožnice in njenega pokojnega moža v že obstoječo hišo ni prišlo do nove stvari in tudi ne spremembe identitete zgradbe, kot vztrajajo pritožniki. Obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine samo po sebi ne predstavlja spremembe identitete nepremičnine, kot so očitno zmotno prepričani pritožniki. Šlo je le za povečanje hiše, pri čemer pa je hiša ohranila prvoten namen. Povedano drugače, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je obstoječa zgradba tudi po vlaganjih ostala stanovanjska hiša, ki pa ima sicer večjo vrednost in je bolj funkcionalna. V primeru povečanja hiše, ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, pa ne gre za novo stvar. Presoja, ali pomenijo obsežna adaptacijska in obnovitvena dela podlago za pridobitev lastninske pravice na originaren način, je pravne narave. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je zaradi vlaganj tožnice in njenega pokojnega moža prišlo do bistvenega povečanja objekta, do spremembe enostanovanjske v dvostanovanjsko hišo, vendar je (pravno) drugače kot pritožniki ocenilo, da ne gre za tako spremembo, ki je lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice na originaren način. Posledično tudi ni odločilno, ali so bila vlaganja opravljana le s sredstvi tožnice in njenega moža ali pa so prispevali tudi starši pokojnega moža. Pritožniki sicer trdijo, da gre za spremembo identitete, pri čemer pa obrazloženo stališču sodišča prve stopnje, da je nepremičnina še vedno namenjena za stanovanjske potrebe, ne nasprotujejo. Tudi drugih razlogov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, ne ponudijo.

10. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na nepravilnosti v zapuščinskem postopku po pokojni E. M., v predmetnem postopku niso upoštevne. Tudi morebitno izločitev dela zapustničinega premoženja na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (pritožbeno razlogovanje o tem, da je pokojni sin M. z družino živel v hiši skupaj s starši, zanje skrbel in bistveno prispeval k povečanju celotne vrednosti nepremičnine, spričo česar in je treba to vrednost izključiti iz obsega vrednosti po pokojni mami E.), bi tožniki morali uveljavljati že v zapuščinskem postopku po pokojni E.M..

11. Tožniki, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, niso dokazali niti pisnega niti ustnega dogovora za spremembo solastniških deležev. Soglasje prvega toženca in njegove pokojne žene za vlaganje (dogovor, da si tožnica in njen mož preuredita podstreho v stanovanje), ne glede na to, da sta hišo nadzidala za eno nadstropje in na hišo postavila novo streho (nista predelala obstoječe v stanovanje), čemur starša nista ugovarjala, ne predstavlja soglasja za spremembo deležev, ki bi nudila podlago za spremembo z darilno pogodbo določenih solastnih deležev. Ob vlaganjih sta bila namreč tožnica in njen pokojni mož na podlagi darilne pogodbe solastnika skupaj do ene polovice nepremičnine in je tako razmerje ostalo tudi po njih, saj tožniki niso dokazali dogovora s solastniki za spremembo deležev. Tudi zatrjevana obljuba prvega toženca, da bo hiša njuna, zaradi katere sta potrditvi tožnice z možem vlagala v celotno nepremičnino, ne nudi podlage za spremembo solastnega deleža. Posledično ni pomembno, ali sta tožnica in njen pokojni mož vlagala v celotno nepremičnino ali le v del, ki sta si ga preuredila v stanovanje in se sodišče prve stopnje upravičeno s tem vprašanjem (za potrebe stvarnopravnega zahtevka) ni ukvarjalo. Zaradi prispevka k povečani vrednosti celotne nepremičnine imajo tožniki obligacijski zahtevek, ki ga uveljavljajo podrejeno in o katerem bo sodišče prve stopnje še odločalo.

12. Na druge pritožbene trditve sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. V uvodu pritožniki sicer navajajo, da izpodbijajo tudi sklep, ki pa mu v nadaljevanju pritožbe obrazloženo ne nasprotujejo, uradni preizkus pa ni pokazal kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).