Jedro

Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Pritožnik na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje predlagane priče ni ugovarjal. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 2142-1988/2018/60 (1222-03) z dne 7. 11. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik podal na zapisnik dne 25. 10. 2023. 2. V obrazložitvi sodbe je sodišče pritrdilo odločitvi toženke in presodilo, da tožnik ni dokazal, da brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni zatrjeval svoje biseksualnosti kot razloga za uveljavljanje mednarodne zaščite, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Trdi, da je Upravno sodišče nepravilno ocenilo njegovo izpoved o razlogih, zaradi katerih svoje spolne usmerjenosti ni zatrjeval že v prejšnjem postopku. Iz konteksta naj bi namreč vzelo njegovo navedbo, da se mu ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito ni zdelo pomembno, da bi omenil svojo spolno usmerjenost. Vztraja, da bi svojo spolno usmerjenost po podaji prve prošnje navedel, če ne bi imel slabih izkušenj z državnimi organi v svoji matični državi, če ga ne bi bilo sram in če ne bi bil v matični državi že žrtev fizičnega nasilja. Zaradi takih izkušenj je opravičeno pričakoval take posledice tudi v Sloveniji. Upravnemu sodišču očita še, da je nepravilno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje lečečega zdravnika, dr. Preglja, katerega izvid je predložil v postopku. Hkrati trdi, da naj bi Upravno sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi pojasnil, kako strah pred diskriminiranostjo, fizičnim nasiljem in ravnanjem državnih organov v tožnikovi matični državi vpliva na izpoved oseb in njihovo udeležbo v postopku. Poudarja, da posledice, ki bi jim bil podvržen v primeru vrnitve v izvorno državo, niso sorazmerne z nekrivdnim navajanjem razlogov ob podaji prvega zahtevka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena takrat iz upravičenih razlogov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

7. Predmet izpodbijane sodbe je torej presoja dopustnosti pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti.

8. Ni sporno, da je pritožnik v tej zadevi sam navajal, da je odšel iz Konga tako zaradi preganjanja zaradi politične pripadnosti (kar je uveljavljal v prvi prošnji za mednarodno zaščito), kot tudi zaradi spolne usmerjenosti (biseksualnosti). Prav tako ni sporno, da je okoliščina pritožnikove biseksualnosti obstajala že v času njegovega prvega postopka odločanja o mednarodni zaščiti. Sporno pa je, kar je sodišče presojalo v izpodbijani sodbi, ali okoliščine, na katere se je pritožnik skliceval (nezmožnost govora in izražanja o spolni usmerjenosti ter strah, da bo zaradi svoje spolne usmeritve tudi v Sloveniji diskriminiran), predstavljajo opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.

9. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da pritožnik pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev ni izkazal, saj ni uspel izkazati 1.) da bi bil njegov strah pred razkritjem spolne usmerjenosti v okoliščinah obravnavane zadeve razumen oziroma utemeljen ter 2.) da se je strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti znebil šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito.

10. Presojo glede obstoja strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti je Upravno sodišče oprlo na njegovo izpovedbo na glavni obravnavi, na kateri je pojasnil,da se v Sloveniji kot biseksualec počuti sproščenega. Kljub temu da je navajal, da ga je na začetku (še zlasti v času Covid-19) stanje v azilnem domu (kjer je od leta 2019) malo zmedlo in destabiliziralo, strahu v zvezi z razkritjem spolne usmerjenosti ni omenjal, pač pa je navajal težave s povišanim pritiskom. Ob vsega začetka je bil v azilnem domu deležen obravnave s strani psihiatra, a mu na začetnih srečanjih svoje biseksualnosti ni omenjal, ker mu je bilo o tem težko govoriti. Ko so mu prijatelji na Metelkovi, ki jih je spoznal že po prvi pandemiji Covid-19, povedali, da lahko omeni svoje težave, se je počasi začel odpirati, vendar s predstavniki organov tudi po tem o osebnih stvareh ni mogel govoriti.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj tej izpovedbi ni sledilo. Ni namreč mogoče prezreti, na kar pravilno opozarja tudi Upravno sodišče, da je na izrecno vprašanje glede morebitnih slabih izkušenj s slovenskimi organi, zaradi katerih bi ga bilo utemeljeno strah, pritožnik povedal le, da je moral na nekatere zdravniške preglede in zdravila dolgo čakati, drugače pa niti v upravnem postopku niti na glavni obravnavi ni omenjal nobenih težav z organi, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito. Prej navedene okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne, da bi dokazovale pritožnikov razumen strah pred razkritjem spolne usmerjenosti. Morebitnih dodatnih okoliščin, ki bi izkazovale razumen strah pred razkritjem spolne usmerjenosti slovenskim organom, pa pritožnik ne navaja niti v pritožbi.

