Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki VI izreka tako, da se točka VI izreka sodbe na novo glasi: „VI. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu plačati neto plače skupaj z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, pri čemer se za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 nadomestilo plače zniža za prejeti znesek nadomestila za čas brezposelnosti v višini 2.186,97 EUR neto.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2011 in št. ... z dne 15. 6. 2011 razveljavita (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožniku z dnem 31. 3. 2011 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja (točka II izreka) in da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalec (točka III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na uradniško delovno mesto svetovalca, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (točka IV izreka) in mu za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje priznati vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračuna bruto plače, odvede vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (točka VI izreka) ter tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 4.605,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov, ki jih je dalo pritožbeno sodišče v predhodnem razveljavitvenem sklepu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tehnična pomoč v A. ne pomeni nekega krajšega, časovno omejenega in samostojnega projekta v okviru A., pač pa gre za različne podporne aktivnosti, namenjene uspešnemu izvajanju A. 2007 do 2013, ki trajajo celotno programsko obdobje. Vendar pa je nepravilno zaključilo, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki ni trajala ves čas trajanja programa, sklenjena v nasprotju z določbo drugega odstavka 53. člena ZDR. Sporni pogodbi o zaposlitvi s tožnikom sta bili sklenjeni za določen čas in sicer za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. za leto 2007 - 2013 in ne za čas trajanja same tehnične pomoči ali A.. Pri prvi pogodbi o zaposlitvi je šlo za projekt, ki je trajal od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2009, drugi projekt pa je trajal od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2011. Zato so se za to obdobje tudi sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas z več zaposlenimi in ne le s tožnikom. Pri toženi stranki je bilo vzpostavljeno projektno organizirano delo v okviru financiranja iz ukrepa tehnične pomoči znotraj programa A. 2007 - 2013. Na podlagi mnenja organa upravljanja za A. so bila v okviru ukrepa tehnične pomoči parcialno določena obdobja, ki predstavljajo posamezne projekte, ki so trajali določen čas. Nihče od zaposlenih pri toženi stranki ni imel pogodbe o zaposlitvi za celotno obdobje trajanja A. 2007 - 2013. Ukrep tehnične pomoči A. pomeni financiranje številnih podpornih projektov A., brez katerih A. ne bi bilo možno realizirati. V okviru tehnične pomoči se financira različne študije in analize, spremljanje napredka programa, aktivnosti informiranja in obveščanja javnosti, kadrovsko podporo za izvajanje aktivnosti, zagotavljanje nadzora nad izvajanjem programa itd. Kadrovska podpora oziroma zaposlitve pri toženi stranki v okviru tehnične pomoči so tako le minorni del tehnične pomoči A. in tudi ne pomenijo nekega enotnega podpornega ukrepa. Kot izhaja iz prepričljive izpovedbe priče B.B., je šlo za projektno delo, pri katerem se je zaposlovalo v okviru potreb za izvajanje programa, potrebe po posameznem delu pa so bile zelo spremenljive. Zaposleni v okviru tehnične pomoči niso del kadrovskega načrta države in stroške dela se financira delno iz sredstev EU. Fleksibilnost pri določanju potreb je zelo velika in je v pristojnosti organa upravljanja za A.. Od odločitev organa upravljanja A. je odvisno, kako bo lahko delodajalec projektno organiziral delo in ga razporejal. V posameznih obdobjih znotraj programa A. je bil obseg nalog zelo različen, zato ni bilo stalne potrebe po istem delu in istem številu zaposlenih. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi B.B., C.C. in D.D., ki so izpovedali, da je šlo za uvajanje programa v določenih fazah, za katere je bilo v določenem obdobju potrebno določeno število zaposlenih za različna dela, ki so jih te faze vključevale. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da znotraj ukrepa tehnične pomoči ni možno vzpostaviti krajših časovno omejenih in samostojnih projektov. V okviru tehnične pomoči se izvajajo različne podporne aktivnosti drugim ukrepom, v različni dinamiki in intenzivnosti, kar vse je narekovalo zaposlovanje iz razlogov projektnega, časovno omejenega dela. Pri projektih, na katerih je bil zaposlen tožnik, je šlo za posamezne projekte, ki trajajo krajša časovna obdobja. Najprej je bil zaposlen osem mesecev za projekt, ki je trajal od 1. 8. do 31. 3. 2009, po drugi pogodbi o zaposlitvi pa dve leti za projekt, ki je trajal od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2011. Na podlagi stališča organa upravljanja za A. so bila parcialno določena obdobja, ki so bila v bistvu posamezni projekti, ki so trajali določen čas in v okviru katerih je tožena stranka oziroma Agencija E. zaposlovala delavce različnih profilov in za različna dela, izključno za določen čas. Vsaka sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas je pomenila le izvedbo posameznega ukrepa tako imenovanega projekta, ki je bil časovno omejen in je narekoval potrebo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je projektno organizirala delo, ki je bilo financirano iz tehnične pomoči A., pri čemer je posamezen projekt trajal določeno krajše časovno obdobje znotraj programa A. 2007 - 2013. Za sklenitev obeh tožnikovih pogodb je obstajal zakonit razlog iz 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU. Tožnik je opravljal različna dela na obeh projektih, zato je povsem napačen zaključek sodišča prve stopnje, da projekt še ni bil zaključen, ker potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni popolnoma prenehala. Gre za napačno razumevanje organizacije projektnega dela. Tožena stranka je posamezen projekt organizirala v okviru financiranja in ukrepa tehnične pomoči A.. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na dveh napačnih predpostavkah in sicer, da je projekt trajal več kot dve leti in da tožnik ni bil zaposlen za ves čas trajanja projekta. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 118. člena ZDR ter sodno razvezati pogodbo zaposlitvi. Nadalje pritožba navaja, da iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 14. 3. 2012 izhaja, da je bil tožnik od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, s 1. 7. 2011 pa se je odjavil zaradi samozaposlitve. V času prijave na zavodu je prejel nadomestilo za primer brezposelnosti v bruto znesku 3.150,00 EUR oziroma 2.186,97 EUR neto, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločitvi o reparacijskem delu zahtevka ter mu za to obdobje prisoditi le razliko do plače, ki bi jo prejemal pri toženi stranki. Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je tožena stranka izvedela, da je bil tožnik v času po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi samozaposlen, ali pa v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobit informacije o tem po uradni dolžnosti, v skladu s 34. členom ZDSS-1. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede nadomestila za brezposelnost, ki ga je prejel tožnik, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj reparacije ni znižalo za prejeti neto znesek nadomestila. V preostalem pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

5. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se ni opredelilo do izpovedb prič B.B., C.C. in D.D.. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, zato je mogoče odločitev preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj šteje, da sta bili pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnikom za določen čas, nezakoniti. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedb prič oziroma izvedenih dokazov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za relevantne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo določenega dokaza, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo navedeno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi točka VI izreka sodbe nasprotovala razlogom sodbe v točki 8 obrazložitve, torej ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti za čas od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011. V tem delu je, kot je že navedeno, sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa kršilo določb postopka.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ignoriralo sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013 z dne 25. 11. 2013, v kateri je šlo ne le za istovrstno zadevo, temveč za zadevo s popolnoma enako dejansko in pravno podlago. Pritožba se v tem delu dejansko ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

7. Tožnik je dne 1. 8. 2008 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi F. za določen čas do 31. 3. 2009 za čas trajanja projekta, ki se je financiral iz Tehnične pomoči „A. za leto 2007 – 2013“. Nato je tožnik dne 11. 3. 2009 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer do 31. 3. 2011. Delo je opravljal v istem oddelku kot po prvi sklenjeni pogodbi za določen čas in v istem nazivu svetovalec III. Dne 28. 12. 2009 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 3. 2009, na podlagi katerega je tožena stranka tožnika premestila z delovnega mesta 6000 v Oddelku G. v Službo F., na delovno mesto 6000 svetovalec v oddelku G., ukrepov A.. Trajanje pogodbe je ostalo enako. Tožniku delovno razmerje po 31. 3. 2011 ni bilo podaljšano oziroma z njim ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas. Zaradi navedenega je tožnik vložil predmetno tožbo s katero je uveljavljal transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1057/2011 z dne 6. 7. 2012 tožbenemu zahtevku ugodilo in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in 15. 6. 2011, ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 3. 2011 ter da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalca, ga reintegriralo in mu prisodilo reparacijo. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. 1185/2012 z dne 10. 1. 2013 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper odločitev je tožnik vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 104/2013 z dne 25. 11. 2013 ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu pojasnilo, da se upoštevaje zakonsko dikcijo, to je 68. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in 53. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot 2 leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev. V tem individualnem delovnem sporu je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti (od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2011), vendar ne za ves čas trajanja projekta A. (ki traja do 31. 12. 2013). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. Tudi v pogodbi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A.. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, kakšna je pravna narava in status tehnične pomoči do razmerja A.. Na vprašanje, ali se je tehnična pomoč štela kot samostojen projekt znotraj osnovnega projekta ali le kot sklop oziroma del osnovnega projekta, sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni odgovorilo, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem preuranjeno zaključilo, da je bila pogodba sklenjena nezakonito, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo obe sodbi in sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, ali je bil osnovni projekt A. razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč A. 9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 3608/2013 z dne 21. 11. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in 15. 6. 2011, ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dne 31. 3. 2011 in da še vedno traja ter ugotovitev, da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalca, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije in povrniti stroške postopka. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 203/2015 z dne 24. 3. