Jedro

Določanje notranje organizacije dela, torej določitev potrebnih delovnih mest, števila delavcev, ki so potrebni na teh delovnih mestih in odločitev, kdo bo na ta delovna mesta razporejen, je v izključni pristojnosti delodajalca. To velja tudi v primeru razporejanja že zaposlenih delavcev na druga ali zahtevnejša delovna mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 in z dne 15.9.2003. Zavrnilo je tudi zahtevke za plačilo prikrajšanja pri plači v obdobju od oktobra 1999 do julija 2004. Ugotovilo je, da je bil tožnik zakonito razporejen na sistemizirano delovno mesto višji svetovalec-inšpektor, ki je ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi. V plačilni razred je bil tožnik oziroma delovno mesto razvrščen s posebno odločbo, na podlagi katere je bila določena tudi plača. Ta odločba je postala pravnomočna v drugem sodnem sporu.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke prvostopno sodbo spremenilo le glede datuma učinkovanja razporeditvene odločbe (z dnem dokončnosti in ne že 1.10.1999), v preostalem delu pa je potrdilo prvostopno sodbo. Ugotovilo je, da je bila pri razporeditvi upoštevana tožnikova stopnja strokovne izobrazbe in njegove delovne izkušnje, spoštovana pa je bila tudi določba 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO). Ker je bila razporeditev zakonita, je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, ki bi jo prejemal, če bi bil razporejen na drugo delovno mesto. O pravilnosti oziroma zakonitosti določitve plače za delovno mesto, na katero je bil tožnik razporejen, je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopno sodbo je spremenilo le glede učinkovanja odločbe o razporeditvi, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ugovor tožnika zoper prvostopni sklep o razporeditvi zadržal izvršitev do sprejema dokončne odločitve.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik po svojem odvetniku vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (katero, ne navede), ker v izreku ni opredeljen datum dokončnosti. Tožnik v letu 1999 ni bil zakonito razporejen, zaradi česar mu nastaja škoda pri plači. V Pravilniku o sistemizaciji je bilo sistemiziranih 12 delovnih mest za vodje skupine, na novo pa razporejenih 10 delavcev na podlagi subjektivnih odločitev takratnega vodje oddelka za inšpiciranje. Ob upoštevanju 30. člena ZDDO bi moral biti tožnik, ki je izpolnjeval in celo presegal vse pogoje, ustrezno razvrščen na zahtevano delovno mesto. Na nezasedena delovna mesta vodje skupine sta bila kasneje razporejena izven Davčne uprave M., čeprav bi morala tožena stranka najprej poiskati izvajalce znotraj lastnega delokroga, posebej še, če imajo ti vse potrebne delovne pogoje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Reviziji tožnikovega pooblaščena je priložena tudi lastna revizija tožnika z dne 10.6.2006, za katero odvetnik predlaga, da jo revizijsko sodišče upošteva "kot sestavni del njegove revizije". Tožba je bila vložena 9.6.2000, torej po uveljavitvi ZPP, zato je treba ob upoštevanju prvega odstavka 499. člena ZPP v tej zadevi uporabiti določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. To pomeni, da tožnik ne more sam vložiti revizije, zato navedb v njegovi reviziji ni mogoče upoštevati.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (katero, ne navede, smiselno pa gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker v izreku izpodbijane sodbe ni naveden datum dokončnosti razporeditvene odločbe in tako izpodbijani del izreka nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta kršitev ni podana že zato, ker v izreku nikoli niso navedeni razlogi zanj, ti so navedeni v obrazložitvi. Razloge, zakaj razporeditvena odločba učinkuje šele z njeno dokončnostjo, pa izpodbijana sodba ima. Čeprav je res, da bi bil v izreku lahko naveden datum dokončnosti, pa izpodbijana sodba zaradi tega ni pomanjkljiva ali celo nezakonita. Z navedbo dokončnosti je tudi datum povsem jasno določen: ve se, kdaj je bila odločitev sprejeta.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem je treba upoštevati, kaj je (še) predmet spora oziroma o čem je bilo z izpodbijano sodbo odločeno.

Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe o razporeditvi tožnika na delovno mesto višji svetovalec-inšpektor. Ugotovilo je, da je do izdaje odločbe o razporeditvi prišlo zaradi uskladitve z novo sistemizacijo delovnih mest in da tožnik izpolnjuje pogoje za tako razporeditev. Pri tem iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi bil tožnik pri tem tudi razporejen na drugo delovno mesto v primerjavi s prejšnjo razporeditvijo. Tudi v letu 1997 je bil razporejen na delovno mesto višji svetovalec v oddelku za davčno inšpiciranje, za katerega so bili predpisani enaki pogoji, z enakimi nalogami in enakim plačnim razredom. Tudi iz revizijskih navedb ne izhaja, da bi bilo za tožnika sporno, da izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. Ima pa več delovnih izkušenj od predpisanih za to delovno mesto in je prepričan, da bi zato moral biti razporejen na zahtevnejše delovno mesto, konkretno delovno mesto vodje skupine, pomočnik direktorja. Tudi njegov denarni zahtevek temelji na tej predpostavki.

Tudi revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo nižjih sodišč, da je v izključni pristojnosti delodajalca določanje notranje organizacije dela, torej določitev potrebnih delovnih mest, število delavcev, ki so potrebni na teh delovnih mestih in tudi odločitev o tem, koga bo na ta delovna mesta razporedila. To velja tudi v primeru razporejanja že zaposlenih delavcev na druga ali zahtevnejša delovna mesta. Pri tem lahko upošteva tudi želje oziroma predloge delavcev samih, ni pa nanje vezano. Sodišče lahko presoja le zakonitost razporeditve, v konkretnem primeru skladnost s 17. členom ZTPDR in 30. in 31. členom ZDDO, ne more pa sodišče razporejati delavcev na željena delovna mesta. Zato so brezpredmetne tudi vse revizijske navedbe o tem, zakaj bi moral biti tožnik razporejen na drugo delovno mesto.

Ker tožnik ni bil razporejen na delovno mesto vodje skupine, in niti ne zatrjuje, da bi to delo dejansko opravljal, je brez dejanske in pravne podlage tudi njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel za zahtevano delovno mesto.

Ker je bila razporeditev tožnika zakonita, bi bila predmet sodne presoje lahko tudi odločitev o določitvi plače za delovno mesto, na katerega je razporejen: tako glede uvrstitve v plačni razred kot glede napredovanja. Toda v tem delu je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 261/2000-18 z dne 22.5.2001, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1306/2001-4 z dne 6.12.2002. O pravilnosti in zakonitosti določitve plače zato v tem postopku sodišče ni več moglo odločati, saj je na pravnomočno sodbo vezano (319. člen ZPP).

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).