Jedro

Preden zavezanec ne izve za taksno obveznost, predlog za oprostitev plačila sodnih taks ne more biti prepozen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžnik oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dolžnikov predlog z dne 10.10.2006 za oprostitev plačila sodne takse za predlog za izvršbo z dne 19.4.2005 in za sklep o izvršbi z dne 20.4.2005. Ugotovilo je, da bi dolžnik moral sodno takso plačati že tedaj, torej 19.4.2005 oziroma 20.4.2005, zato je njegov predlog prepozen.

Zoper sklep se dolžnik pritožuje in najprej navaja, kakšne so njegove premoženjske okoliščine, pri čemer poudarja, da ni imel denarja, da bi plačal davke in prispevke. Leta 2000 je prenehal z obrtno dejavnostjo. Vse njegovo premoženje je bilo zarubljeno in spomladi 2006 prodano. Selil se je iz kraja v kraj. Sedaj živi na mali kmetiji, kjer pomaga pri kmečkih opravilih. Ne prejema denarja. Za plačilo dobi hrano in prenočišče. Nima nobenih denarnih ali drugih pomoči. Tudi zdravstveno ni zavarovan. Taksni nalog in položnico je prejel 29.9.2006. Rok plačila je bil 15 dni. 10.10.2006 je oddal priporočeno po pošti prošnjo za taksno oprostitev. Gre za manj kot 15 dni. Meni, da je prošnja pravočasna.

Pritožba je utemeljena.

V 1. odst. 17. člena Zakona o sodnih taksah - ZST je določeno: Če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku.

V konkretni zadevi gre za primer, ki ga ZST posebej ne predvideva, zato je treba uporabiti analogijo. Gre najprej za vprašanje, ali lahko tudi v situaciji kot je obravnavana (ko dolžnik v izvršilnem postopku ni predlagal zase taksne oprostitve, ker ni vlagal nobenih vlog, kjer bi zanj nastala taksna obveznost) dolžnik lahko predlaga oprostitev v zvezi s takso, ki bi jo moral plačati kot stranka, ki ne uživa taksne oprostitve po 1. odst. 17. čl. ZST; in nato za vprašanje, kdaj mora to predlagati, da je njegov predlog za oprostitev pravočasen.

Odgovor na prvo vprašanje je po mnenju pritožbenega sodišča pritrdilen. Oprostitev torej lahko predlaga tudi v primeru kot je obravnavani. Ni pa se mogoče strinjati z razlogi sodišča prve stopnje o tem, kdaj je nastala dolžnikova taksna obveznost. Po citiranih določbah je namreč taksna obveznost tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, mogla nastati le za upnika (4. čl. ZST), ne pa za dolžnika, kot stranko iz 1. odst. 17. čl. ZST. Dolžnik namreč tedaj za svojo taksno obveznost še ni mogel vedeti. Sodišče prve stopnje bi tedaj bodisi moralo izdati o plačilu poseben sklep, na podlagi katerega bi bil dolžnik obveščen o tem, da mora plačati takso, in na podlagi katerega bi lahko pravočasno zahteval oprostitev; bodisi bi moralo sodišče prve stopnje šteti pravočasnost v okviru 15 dnevnega roka v zvezi z nalogom za plačilo takse. Skratka, preden je dolžnik sploh vedel za svojo taksno obveznost, ni mogel priti v zamudo s predlogom za oprostitev plačila sodne takse. Njegova obveznost je namreč nastala šele na podlagi 1. odst. 17. čl. ZST.

Sicer pa podatki v spisu kažejo, da je sodišče prve stopnje sprva tožniku tudi poslalo le nalog (red. št. 30, list. št. 63), torej brez takse za opomin. Ko ta dolžniku ni bil vročen (glej vrnjeno pošiljko), mu je poslalo na drug naslov taksni opomin. Povedano pomeni, da sodišče prve stopnje tudi sicer ni ravnalo dosledno in ni jasno, zakaj se je najprej odločilo za nalog, potem, ko je bila pošiljka vrnjena, pa za opomin. Dolžnik je tako za svojo obveznost izvedel šele s prejemom opomina, zato ni mogoče reči, da je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse prepozen.

Povedano bi sicer narekovalo razveljavitev odločitve, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje po 3. odst. 13. čl. ZST pozvati dolžnika k predložitvi določenih listin, s katerimi bi moral dokazati pogoje za oprostitev. Pritožbeno sodišče pa je zaradi načela ekonomičnosti postopka (11. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) sklep spremenilo tako, da je predlogu za oprostitev ugodilo (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ugotovilo je, da so podani razlogi za oprostitev glede na dolžnikove trditve v predlogu in glede na podatke v spisu. Ti kažejo, da so pogoji za oprostitev podani, saj je bilo dolžnikovo premoženje prodano v izvršilnem postopku in so zato njegove trditve o slabem premoženjskem stanju z zadostno mero verjetnosti izkazane. Nadaljnji sodni postopek v zvezi z natančnejšim ugotavljanjem, ali so pogoji za oprostitev res podani, bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenil le neekonomično zavlačevanje postopka, kar tudi gledano s fiskalnega stališča ne bi bilo racionalno.

To so torej razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremenilo tako, da se dolžnika oprosti plačila sodnih taks tako kot je predlagal.