Jedro

Tudi če je tožnik „osnovni“ zavezanec, tj. zavezanec iz njemu izdane prepovedne odločbe z dne 1. 8. 2006, v svojstvu zavezanca nima legitimacije za pravna sredstva v zvezi z odločbami z dne 17. 3. 2010, s katerimi so bile naložene obveznosti operaterjem. Tožnik torej glede vložitve pritožbe zoper sklepe, ki se nanašajo na opravo izvršbe, ni oseba iz drugega odstavka 292. člena ZUP. Ker pritožbena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju njegovega predloga za odlog izvršitve odločb z dne 17. 3. 2010 lahko zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom združil pritožbene postopke zoper svoje sklepe, navedene v 1. točki izreka v en pritožbeni postopek pod št. 4613-6/2010 (1. točka izreka) in pritožbo zavrgel (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 5. 2011 vložil pritožbe sklepe, s katerimi je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za odlog izvršitve prvostopenjskih odločb, ki jih je 17. 3. 2010 izdal ponudnikom storitev informacijske družbe in jim naložil omejitev dostopa do spletne strani X., na katerih tožnik izvaja prirejanje iger na srečo. Predlog je zavrgel zato, ker predlagatelj v postopkih, glede katerih predlaga odlog izvršbe, ni zavezanec ali upravičenec in zato, ker v navedenih postopkih sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan. Ker ni bili izpolnjen pogoji iz 290. člena ZUP, na podlagi 292. člena ZUP tudi ni možna pritožba zoper sklep. Ker pritožba ni dovoljena, jo je na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgel. Drugostopenjski organ je s sklepom združil pritožbene postopke, z odločbo pa zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 13. 5. 2011. Meni, da dejstvo, da gre za odločbo, s katero je bila ponudnikom storitev informacijske družbe naložena omejitev dostopa do spletne strani X., ne pomeni, da je pravni interes tožnika izkazan. Pravna korist mora biti neposredna, oprta na zakon ali drug predpis in osebna. Pravna korist, ki jo zatrjuje (pri)tožnik, teh pogojev ne izpolnjuje. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o položaju (pri)tožnika v postopku izdaje odločbe z dne 17. 3. 2010. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da gre pri odločbi z dne 17. 3. 2010 za izvršitev odločbe št. 46163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006, s katero mu je prvostopenjski organ prepovedal opravljati dejavnost v Republiki Sloveniji. Ker tega ni storil, je prvostopenjski organ 14. 8. 2009 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je zapisal, da bodo, če tožnik ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, po preteku roka potrebno dejanje opravili operaterji storitev dostopa do interneta. Odločbe z dne 17. 3. 2010 so oprava izvršbe po drugi osebi. Tožnik je zato predstavlja zavezanca v postopku izvršbe in je upravičen vložiti predlog za odlog izvršbe. Da gre pri odločbah z dne 17. 3. 2010 za izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006, je izrecno povedalo Ministrstvo za finance v vseh odločbah o tožnikovih pritožbah proti odločbam z dne 17. 3. 2010. Zavrženje vloge in zavrženje pritožbe so zato pravno povsem napačne. Odločbe z dne 17. 3. 2010 so le izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006 po drugi osebi, kar predvideva tudi III. točka izreka sklepa o dovolitvi izvršbe. Deveti odstavek 107. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki je veljal ob izdaji odločbe z dne 17. 3. 2010, je omogočal naložitev ukrepa blokade internetnih strani ponudniku storitev informacijske družbe v samostojnem postopku, vendar pa gre za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo. To izhaja tudi iz novele ZIS-C. Tožnik meni, da je podana pravna podlaga za vložitev predloga za odlog izvršbe. Stališče organa pa pomeni, da je pravnomočna odločba z dne 1. 8. 2006, ki je bila izdana ob stanju prava in dejanskih okoliščin na dan 1. 8. 2006, tožniku za vedno onemogočila, da sodeluje v postopkih glede svojega poslovanja v Republiki Sloveniji. Tožnik je kot zavezanec v postopku izvršitve upravičen vložiti predlog za odlog izvršbe. Pravni interes za udeležbo v postopku izvršbe ima že zato, ker je gospodarska družba, katere edina dejavnost je prirejanje spletnih iger na srečo in druge internetne zabave, in vso svojo dejavnost opravlja preko spletne strani X

