Jedro

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za delavko, saj iz predložene dokumentacije izhaja, da imenovana ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno prav ničesar o tej odločitvi, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka 11065-24968/2020-3 z dne 24. 4. 2020 se odpravi v delu, v katerem se tožeči stranki ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavko C. C., ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi sedmega odstavka 29. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/2020; v nadaljevanju ZIUZEOP) vlagatelju kot delodajalcu (v tem postopku tožeči stranki) v 1. točki izreka: priznal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, v 2. točki izreka pa odločil, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo izplačuje delodajalcu za 4 delavce za obdobje iz vloge, vendar najkasneje do 31. 5. 2020; pravica do povračila izplačanih nadomestil plač se ne prizna za C. C., saj iz predložene dokumentacije izhaja, da imenovana ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, ampak je 1 uro/dan opravljala delo. V nadaljevanju izreka je določeno, kakšna je osnova in način izračuna nadomestila plače delavcem ter višina povračila (3. in 4. točka izreka); da je tožeča stranka upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil, če je ta nadomestila dejansko izplačala, kako bo prvostopenjski organ podatke preverjal in na kateri TRR jih bo izplačal delodajalcu (5. točka izreka); kakšne so pravice in obveznosti strank v zvezi z izvajanjem ukrepa ter kakšen je nadzor nad porabo dodeljenih sredstev (6. točka izreka); v katerih primerih bo morala tožeča stranka prejeta sredstva vrniti (7. točka izreka); kdo bo izvajal inšpekcijski nadzor (8. točka izreka); da rok za vložitev pritožbe in drugi morebitni roki, ki so navedeni v tem sklepu, v času veljavnosti začasnih ukrepov (Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2, Covid- 19, Uradni list RS, št. 36/2020) ne tečejo in začnejo ponovno teči osmi dan po objavi sklepa Vlade Republike Slovenije (9. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (10. točka izreka); da v postopku niso nastali posebni stroški (11. točka izreka), da je sklep takse prost (12. točka izreka) in da se izvajanje in roki izteka ukrepa podaljšajo za 30 dni, če epidemija ni preklicana do 15. maja 2020 (13. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 17. 4. 2020 vložila vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Vloga je vsebovala izjavo, seznam delavcev, napotenih na začasno čakanje na delo in dokazila o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo. V postopku je bilo ugotovljeno, da vlagatelj izpolnjuje zakonske pogoje za uveljavljanje pravice povračila izplačanih nadomestil plač in da je upravičen do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem v obdobju od 16. 3. 2020 najkasneje do 31. 5. 2020. 3. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je bil postopek pred izdajo sklepa na prvi stopnji pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena je bila tudi odločitev. Na pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb upravnega postopka zaradi nejasnega izreka izpodbijanega sklepa, ki je sam s seboj v nasprotju in ker obrazložitev ne vsebuje posebne obrazložitve v delu glede nepriznanja pravice za C. C., je odgovoril, da vsebina izpodbijanega sklepa sicer ni v celoti ustrezna, vendar ugotovljene pomanjkljivosti ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izrek izpodbijanega sklepa je določen in jasen, saj je iz njega mogoče jasno razbrati odločitev, pomanjkljiva pa je obrazložitev, saj ne vsebuje obrazložitve glede zavrnitve pravice za delavko C. C. Izrek je obrazložen zelo skopo, vendar to pomanjkljivost odpravlja z obrazložitvijo, ki jo je prvostopenjski organ navedel v 2. točki izreka, kar je sicer napačno, saj bi moral obrazložitev navesti v obrazložitvi, dodatno obrazložitev za zavrnitev pravice za delavko C. C. pa pojasnjuje tudi organ druge stopnje. Odprava izpodbijanega sklepa zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti in vrnitev v ponovni postopek na prvo stopnjo ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti, saj bi bila odločitev v zadevi ista.