12. Upravno sodišče je v 20. točki obrazložitve povzelo tudi okoliščine, na podlagi katerih je presodilo, da pritožnik ni uspel izkazati niti, da se je zatrjevanega strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti uspel znebiti šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Poleg daljšega časovnega obdobja pritožnikovega življenja v Republiki Sloveniji je opozorilo tudi na to, da se je pritožnik po lastni izpovedbi uspel vključiti v družbo in najti ljudi, ki jim zaupa, da mu je bila ves čas zagotovljena podpora psihiatra v azilnem domu, razen čakalnih dob za zdravniške preglede pa tudi ni omenil, da bi se mu od leta 2019 zaradi spolne usmerjenosti v Sloveniji zgodilo kaj travmatičnega. Tudi glede tega vprašanja je Upravno sodišče prepričljivo, jasno in konsistentno argumentiralo svojo dokazno presojo.

13. Glede na navedeno in glede na vse okoliščine, ki jih je Upravno sodišče upoštevalo pri presoji, so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi se pri svoji presoji zgolj formalistično opredelilo do pritožnikove izpovedi, da se mu ni zdelo pomembno, da bi ob podaji prve prošnje omenil svojo spolno usmerjenost in da naj bi to njegovo izpoved vzelo iz konteksta. Upravno sodišče namreč te okoliščine ni upoštevalo kot nosilni argument, temveč je poudarilo, da tudi ta okoliščina kaže na to, da poznejša omemba spolne usmerjenosti ni posledica pritožnikovega utemeljenega strahu, temveč njegove (zmotne) ocene pomembnosti razkritja tega dejstva. Pritožnik je namreč zaslišan sam navedel, da je bil prepričan, da ga ne bodo pošiljali nazaj v Kongo in ga je sodnikova odločitev presenetila ter je bil v šoku. Ob tem Vrhovno sodišče tudi pripominja, da je že večkrat poudarilo,1 da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

14. Pritožnik dejansko nasprotuje dokazni presoji Upravnega sodišča glede njegove verodostojnosti, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov, saj niti v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih dejstev ali dejanskih okoliščin oziroma ne predlaga dokazov, ki bi pri Vrhovnem sodišču zbudili dvom glede razlogov Upravnega sodišča o izkazanosti pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem njegove biseksualnosti oziroma dvom v njegovo možnost izpovedovanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Takšnega predloga namreč pritožnik niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni podal. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je pritožnikova pooblaščenka po pritožnikovem zaslišanju na glavni obravnavi predlagala zaslišanje psihiatra, prof. dr. Petra Preglja, dr. med., specialista psihiatrije, ki pritožnika spremlja v azilnem domu in katerega izvid je pritožnik tudi predložil v spis. Ta naj bi pojasnil, kako strah pred diskriminiranostjo in ravnanje državnih organov vpliva na izpoved osebe. Predlagano je bilo torej zaslišanje priče oziroma kvečjemu izvedene priče, ne pa postavitev izvedenca.

16. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podani zakoniti razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je Upravno sodišče navedlo v 21. točki obrazložitve sodbe2. Ob tem pritožnik v pritožbi niti ne navaja, zakaj naj bi bila ta procesna odločitev Upravnega sodišča nezakonita, temveč le ponavlja, kaj je želel dokazati s predlaganim dokazom, torej izraža posplošeno nestrinjanje s to odločitvijo. Predvsem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje predlagane priče ni ugovarjal. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.

17. Glede na navedeno in ker druge navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Prim. npr. sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022, 10. točka obrazložitve, in I Up 247/2023 z dne 2. 11. 2023. 2 Takšen predlog je Upravno sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazloženo zavrnilo in pojasnilo, da ta dokazna tema ni relevantna. Tudi, če bi namreč pritožnika bilo strah, namreč v postopku ni izkazal, zakaj ob zatrjevani izjemni pomembnosti izida v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tega strahu ni skušal odpraviti že v letih od 2019 do konca septembra 2023, ko bi pred sodnikom še lahko uveljavljal morebitne nove razloge za priznanje mednarodne zaščite.