. Zato izvršba, v okviru katere je izvedena blokada njegove spletne strani, očitno posega v njegove pravne koristi. Materialnopravni interes pa ima na podlagi 56. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na 74. in 39. členu Ustave RS. Prirejanje iger na srečo velja za storitev, za katero se uporablja 56. člen PDEU, kar je priznalo Evropsko sodišče v številnih primerih. Tožnik zatrjuje, da dejavnost v Republiki Sloveniji opravlja zakonito, tj. v skladu s pravnim redom EU, ki je del slovenskega prava, in ki se v primeru nasprotja nacionalnih in evropskih predpisov uporablja primarno (zadeve Markus Stoss, Carmen Media, Winner Wetten, Engelman). Pa tudi po stališču pravne teorije je treba pravico stranke do udeležbe v postopku in interpretirati široko in v dvomu pravni interes priznati. Tožnik navaja, da drugostopenjski organ neresnično trdi, da mu Vrhovno sodišče ni priznalo nikakršnega pravnega interesa, niti položaja stranke, niti položaja stranskega udeleženca. Vrhovno sodišče je potrdilo le sklepe Upravnega sodišča, s katerimi je to zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 17. 3. 2010. V ločenem postopku pa je Upravno sodišče obravnavalo tožbo zoper sklep o zavržneju pritožbe zoper odločbo z dne 17. 3. 2010 in tožniku priznalo pravni interes za udeležbo v postopku. Tožnik nadalje ugovarja, da je uradna oseba arbitrarno uporabila ZUP. V sklepu o zavrženju predloga za odlog izvršbe je v pravnem pouku navedla, da pritožbe ni, kar je v sklepu z dne 13. 5. 2011 utemeljila s sklicevanjem na določbe ZUP, ki urejajo izvršbo in po katerih lahko pritožbo zoper sklep vloži le upravičenec, zavezanec in vsakdo drugi, v katerega pravice in pravne koristi posega izvršba. Če pa tožnik nič od tega ni in ne gre za izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006, bi moral predlog za odlog izvršbe obravnavati kot vsako vlogo v upravnem postopku, zoper katero je pritožba dovoljena. S svojim ravnanjem je uradna oseba kršila 25. člen Ustave RS. Drugostopenjski organ pa je postopkovne določbe kršil s tem, da ni presodil vseh njegovih pritožbenih navedb. Tožnik predlaga, da sodišče oba upravna akta odpravi in zahtevku za odlog izvršbe ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da po odpravi aktov vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z natančnim navodilom o pravilni uporabi predpisov.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejeti odločitvi. Opisuje postopke, ki jih je upravni organ vodil v zvezi z dejavnosti tožnika v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje ureditev prirejanja iger na srečo na nivoju EU. Glede predmetne tožbe pa predlaga zavrženje oziroma njeno zavrnitev.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Meni, da je obveznost, naložena ponudnikom dostopa do interneta, nezakonita in se pri tem sklicuje na sodbi Sodišča EU št. C-70/10 z dne 24. 11. 2011 in št. C-360/2010 z dne 16. 2. 2012. Navaja, da v zadevi potekata dva postopka, katerih namen je preprečiti njegovo delovanje; eden začet z odločbo z dne 1. 8. 2006 in nadaljevan s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 14. 8. 2009 in drug z odločbami z dne 17. 3. 2010, kar krši pravilo o litispendenci. V bistvu gre za izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006. V tem postopku bi moral sodelovati na podlagi 43. in 292. člena ZUP. Če bi šlo za nov postopek, bi organ moral na novo izvesti celoten dokazni postopek, vendar ga ni. Tudi organ v kontekstu 107. člena ZIS omenja zavezanca, hkrati pa trdi, da zavezanec ne sme sodelovati v postopku. Po 292. členu ZUP pa zavezanec vedno sodeluje v postopku. Že iz izrazoslovja organa (uporaba termina izvedba, ki v zakonodaji ne obstaja) izhaja, da se ne more odločiti, ali gre za postopek izvršbe oziroma za kakšen postopek gre. Drugostopenjski organ se ni opredelil do vseh njenih pritožbenih navedb. Nadalje tožnik svoj pravni interes utemeljuje na pravu EU in sodni praksi Sodišča EU (sodbe v zadevah Kraus, Gambelli, Gebhard, Marcelo Costa in Ugo Cifone, Placanica, Engelman, Carmen Media, Markus StossKer-Optika bt, Liga Portuguesa, Zeturf).

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklepe, s katerimi je bil zavržen njegov predlog za odlog izvršbe odločb z dne 17. 3. 2010, s katerimi je prvostopenjski organ ponudnikom storitev informacijske družbe naložil omejitev dostopa do spletne strani, na kateri tožnik izvaja prirejanje iger na srečo. Po določbi drugega odstavka 292. člena ZUP lahko zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku pritožbo vložijo upravičenec, zavezanec in vsakdo drug, v katerega pravice in pravne koristi posega izvršba.