4. Pritožbene navedbe glede predložitve neaktualne odredbe vlogi in obstoju nove odredbe z istega dne C. C. je štel kot brezpredmetne, saj je pritožnik sam odgovoren za predložitev vloge s pravilnimi podatki oziroma dokumentacijo, ki izkazuje resnično dejansko stanje. Upravni organ je dolžan stranke pozvati na dopolnitev vloge, le kadar so te nepopolne ali nerazumljive, stranka pa ima možnost vlogo dopolnjevati do izdaje odločbe. Povzel je tudi tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) glede dopustnega navajanja novih dejstev in novih dokazov v pritožbi in na tej podlagi ocenil, da nepredložitev pravilne odredbe zaradi človeške napake, kot trdi pritožnik, ne predstavlja upravičenega razloga. Poleg tega drugostopenjski organ zgolj na podlagi navedbe pritožnika in predložitve novega dokumenta (nove odredbe, podpisane dne 16. 3. 2020) ne more z gotovostjo ugotoviti, da je odredba za začasno čakanje na delo (podpisana dne 16. 3. 2020) resnično obstajala že v času odločanja na prvi stopnji, saj gre za dokument, ki ga oblikuje in izda pritožnik sam ter ga lahko tudi poljubno datira. Zato odredbe o napotitvi delavke C. C. na začasno čakanje, podpisane dne 16. 3. 2020, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

5. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožbene navedbe, da za nepriznanje pravice do povračila nadomestila plače za C. C. ni zakonske podlage, ker ZIUZEOP ne določa, da je delodajalec upravičen do povračila le za tiste delavce, ki jih je napotil na začasno čakanje na delo v celotnem obsegu in ne za tiste, ki so bili na začasnem čakanju na delo le v delnem obsegu. Pojasnil je, da je odreditev začasnega čakanja na delo možna le v celotnem obsegu zaposlitve, pri čemer ima delavec v času začasnega čakanja na delo, torej po odreditvi začasnega čakanja na delo, v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZIUZEOP obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem dni v tekočem mesecu. Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS. št. 80/20; ZIUOOPE) določa ukrep delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa, v okviru katerega lahko delodajalec zaradi začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov odredi delo s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo, in sicer delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, na način, da delodajalec delavcu zagotavlja delo vsaj polovični delovni čas.

6. Tožeča stranka se z zavrnilnim delom izpodbijanega sklepa ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v 2. točki izreka, v delu, ki se nanaša na nepriznanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za C. C., odpravi. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da je bila odločba drugostopenjskega organa vročena tožeči stranki neposredno dne 23. 9. 2020, čeprav jo je v pritožbenem postopku zastopal pooblaščenec, kateremu pa odločba še ni bila vročena. Nadalje v tožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sta obe upravni odločbi neobrazloženi. Sklep prvostopenjskega organa je neobrazložen, izrek je nejasen in sam s sabo v nasprotju, te najasnosti in notranjega nasprotja pa drugostopenjski organ ni odpravil. Iz 1. točke izreka prvostopenjskega akta izhaja, da se tožeči stranki prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, torej za vse delavce, ki so bili napoteni na začasno čakanje delo, med katere sodi tudi C. C. Iz obrazložitve prav tako izhaja, da je pravica povračila plač delavcem priznana, zato je izrek v delu, ki se nanaša na nepriznanje pravice za delavko C. C., v nasprotju z obrazložitvijo. Obrazložitev ne vsebuje nobenih konkretnih in razumnih razlogov za odločitev, da se za delavko C. C. pravica ne prizna.