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v A. za obdobje 2007 do 2013 (priloga B26), katerega vsebino je delno povzelo, vendar ga ni dokazno ocenilo. Ugotovilo je, da je za tehnično pomoč bilo zaposleno večje število ljudi, med katerimi je bil tudi tožnik, nato pa zaključilo, da tehnična pomoč ne pomeni, da zaposlitev na tehnični pomoči traja ves čas izvajanja A. od 2007 do 2013, na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo, pa ni bilo mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, ter sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku izvedene dokaze dokazno oceni, upoštevaje pravno podlago, kot izhaja iz sklepa vrhovnega sodišča, ter ugotovi, ali je bil osnovni projekt A. razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč A. Če je bila tehnična pomoč, na kateri je delal tožnik, vezana na samostojen projekt A., ki je trajal krajši čas (torej ne celotno obdobje od 2007 do 2013), bi moralo tudi ugotoviti trajanje tega projekta in presoditi, ali je res prenehal 31. 3. 2011, to je dne, do katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga projektnega dela. Od odgovora na to vprašanje je odvisna utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZDR, ki je veljal v časi sklenitve prve pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se v primeru projektno organiziranega dela pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za določen čas, daljši kot dve leti, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno delo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „Tehnična pomoč“ sploh kakršenkoli projekt znotraj A.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tehnična pomoč finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A., in ni samostojni projekt. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje gre pri tehnični pomoči le za financiranje podpornih aktivnosti A., kar izhaja tudi iz Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2015, ki v 52. členu določa, da mora EKSRP s tehnično pomočjo podpirati dejavnosti, ki se nanašajo na izvedbo programov. ZDR, veljaven od 28. 11. 2007 dalje, prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti, da opredelijo projektno delo. Zato so pravno irelevantne pritožbene navedbe, da so bila v okviru ukrepa tehnične pomoči parcialno določena obdobja, ki predstavljajo posamezne projekte, saj parcialno določeno obdobje ni ne samostojen projekt znotraj osnovnega projekta niti sklop oziroma del osnovnega projekta, temveč finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A. Takšen status tehnične pomoči ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te ugotovitve dejansko potrjujejo pritožbene navedbe, da ukrep tehnične pomoči A. pomeni financiranje številnih podpornih projektov A., brez katerih A. ne bi bilo možno realizirati ter da se v okviru tehnične pomoči financira različne študije in analize, spremljanje napredka programa, aktivnosti informiranja in obveščanja javnosti, kadrovsko podporo za izvajanje aktivnosti, zagotavljanje nadzora nad izvajanjem programa itd. 12. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da nihče od zaposlenih pri toženi stranki ni imel pogodbe o zaposlitvi za celotno obdobje trajanja A. 2007 - 2013. To ne vpliva na drugačen status oziroma pravno naravno tehnične pomoči. Projektnega dela tudi ne dokazuje izpoved priče B.B., državnega sekretarja na Ministrstvu I.. Priča je namreč pojasnila, da naj bi šlo za projektno delo, pri katerem se je zaposlovalo v okviru potreb za izvajanje programa, potrebe po posameznem delu pa so bile zelo spremenljive. Na podlagi njegove izpovedbe sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je šlo za projektno delo oziroma samostojen projekt znotraj osnovnega projekta, temveč (le), da je bil v posameznih obdobjih znotraj programa A. obseg nalog zelo različen in da ni bilo stalne potrebe po istem delu in istem številu zaposlenih. Tudi iz izpovedb prič C.C. in D.D. ne izhaja, kateri samostojen projekt je bil podlaga za zaposlitev tožnika. C.C. je namreč celo izpovedala, da tudi tehnična pomoč traja od 2007 do 2013, enako kot celoten A., torej njena izpoved utemeljuje nasproten zaključek od tistega, za katerega se zavzema tožena stranka, da bi moral biti tožnik zaposlen za celotno obdobje projekta A. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ukrep tehnične pomoči traja enako časovno obdobje kot A. in da pri tehnični pomoči, ne gre za posamezne, časovno krajše samostojne projekte. Ker tudi kolektivna pogodba na ravni dejavnosti tožene stranke ni določila, kaj se šteje za projektno delo, tožena stranka ni dokazala, da je s tožnikom zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Vsekakor pa za projektno delo po ZJU in ZDR ni ključen način financiranja, kar tožena stranka posebej izpostavlja ter navaja, da je bil projekt financiran tako s strani EU kot s strani tožene stranke. Ekonomsko tveganje oziroma časovno omejen vir financiranja ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