V zvezi s tožnikovimi ugovori, da ima aktivno legitimacijo za vložitev predloga za odlog izvršbe odločb z dne 17. 3. 2010 kot zavezanec in je zato sklep o zavrženju njegove pritožbe zoper odločitev o njegovem predlogu za odlog izvršbe nezakonit, se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 169/2012 z dne 11. 7. 2012, v katerem se je to sodišče opredelilo do pomena odločb z dne 17. 3. 2010 na tožnikov pravni položaj. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da „Odločba o omejitvi dostopa do (pri)tožnikove spletne strani ima namreč glede na predhodno pravnomočno ugotovitev v izvršilnem naslovu, odločbi z dne 1. 8. 2006, da (pri)tožnik na svoji spletni strani prireja igre na srečo brez koncesije, in glede na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 8. 2009 naravo izvršbe po „drugih osebah“ v smislu prvega odstavka 297. člena ZUP, ker (pri)tožnik iz odločbe z dne 1. 8. 2006 izhajajočih obveznosti ni sam izpolnil. S to odločbo Urad v funkciji inšpekcijskega organa vzpostavlja razmerje z osebo, ki jo ZIS (deveti odstavek 107. člena) določa kot „drugo osebo“, ki bo izpolnila (pri)tožnikovo obveznost iz pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2006“ (11. točka obrazložitve sklepa). „S tako vsebino oziroma naravo odločbe upravni organ ni odločal o kakšni (pri)tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Vsebinsko odločitev o (pri)tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč odločba z dne 1. 8. 2006 – izvršilni naslov, s katero mu je naložena prepoved prirejanja iger na srečo, zoper katero je (pri)tožnik izčrpal vsa pravna sredstva“ (12. točka obrazložitve sklepa). Odločba z dne 17. 3. 2011 „le vzpostavlja razmerje z osebo, ki jo glede na specialno ureditev izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, že ZIS (deveti odstavek 107. člena) določa kot „drugo osebo“, ki bo izpolnila (pri)tožnikovo obveznost iz pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2006. V tej zaključni fazi izvršbe pa zavezanec iz izvršilnega naslova ne more več varovati svojih pravic in pravnih koristi“ (14. točka obrazložitve sklepa).

Iz navedenega izhaja, da je zmotno stališče tožnika, da v zadevi potekata dva postopka; eden začet z odločbo z dne 1. 8. 2006 in nadaljevan s sklepom o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 14. 8. 2009, in drugi, v katerem so bile 17. 3. 2010 operaterjem izdane odločbe z naložitvijo omejitve dostopa do njegove spletne strani, po mnenju tožnika v nepopolno izvedenem ugotovitvenem postopku. Gre za en postopek upravne izvršbe, ki je obsegal fazo dovolitve izvršbe (290. člen ZUP) in fazo oprave izvršbe po drugih osebah (297. člen ZUP). Tožnik pa zmotno meni, da je njegov položaj v obeh fazah enak.

Tudi če je tožnik „osnovni“ zavezanec, tj. zavezanec iz njemu izdane prepovedne odločbe z dne 1. 8. 2006, v svojstvu zavezanca nima legitimacije za pravna sredstva v zvezi z odločbami z dne 17. 3. 2010, s katerimi so bile naložene obveznosti operaterjem (ki so po navedbah upravnega organa naložene obveznosti tudi izpolnili). Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v svojem že navedenem sklepu, tožnik v tej fazi izvršbe ne more več varovati svojih pravic in pravnih koristi. Tožnik torej glede vložitve pritožbe zoper sklepe, ki se nanašajo na opravo izvršbe, ni oseba iz drugega odstavka 292. člena ZUP. Ker pritožbena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju njegovega predloga za odlog izvršitve odločb z dne 17. 3. 2010 lahko zavrgel. Podlago za tako odločitev je imel v drugem odstavku 240. člena ZUP.

Ker tožnik v predmetni fazi izvršbe, že po povzetem stališču Vrhovnega sodišča RS ne more več varovati svojih pravic in pravnih koristi, se sodišče do vsebine ugovorov, pri čemer se tožnik opira na sodno prakso Sodišča EU (ta se nanaša na omejitve svobode prirejanja iger na srečo, kar pa ni več predmet presoje v izvršilnem postopku), ne opredeljuje. Na tožbene ugovore, ki ne morejo vplivati na odločitev, po sodni praksi sodišču ni treba odgovarjati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.