8. V upravnem postopku je bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ob prejemu prvostopenjskega akta je tožeča stranka ugotovila, da je vlogi z dne 17. 4. 2020 očitno pomotoma predložila neaktualno odredbo z dne 16. 3. 2020, izdano in vročeno delavki C. C. za čakanje na delo v obsegu 5 ur dnevno in opravljanje dela od doma v obsegu 1 ure dnevno, ne pa aktualne in veljavne odredbe za čakanje na delo doma iz poslovnega razloga v celotnem obsegu njene zaposlitve, tj. 6 ur dnevno. Ob vložitvi vloge je iz očitne pomote skenirala in predložila staro in neveljavno odredbo, ne pa aktualne in veljavne odredbe, kar je pripisovala človeški napaki pri vlaganju vloge in pripenjanju priponk, tj. administrativni napaki, ki ne more imeti za posledico izgube njene pravice. Da je bila delavka na čakanju za celotno obdobje zaposlitve, dokazuje zlasti dejstvo, da je bilo tej delavki za obdobje od vključno 16. 3. 2020 dalje obračunano in izplačano nadomestilo plače zaradi čakanja na delo doma v obsegu 6 ur dnevno, kar je jasno razvidno iz plačilnih list za mesec marec 2020. To pa izkazuje tudi dejstvo, da je morala biti od 16. 3. 2020 dalje ves čas doma zaradi varstva otrok D. C. in E. C., saj je bil njun vrtec zaprt, in otroka F. C., ki je imel organizirano šolanje na daljavo, kar izkazuje s potrdili vrtca in osnovne šole. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje je sicer posledica napačnih podatkov, ki jih je prvostopenjskemu organu posredovala tožeča stranka, vendar pa je bilo to posledica očitne zmote in administrativne napake. Pritožba je bila prvi procesni akt, ki ga je lahko uveljavljala po tem, ko je bila ugotovljena pomota pri vlaganju prilog k vlogi, zato je napačna tudi argumentacija drugostopenjskega organa, da ni podan upravičen razlog v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP za predložitev novega dokaza v pritožbenem postopku. Neživljenjski so tudi razlogi drugostopenjskega organa, da zgolj na podlagi navedbe tožeče stranke in predložitve novega dokumenta ne more z gotovostjo ugotoviti, da je odredba za začasno čakanje na delo resnično obstajala že v času odločanja na prvi stopnji, saj da gre za dokument, ki ga oblikuje in izda pritožnik sam in ga lahko tudi poljubno datira. Takšno razlogovanje terja ugotavljanje dejanskega stanja, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke in delavko C. C. ter prebere potrdila varstveno-izobraževalnih ustanov.

9. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno zmotna, saj ne obstoji nobena pravna podlaga za zaključek upravnih organov, da do povračila nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo ni upravičen za tiste delavce, ki jim je odrejeno čakanje na delo v sorazmernem obsegu. Kot je v skladu z ZDR-1 delavec lahko upravičen tudi do sorazmernega dela nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo iz poslovnega razloga v delnem obsegu (tj. ne v celoti), je v skladu z ZIUZEOP delodajalec za takšne delavce upravičen do sorazmernega deleža nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo v delnem obsegu.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

11. Tožeča stranka je tožbo zoper izpodbijani sklep vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki pa se je s sklepom I Ps 896/2020 z dne 28. 10. 2020 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo tukajšnjemu sodišču v pristojno odločanje.

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem tožeči stranki ni bila priznana pravica do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo za delavko C. C. 14. V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za C. C., saj iz predložene dokumentacije izhaja, da imenovana ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, ampak je 1 uro/dan opravljala delo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno prav ničesar o tej odločitvi. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevka stranke in njenih navedb o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, ter razloge za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP). Obrazložitev izpodbijanega zavrnilnega dela sklepa, ki ničesar od tega nima, ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

15. Sodišče pa zaradi nadaljnjega obravnavanja zadeve pred upravnim organom, glede na tožbeno nasprotovanje v izreku navedenim ugotovitvam prvostopenjskega organa, da delavka C. C. ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, ampak je eno uro na dan opravljala delo, pripominja, da bi moral upravni organ pred izdajo izpodbijanega upravnega akta stranko v primeru nasprotja med njenimi trditvami v vlogi, da je (vse) delavce, torej tudi delavko C. C., napotila na začasno čakanje na delo, kar je navedla tudi v Izjavi stranke k vlogi za povračilo nadomestila plače iz poslovnih razlogov, in predloženim dokazilom (odredba), seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi (prvi odstavek 9. člena ZUP in prvi odstavek 138. člena ZUP). Brez tega stranka pred izdajo upravnega akta na prvi stopnji ni seznanjena z ugotovitvami prvostopnega organa in jim tudi ne more prej kot v pritožbi ugovarjati.

16. Zaradi kršitve pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev priznanja pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo za delavko C. C., odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral organ prve stopnje slediti pravnemu stališču sodišča, ki se tiče postopka, o zahtevku ponovno odločiti ter svojo odločitev z dejanskega in pravnega vidika ustrezno obrazložiti. Nov upravni akt bo moral izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in ni izvajalo dokazov, kot je to predlagala tožeča stranka v tožbi, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineja drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).