13. Na drugačno odločitev od izpodbijane ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bil enak zahtevek pravnomočno zavrnjen v zadevi tožnika J.J., v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013 z dne 25. 11. 2013. Bistveno je, da v obravnavani zadevi tožena stranka ni dokazala zakonitega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato sklicevanje na eventualne drugačne dejanske ugotovitve in pravne zaključke v drugi zadevi ni odločilno.

14. Presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in z dne 15. 6. 2011 ter da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 4. 2011 dalje, je torej materialnopravno pravilna. Pravilno je tudi razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je bil tožnik pisno opozorjen na nepravilnosti pri delu, vendar do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje, niti v ponovnih dveh sojenjih, ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zato je glede tega predloga prekludirana (prvi odstavek 286. člena ZPP).

15. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem opozarja, da je tožnik za obdobje od 1. 4. 2011 do 1. 7. 2011, ko je prejemal nadomestilo za brezposelnost, upravičen le do razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal in prejetimi zneski nadomestila za brezposelnost, za čas, ko ga je tožnik prejemal. Po 140. členu Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) ima Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je dolžan pozvati nazaj na delo (3. odstavek 65. člena ZUTD). Če bi torej tožena stranka tožniku izplačala celotne zneske nadomestil plač, bi bil tožnik nezakonito obogaten za izplačane zneske nadomestila za čas brezposelnosti, ki jih je zavodu dolžna vrniti tožena stranka.

16. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka delno spremenilo tako, da se zneski, do katerih je tožnik upravičen iz naslova nadomestila plače, znižajo za prejeto nadomestilo za brezposelnost, ki ga je tožnik v času od od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 prejel v višini 2.186,97 EUR neto. Glede ostalih časovnih obdobij pa tožena stranka ni pravočasno predlagala izvedbe dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo eventualno vmesno zaposlitev tožnika oziroma njegove prihodke v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije k toženi stranki, zato pritožba glede reparacije v preostalem delu, torej razen glede prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost, ni utemeljena. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče v tem delu samo ugotavljati dejansko stanje mimo dokaznih predlogov strank, za kar naj bi imelo podlago v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS; št. 2/04 in 10/04).

17. Ker razen glede odločitve o upoštevanju prejetih zneskov denarnega nadomestila za čas brezposelnosti niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.