Jedro

Tožena stranka ne presodi okoliščin, ki jih je navedel tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru in s tem dejanske situacije, v kakršni se je znašel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Predstavi zgolj zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji in s tem pravno stanje, ne preuči pa, v zadostni meri dejanskega stanja, morda tudi s poizvedbami pri pristojnih inštitucijah Evropske unije. Ugotoviti bi namreč morala, ali se prosilci za azil tudi dejansko in ne zgolj pravno obravnavajo v skladu s prakso ESČP in v skladu z določbami Listine EU o temeljnih pravicah, in to vsaj do tiste mere, da se izključi utemeljen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitve pravic, ki se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo z Listino in EKČP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1425/2016/17 (1313-09) z dne 18. 1. 2017 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito ter v 2. točki sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dne 28. 11. 2016 vložil pri pristojnem Ministrstvu za notranje zadeve prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je tožniku ob vložitvi prošnje odvzelo prstne odtise, na podlagi katerih je dobilo iz Centralne baze Eurodac podatek, da je tožnik dne 25. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Glede na to je dne 2. 12. 2016 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Bolgarije posredovalo prošnjo za sprejem in dne 13. 12. 2016 od bolgarskega organa prejelo odgovor, da je Bolgarija v skladu s omenjeno točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil prisoten pravni zastopnik tožnika, tožnik sam pa seznanjen s potekom dublinskega postopka ter z odgovorom Bolgarije, da je odgovorna država članica po Uredbi.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzame tožnikove odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena na osebnem razgovoru ter navaja, da je pristojni organ proučil tudi spletne članke, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec in ki vsebujejo informacije o stanju v Bolgariji. Meni, da članki ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) zaradi katere se tožnika kot prosilca ne bi smelo vrniti v Bolgarijo. Iz določb bolgarskega Zakona o azilu in beguncih, ki jih citira, sledi, da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji in da zato vrnitev v Bolgarijo kot državo Evropske unije ne more biti sporno. Poudari še, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno z načelom nevračanja, ter da se vse te države štejejo tudi kot varne tretje države in s tem kot varne za državljane tretjih držav. Zato se bo pristojno Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Bolgarije dogovorilo o sprejemu tožnika, ki bo predan oblastem na mednarodnem letališču v Sofiji.

4. Ker je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po povedanem odgovorna Bolgarija, in ker bo tožnik Bolgariji izročen, pa je Ministrstvo na podlagi devetega odstavka v povezavi s 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju MNZ-1) tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, zavrglo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tožbi navaja, da je (bil) pridržan v Centru za tujce v Postojni v smislu 28. člena Uredbe in da bi ga bilo zato v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena treba predati najkasneje v šestih tednih po tem, ko je druga država članica odobrila zahtevo za sprejetje. Glede na to, da je Bolgarija odobrila zahtevo za sprejem tožnika dne 13. 12. 2016, je šesttedenski rok potekel 24. 1. 2017, s tem dnem pa se je ob upoštevanju četrtega odstavka 3. točke 28. člena v zvezi z 2. točko 29. člena Dublinske uredbe odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.

7. Predvsem pa tožnik v tožbi, ob sklicevanju na določbe drugega in tretjega odstavka 3. člena Dublinske uredbe poudarja, da je že na osebnem razgovoru zatrjeval, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Bolgariji njegova predaja Bolgariji ni dovoljena. Tako iz njegovih navedb izhaja, da je bil najprej v zaprtem kampu, iz katerega so ga izpustili šele, ko je zaprosil za azil ter da so ga v zaprtem in odprtem kampu pretepali. V času, ko je bil tam, so dva človeka celo ubili. Pretepala ga je policija s policijskimi palicami, z nogami so ga brcali v prsi, pri čemer je tožnik pokazal poškodbe. Ponovno poudari, da so hrano dobili zvečer, kakšen dan pa sploh ne, da so bile sanitetne razmere katastrofalne in da je zaradi tega dobil garje. Velikokrat je bil lačen, zdravnika ni bilo, voda in sobe niso bile ogrevane, zagotovljen mu ni bil ustrezen prevajalec niti ni imel nobene pravne pomoči, med prosilci za azil pa je prihajalo do pretepov, ki jih policisti niso mogli nadzorovati. Vse to je tožnik dokazal s predložitvijo poročil o stanju v Republiki Bolgariji, na katera se sklicuje tudi v tožbi. Dodatno prilaga povzetek sodbe francoskega upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno, da bi predaja prosilca v Bolgarijo zaradi sprejemnih razmer v Bolgariji in nevarnosti nepoštenega obravnavanja prošnje lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP, ter se sklicuje na enako odločitev Odbora ZN za človekove pravice v zadevi R.A.A. and Z.M. v. Denmark, ki je objavljena na spletu.

8. Poleg tega se tožnik sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi vzbudi utemeljeno domnevo pri povprečnem človeku. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Enako stališče sledi iz prakse EKČP. Tožena stranka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov vsebinsko ni ocenila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivost v Bolgariji, kar je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je predložil tožnik. Poročila namreč potrjujejo, da bolgarski policisti prosilce zlorabljajo, ropajo, pretepajo in zastrašujejo. Potrjujejo tudi, da so razmere v sprejemnih centrih katastrofalne, da prosilci nimajo dostopa do tekoče in tople vode do zadostnega števila obrokov, da so centri prenatrpani in tako umazani, da se širijo nalezljive bolezni. Prosilcem ni zagotovljena pravna pomoč in prevajalske storitve, njihove prošnje niso obravnavane v skladu z evropskimi standardi in je zato dostop do pravičnega azilnega postopka omejen, še zlasti je omejen tistim prosilcem, ki so vrnjeni po dublinskem postopku. Predložena poročila so izpred le nekaj mesecev, s tem da tožena stranka ni našla ali se sklicevala na niti eno poročilo, ki bi dokazovalo, da so se razmere v Bolgariji v času izdaje odločbe (pravilno: sklepa) izboljšale. Sklicevanje na bolgarsko zakonodajo ne more biti dovolj. Pravice, ki naj bi bile prosilcem zagotovljene po zakonu, dejansko niso zagotovljene, kar ne dokazujejo samo poročila o Bolgariji, temveč tudi odločitve evropskih držav, ki so transferje v Bolgarijo zaradi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine prepovedale.

9. Ker tožena stranka tožnikove izjave ni ocenila, ker predloženih dokazil ni vsebinsko presojala in ker ni ugotavljala, kakšne pravice in razmere so prosilcem v Bolgariji zagotovljene v praksi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar vse je razlog za predlagano odpravo oziroma (podrejeno) razveljavitev izpodbijanega sklepa.

10. Obenem tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi v primeru, če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, to pomenilo, da se tožnik izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, kot to sledi iz navedb v IV. točki tožbe. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v takšnem primeru ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnik s tožbo uspel. V tem primeru ne bil bil več v območju pristojnosti slovenskih državnih organov, obenem pa bi mu prenehal pravni interes za odločitev o tožbi. To bi za tožnika pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri se kršijo temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Obenem sporoča, da je bil tožnik 25. januarja 2017 pripeljan iz Centra za tujce v Azilni dom in da je Azilni dom 29. 1. 2017 samovoljno zapustil. K I. točki izreka

12. Tožba je utemeljena.

13. Prekoračitev šesttedenskega roka za predajo iz tretjega odstavka 3. točke 28. člena Uredbe ne vpliva na določitev odgovorne države članice, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Vpliva (zgolj) na ukrep pridržanja, ki ga je potrebno (po določbi četrtega odstavka 3. točke istega člena) v primeru, če se predaja ne izvede v šestih tednih po tem, ko je druga država članica odobrila zahtevo za sprejetje, odpraviti. To pa je bilo tudi storjeno, saj je bil tožnik po podatkih spisov iz Centra za tujce v Postojni, premeščen v Azilni dom in torej od takrat (25. 12. 2016) ni več v režimu pridržanja. Tožbeni ugovor, po katerem naj bi odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prešla z Bolgarije (kot države prvega azila) na Slovenijo zaradi prekoračitve omenjenega šesttedenskega roka iz Uredbe, torej ne vzdrži pravne presoje in ga sodišče zavrača. 14. O tem, da se Bolgarija šteje za državo prvega azila iz 7. člena Uredbe namreč v zadevi ni spora, izhaja pa tudi iz podatkov, ki so v spisih. Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Sloveniji nahajal v Bolgariji, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in Bolgarija je na zahtevo Ministrstva tudi že odgovorila, da bo tožnika obravnavala kot pristojna država članica. Sporen je obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 2. točke 3. člena Uredbe, ki določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V primeru, da takšne možnosti ni, pa postane odgovorna država članica, ki izvede postopek ugotavljanja odgovorne države članice.

15. Iz zgornjih določb Uredbe po ustaljenem stališču sodne prakse ne izhaja diskrecijska pravica, pač pa zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je torej treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Že pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih poročil nevladnih organizacij in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka sicer presodi, vendar pa je po presoji sodišča njena presoja pomanjkljiva in v primeru določenih poročil oziroma člankov tudi nepravilna, saj ne gre v vseh primerih za problematiko iz časa migrantskega vala beguncev oziroma za situacijo, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev, kot se zgolj pavšalno navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Predvsem pa tožena stranka ne presodi okoliščin, ki jih je navedel tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru in s tem dejanske situacije, v kakršni se je znašel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Predstavi zgolj zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji in s tem pravno stanje, ne preuči pa, kot že rečeno, v zadostni meri dejanskega stanja, morda tudi s poizvedbami pri pristojnih inštitucijah Evropske unije. Ugotoviti bi namreč morala, ali se prosilci za azil tudi dejansko in ne zgolj pravno obravnavajo v skladu s prakso ESČP in v skladu z določbami Listine, in to vsaj do tiste mere, da se izključi utemeljen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitve pravic, ki se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo z Listino in EKČP. 16. Sodišče tako ugotavlja, da so bila zaradi pomanjkljive presoje oziroma neupoštevanja dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da ponovno odloči. Pri tem naj najprej preizkusi pogoje za nadaljevanje postopka ter pri tem upošteva določbe četrtega odstavka 50. člena ZMZ-1 in 5. točke 20. člena Dublinske uredbe, zaradi katerih je sodišče tožniku, kljub temu, da je samovoljno zapustil Azilni dom, priznalo pravni interes za tožbo.

K II. točki izreka

17. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

18. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.